VSRS Sodba III Ips 60/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 887,28 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe in od tedaj dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obresti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 34.244,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2007 dalje do plačila. S sodbo je bilo ugodeno zahtevku za povrnitev stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z izdelavo projektne dokumentacije ter vodenjem upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja za sanacijo starega kulturnega doma tožene stranke. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka odklonila sklenitev pogodbe s tožečo stranko iz neutemeljenih razlogov. Na podlagi določbe 51. člena Uredbe o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin (Ur. l. RS, št. 77/2003) bi morala pripraviti predlog pogodbe v skladu z razpisnimi pogoji, a tega ni storila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v zgoraj navedenem delu potrdilo.

3Tožnik z revizijo, potem ko je bilo njegovemu predlogu za dopustitev revizije ugodeno, napada sodbo pritožbenega sodišča in z njo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, skupaj s povrnitvijo celotnih pravdnih stroškov revidenta.

4Tožeča stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5S sklepom III DoR 96/2010-6 z dne 8. 3. 2011 je bila revizija dopuščena glede vprašanja:

„Ali je stroške, nastale z izdelavo projektov in vodenjem upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja, v okoliščinah konkretnega primera (glede na dopis tožene stranke, v katerem je tožečo stranko obvestila o izbiri in o tem, da sledi oblikovanje in sklenitev pogodbe ter da lahko kot izbrani ponudnik opravlja potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja) mogoče priznati kot škodo zaradi nepoštenih pogajanj po tretjem odstavku 20. člena OZ?“

6Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Relevantno dejansko stanje

7Tožena stranka je objavila javno zbiranje ponudb za nakup nepremičnine (dotrajanega in neuporabnega kulturnega doma – stare kinodvorane). Kot najboljši (edini) ponudnik je bila izbrana tožeča stranka. Tožena stranka jo je z dopisom z dne 26. 7. 2006 obvestila, da sledi oblikovanje in sklenitev formalne pogodbe, s tem da lahko do dokončnega podpisa pogodbe opravlja vsa potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine. Z dopisom z dne 28. 12. 2006 jo je pozvala, naj prekine vse aktivnosti glede izvedbe del na nepremičnini. Kljub pozivu tožeče stranke do sklenitve pisne pogodbe ni prišlo.

Revizijski razlogi

8Revident uveljavlja, da je odškodninska odgovornost v fazi pogajanj omejena na povrnitev stroškov v zvezi s pogajanji in ne zajema povrnitve stroškov, ki „merijo na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, saj pogodba še ni sklenjena.“ Po mnenju revidenta zato tožeča stranka ni upravičena do povrnitve izdatkov, ki jih je imela z izdelavo projektov in v zvezi z vodenjem upravnih postopkov za pridobitev gradbenega dovoljenja za izvajanje gradbenih del na objektu, katerega lastnica sploh še ni postala.

Razlogi za zavrnitev revizije

9Po določbi drugega odstavka 20. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovarja stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, za škodo, ki jo je povzročila drugi stranki. Enako je odškodninsko odgovorna stranka, ki se je pogajala z namenom skleniti pogodbo, pa je ta namen brez utemeljenega razloga opustila in tako drugi stranki povzročila škodo (tretji odstavek istega člena OZ).

10Ureditev po OZ ni povsem enaka nekdanji ureditvi po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). ZOR je v drugem odstavku 30. člena določal, da je stranka, ki se je pogajala, ne da bi imela namen skleniti pogodbo, „odgovorna za škodo, nastalo s pogajanji.“ Obseg škode je bil s tem natančneje določen oziroma omejen; povrniti je bilo treba le tisto škodo, ki je nastala s pogajanji, ne pa tiste, ki je nastala zato, ker ni bila sklenjena pogodba, glede katere sta se stranki pogajali. Taka zakonska ureditev je utemeljevala odškodninsko odgovornost zaradi negativnega pogodbenega interesa. Zaradi vsebinske povezave med drugim in tretjim odstavkom 30. člena ZOR, je enako veljalo tudi za primer, ko je stranka pogajanja opustila brez utemeljenega razloga.

11Zaradi različnosti zakonske ureditve sodna praksa, ki se je izoblikovala na podlagi ZOR-a, ni uporabljiva brez zadržkov pri uporabi določb 20. člena OZ. V sodbi III Ips 20/2001 z dne 13. 12. 2001 je bilo sicer zavzeto decidirano stališče, da je odškodnino za škodo zaradi neuspelih pogajanj možno priznati samo kot negativni pogodbeni interes, ta pa je bil v sodbi II Ips 490/2004 z dne 13. 7. 2006 razumljen tako, da omogoča povrnitev tudi škode, ki je tožniku nastala zato, ker je zaradi nepoštenih pogajanj zamudil rok za sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja in s tem povezanega izgubljenega dobička. Sodna praksa negativnega pogodbenega interesa torej ni razumela tako, da se oškodovani stranki vedno povrnejo samo stroški, ki jih je imela s samimi pogajanji.

12V sodbi III Ips 147/2009 z dne 25. 9. 2012 je bilo na podlagi 20. člena OZ zavzeto stališče, da bi tožeča stranka „v konkretnem primeru lahko zahtevala le odškodnino zaradi negativnega pogodbenega interesa in ne tudi odškodnine za izgubljeni dobiček (pozitivni pogodbeni interes). Upravičena bi bila kvečjemu do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z oddano ponudbo na javnem razpisu, teh pa ni zahtevala.“ Navedeno stališče je pogojeno s konkretnimi okoliščinami primera. Zato je v nadaljevanju pojasnjeno, da „ni mogoče sprejeti stališča revidentk, da bi bila v primeru razveljavitve odločitve naročnika o izbiri najugodnejšega ponudnika s strani Državne revizijske komisije na razpisu izbrana tožeča stranka. V določenih primerih je namreč možno tudi, da naročnik ne izbere nobenega izmed ponudnikov, temveč da vse ponudbe zavrne (glej 77. člen Zakona o javnih naročilih – ZJN-1).“ Če bi bila ureditev po ZJN-1 drugačna, bi bilo morda tudi stališče o obsegu povrnitve škode drugačno.

13V predmetni zadevi je tožena stranka z dopisom z dne 26. 7. 2006 tožečo stranko obvestila, da sledi oblikovanje in sklenitev formalne pogodbe, s tem, da lahko do dokončnega podpisa pogodbe opravlja vsa potrebna dela v zvezi s postopki pridobivanja gradbenega dovoljenja za sanacijo nepremičnine. Na ta način jo je ne le utrdila v prepričanju, da za sklenitev pogodbe ni ovir in bo gotovo sklenjena, pač pa jo je naravnost napeljala na pripravo projektne dokumentacije, ki je nujna v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja in s tem povezanimi stroški, katerih povrnitev zahteva v tem sporu. Dejanska podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni le njena odklonitev podpisa pogodbe, pač predvsem sporočilo v navedenem dopisu, ki je neposredno prispeval k temu, da so tožeči stranki nastali stroški. Toženkino ravnanje zato sega na področje splošne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ) z vsemi njenimi posledicami.

14Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega postopka

15Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Revizijski stroški tožeče stranke so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku in obsegajo odvetniške stroške odgovora na revizijo.