VSL sklep I Cp 616/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka spremeni tako, da se tožnici omogoči obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v 10 (desetih) zaporednih mesečnih obrokih po 382,5 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom:

- zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 3.825,00 EUR plačati v 7 zaporednih mesečnih obrokih po 546,43 EUR, od katerih prvi zapade v plačilo 18.2.2013, ostali pa vsakega 18. v mesecu v naslednjih zaporednih mesecih (II. - IV. točka izreka).

2Zoper omenjeni sklep se je pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da jo oprosti plačila oziroma da ji dopusti plačilo v več obrokih, kot je to določilo sodišče prve stopnje. Ne strinja se z zaključki sodišča o tem, kako naj bi plačilo sodne takse vplivalo na preživljanje njene družine, in poudarja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da njeno nepremično premoženje kljub precejšnji vrednosti ni vnovčljivo. Za solastni delež na nepremičninah, ki so predmet spora, naj bi bilo na prvi pogled jasno, da ni vnovčljiv, medtem ko je nepremičnino, v kateri živi, kupila zato, da bi po prisilni izselitvi iz doma, v katerem je živela z možem, uredila dom zase in otroka. V nepremičnini, na kateri je podedovala 1/6 solastni delež, pa živi njena mama, zaradi česar naj bi bilo prav tako razumljivo, da ne predstavlja premoženja, iz katerega bi lahko plačala svoje stroške postopka. Stališče sodišča, da je neredno plačevanje preživnine s strani prvotoženca stvar izvršilnega postopka, naj bi bilo neživljenjsko. Sodišču je namreč dobro znano, da se upniki v primeru neporavnanih preživninskih obveznosti za izvršbo ne odločijo nemudoma, sama izvršba pa nato ne omogoča takojšnjega plačila terjatve. Tožnica je že vložila izvršbo iz tega naslova in jo bo prisiljena vložiti ponovno, kar pa ne spremeni dejstva, da ta dohodek v času odločanja obstaja le na papirju. Napačno naj bi bilo tudi stališče sodišča, da se krediti pri ugotavljanju razpoložljivega dohodka ne upoštevajo (pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 47/2011 z dne 30.3.2011, v katerem naj bi bilo izraženo stališče, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja upoštevajo (poleg preživnine) tudi drugi izdatki). Ob upoštevanju navedb in tudi ugotovitev sodišča je razvidno, da tožnica ob svoji plači mesečno razpolaga le s približno 1.000,00 EUR, s katerimi preživlja sebe in dva otroka, zaradi česar bi plačilo mesečnega obroka sodne takse v višini 546,43 EUR ogrozilo njihovo preživetje. Pritožnica nadalje meni, da kriteriji, ki jih določa drugi odstavek 13. člena ZBPP, ne predstavljajo edinega merila, ampak le domnevo, kdaj se v vsakem primeru šteje, da je preživljanje ogroženo. Nikakor pa to določilo sodiščem ne prepoveduje, da bi tudi v drugih primerih ugotavljala upravičenost prosilca do oprostitve plačila sodnih taks. Zato je odločitev sodišča materialno-pravno napačna.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničinih navedb in z njene strani predloženih listin ob upoštevanju določbe 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list RS št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami; ZST-1) utemeljeno zavrnilo njen predlog za oprostitev plačila sodne takse. Pri tem je pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje v skladu s sodno prakso utemeljeno presojalo na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP, in kriterijev, ki jih za dodelitev denarne socialne pomoči določa ZSVarPre. Pritožničino navajanje, da kriteriji, ki jih določa drugi odstavek 13. člena ZBPP ne predstavljajo edinega merila za presojo ogroženosti preživljanja, je pavšalno (nepopolno), saj slednja ne obrazloži, katere kriterije naj bi bilo potrebno uporabiti namesto ali poleg omenjenih.

5Iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje do zaključka o tem, da niso podani razlogi za oprostitev plačila sodne takse, prišlo v prvi vrsti upoštevajoč tožničine dohodkovne razmere. Pri tem je lahko (glej 5. točka obrazložitve) zgolj upoštevaje njene dohodke iz naslova (neto) plače zaključilo, da dohodek na družinskega člana mesečno znaša 654,94 EUR in da presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je potreben za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Že iz tega razloga pritožničino poudarjanje, da prvotoženec neredno plačuje preživnino za otroka, ne more biti ključno. V zvezi z (ne)upoštevanjem preživnine pri ugotavljanju dohodkovnega stanja pa slednja stališču sodišča prve stopnje tudi sicer povsem prelahko očita „neživljenjskost.“ Okoliščina, da za plačilo preživnine obstaja izvršilni naslov, je nedvomno pomembna. Edini razlog, zaradi katerega bi izgubila svoj pomen, bi bil ta, da zneskov preživnine iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bi bilo moč izterjati, česar pa tožnica niti ni zatrjevala. Njeno pritožbeno navajanje, da se upniki v primeru neporavnanih preživninskih obveznosti za izvršbo ne odločijo nemudoma, je ne samo presplošno, ampak tudi sicer sodi v njeno sfero. Sodišče prve stopnje je (ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 318/2004 z dne 31.3.2004) zavzelo tudi povsem pravilno stališče glede neupoštevanja kreditnih obveznosti pri ugotavljanju mesečnega razpoložljivega dogodka prosilca. Da ZST-1 ne predvideva, da bi moralo sodišče pri ugotavljanju premoženjskega stanja predlagatelja in njegovih družinskih članov presojati tudi njihove izdatke, jasno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 557/2008 z dne 12.3.2009. Navajanje, da naj bi bilo v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 47/2011 z dne 30.3.2011 izraženo stališče, da se pri ugotavljanju premoženjskega stanja upoštevajo (poleg preživnine) tudi drugi izdatki, ni točno. Takšna ugotovitev iz odločbe ni razvidna (1). Pritožbeno navajanje, da tožnica ob svoji plači mesečno razpolaga le s približno 1.000,00 EUR, pa je v prvi vrsti nedovoljena (in posledično neupoštevna) pritožbena navedba (1. odstavek 337. člena ZPP). Glede na prej navedeno pa ji tudi v primeru njene pravočasnosti ne bi bilo moč slediti.

6Ker so že njene dohodkovne razmere omogočile sklep, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse, okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o nevnovčljivosti njenega nepremičnega premoženja, ne predstavlja upoštevne kršitve pravdnega postopka (osrednji razlog izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje namreč niso tožničine nepremičnine). Pritožbene navedbe, da na nepremičnini, na kateri je podedovala 1/6 solastni delež, živi njena mama, zaradi česar naj bi bilo razumljivo, da ne predstavlja premoženja, iz katerega bi lahko plačala svoje stroške postopka, pa tudi sicer predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (2).

7Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za obročno plačilo sodne takse. Ker pa znesek mesečnega obroka, kot ga je sodišče prve stopnje določilo (546,43 EUR), predstavlja približno 83% povprečnega mesečnega neto dohodka na družinskega člana, kot ga je samo ugotovilo (654,94 EUR), bi to po mnenju pritožbenega sodišča lahko pomenilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživljajo tožnica in njena otroka. Iz tega razloga je njeni pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da se tožnici dovoli obročno odplačilo takse v desetih mesečnih obrokih po 382,5 EUR. Tak znesek bo tožnica (glede na ugotovljene mesečne dohodke) po oceni pritožbenega sodišča zmogla plačati, ne da bi bilo s tem kakorkoli ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje njenih dveh otrok. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8Ker je tožnica s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem obsegu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Vrhovno sodišče RS zgolj ugotavlja, da predlagatelj za svoje navedbe v zvezi s stroški odvetnika in zdravljenja (gre torej tudi sicer za drugačno vrsto izdatkov od tistih, na katere se sklicuje pritožnica) ni predložil nobenih dokazil. Pri tem ni zavzelo nobenega izrecnega stališča, ali in katere vrste predlagateljevih izdatkov naj bi bilo potrebno upoštevati.

(2) Pritožbeni sklep, da omenjeni solastninski delež ne predstavlja premoženja, iz katerega bi bilo moč plačati stroške tega postopka, samo zato ker ga je tožnica podedovala in ker v hiši prebiva mama, tudi sicer ni najbolj prepričljiv.