UPRS sodba I U 135/2012

Tožbi se ugodi in se odločbo Mestne občine Ljubljana, Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet št. 3713-126/2010-9 z dne 22. 7. 2011 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za postavitev objekta za oglaševanje dimenzije 16 m x 4 m na severni fasadi stavbe …, na zemljišču parc. št. 476/3 k.o. … zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka vložila vlogo za izdajo dovoljenja za postavitev objekta za oglaševanje na severni stranici fasade na naslovu …, parc. št. 476/3 k.o. … na podlagi 2. točke 104. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (v nadaljevanju Odlok). V skladu s 3. členom Odloka o oglaševanju je tožena stranka za predhodno soglasje zaprosila Oddelek za urejanje prostora MU MOL, ki je na terenskem ogledu ugotovil, da je objekt za oglaševanje na fasadi objekta že postavljen. Ugotovljeno je bilo, da se objekt na fasadi, katerega stoji objekt za oglaševanje, nahaja na zemljišču parc. št. 476/3 k.o. …, ki leži v EUP JA-347, CU OPPN 228. Na območju omenjenega EUP je predvidena izdelava OPPN 288. V podrobnih prostorskih izvedbenih pogojih je določeno, da do sprejema OPPN na območju velja 95. člen Odloka, ki v svojih določilih objektov za oglaševanje ne predvideva. Oddelek za urejanje prostora MU MOL je ugotovil, da se oglaševanje s platni na stavbah lahko izvaja le na slepih fasadah stavb. Slepa fasada pa je stranica brez okenskih odprtin. Fasada na katero je nameščen že obstoječi pano pa ne ustreza predpisanim zahtevam. Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet je dne 19. 7. 2011 opravil terenski ogled na kraju samem ter ugotovil, da je objekt za oglaševanje postavljen na fasado v nasprotju s 60. členom Odloka. V 85. točki 3. člena Odloka je določeno, da je slepa fasada stavbe stranica brez okenskih odprtin. Fasada, na kateri je postavljen objekt za oglaševanje, ima okenske in vratne odprtine. Iz navedenega je tožena stranka zaključila, da ni pogojev za izdajo dovoljenja za postavitev objekta za oglaševanje.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) definira pojem objekta, ter da panoji, ki so del fasade stavb, tudi po določilih Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost niso objekti in zanje nikoli ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenj, ter da o dovoljenju in načinu namestitve odloča izključno lastnik oz. morebitni uporabnik. V zvezi s tem ugovorom pritožbeni organ navaja, da občina pogoje za poseg v prostor ureja s prostorskimi akti, ter da je pri presoji legalnosti objektov potrebno izhajati iz veljavnih prostorskih aktov. Drugi pritožbeni ugovor se nanaša na nejasno interpretacijo konkretne odločbe glede OPPN za konkretno EUP, ki ga še ni. Tožeča stranka meni, da organ prve stopnje napačno interpretira 95. člen Odloka. V zvezi s tem pritožbenim ugovorom tožena stranka navaja, da se v grafičnem delu Odloka obravnavani objekt, na fasadi katerega že stoji objekt za oglaševanje, nahaja na zemljišču s parc. št. 476/3 k.o. …, ki leži v EUP JA-347, CU, OPPN 228. Na območju omenjenega EUP je predvidena izdelava OPPN 228. V podrobnih prostorskih izvedbenih pogojih je določeno, da do sprejema OPPN na območju velja 95. člen Odloka, ki v svojih določilih objektov za oglaševanje ne predvideva.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je na fasadi stavbe na …, parc. št. 476/3, k.o. …, postavila oglasni pano. Iz zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je zemljišče, na katerem stoji stavba v zasebni lasti. Tožeča stranka je pred postavitvijo oglasov pridobila od lastnika zemljišča obligacijsko pravico, ki ji daje možnost postaviti oglasni pano. Nadalje tožeča stranka navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Kljub temu, da je Ustavno sodišče RS že večkrat ugotovilo nezakonitost odlokov za oglaševanje, pa je tožena stranka ponovno sprejela Odlok, ki posega na ureditev oglaševanja na zasebnih površinah v nekaterih določilih na nezakonit način. Tožeča stranka izpostavlja, da zavrnilno urbanistično mnenje temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj gre v obravnavanem primeru za objekt, ki je v celoti v zasebni lasti, torej tožena stranka v oziru na lastninskopravno razpolaganje z navedenim objektom na ta način absolutno ne more razpolagati. Nadalje tožeča stranka izpostavlja določila ZGO-1, ki definira pojem objekt in opozarja na 155. člen Ustave RS. Meni, da 104. člen Odloka posega v že pridobljene pravice, saj nalaga obveznost pridobivanja dovoljenj, kljub temu, da so oglasni objekti postavljeni skladno z zakonodajo, ki je veljala v času postavitve oglasnih objektov. Tožena stranka je zavrnila izdajo dovoljenja tožeči stranki, kljub temu, da nima zakonite materialnopravne podlage niti ustrezne pristojnosti. Tožeča stranka je prepričana, da tožena stranka kljub pridobljenemu urbanističnemu soglasju za postavitev oglasnega panoja, dejanskega stanja sploh ni preverila. Prav tako tožeča stranka meni, da je tožena stranka bistveno kršila postopek, saj nobena izmed odločb ne vsebuje obrazložitve, ki jo zahteva prvi odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka navaja, da se niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista izrekla o podrednem zahtevku tožeče stranke, zato odločbe sploh ni mogoče vsebinsko v celoti preizkusiti. Tožena stranka, kljub sodbam Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča še vedno regulira področje zasebne lastnine. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na izpodbijani odločbi in ponavlja navedbe iz drugostopenjske odločbe ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega postopka je odločba, s katero je bila vloga tožnika za izdajo dovoljenja za postavitev objekta za oglaševanje dimenzije 16 m x 4 m na severni fasadi stavbe …, na zemljišču s parc. št. 476/3 k.o. …, zavrnjena. Kot razlog za zavrnitev tožnikove vloge je prvostopenjski organ navedel, da je objekt za oglaševanje postavljen na fasado v nasprotju s 60. členom Odloka.

Iz vloge z dne 25. 11. 2010 je razvidno, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za oglasni pano na podlagi drugega odstavka 104. člena Odloka, podrejeno pa na ugotovitev, da odstranitev oglasnega panoja ni potrebna na podlagi 2. točke tretjega odstavka 104. člena Odloka. Na podlagi drugega odstavka 104. člena Odloka je določeno, da je za objekte za oglaševanje na javnih mestih za postavitev katerih niso bila pridobljena dovoljenja MOL, vendar so postavljeni v skladu z določbami 60. člena tega Odloka, treba pridobiti dovoljenje organa Mestne uprave MOL, pristojnega za gospodarske javne službe, v roku treh mesecev po uveljavitvi tega odloka. Tožeča stranka je dne 25. 11. 2010 vložila vlogo za izdajo dovoljenja za postavitev objekta, v kateri je zatrjevala, da gre v konkretnem primeru za zasebno zemljišče. Prav tako je to navajala tudi v pritožbi. Glede na to, da drugi odstavek 104. člena Odloka določa oglaševanje na javnih mestih, tožeča stranka pa zatrjuje, da gre v konkretnem primeru za zasebno zemljišče, do tega pa se nista opredelila niti organ prve niti druge stopnje, je po presoji sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V določbah Odloka o oglaševanju, na katerih temelji izpodbijana odločitev, je določeno, da se lokacije za postavitev objektov in naprav za oglaševanje pridobijo na podlagi javnega razpisa ali na podlagi predloga stranke z upravno odločbo - dovoljenjem (7. člen Odloka o oglaševanju). Pristojni oddelek izda dovoljenje na podlagi strankinega predloga za postavitev objektov in naprav za oglaševanje (peti odstavek 11. člena Odloka o oglaševanju). Lokacije se določijo s prostorskimi akti MOL in Pravilnikom (prvi odstavek 3. člena Odloka o oglaševanju). V grafični prilogi Pravilnika so opredeljene konkretne lokacije na javnih površinah in lokacije, ki so vidne z javnih površin (34. člen Pravilnika). Po presoji sodišča navedenih določb Odloka in Pravilnika, ki se nanašajo na pridobitev dovoljenj občine za postavitev objekta za oglaševanje, ni mogoče razlagati na način, da je treba takšno dovoljenje pridobiti tudi, kadar gre za postavitev oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 485/2009 z dne 24. 2. 2011, ki se v svoji obrazložitvi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003. Po presoji Vrhovnega sodišča RS občina z Odlokom o oglaševanju, ki ne predstavlja prostorskega akta, ne more predpisovati obveznosti pridobitve dovoljenja za postavitev objektov na zemljiščih v zasebni lasti. Posledično pomeni, da je za nadzor nad postavitvijo oglasnih objektov na zasebnih zemljiščih in njihovo umestitvijo v prostor skladno s predpisi o urejanju prostora in gradnji objektov pristojna gradbena inšpekcija (26. člen ZGO-1). Gre za relevantno okoliščino, do katere se organa nista opredelila. Prav tako se v obrazložitvi odločb nista opredelila do podrednega zahtevka tožeče stranke. V ponovljenem postopku bo zato organ prve stopnje odpravil navedene pomanjkljivosti in o zadevi ponovno odločil.

Po povedanem je izpodbijana odločba nezakonita in nepravilna, saj ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje in relevantne okoliščine, kršena pa so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožeča stranka je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji, tožeče stranke pa v postopku ni zastopal odvetnik, upravičena do povračila stroškov v višini 80,00 EUR.