VSL sodba I Cp 2641/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka) potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine in toženki, upoštevajoč nesporno ugotovljeno odgovornost njene zavarovanke, naložilo v plačilo 1.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2011 dalje do plačila, ter še obresti od 2.700 EUR od 26. 10. 2011 do 4. 1. 2012 (1. tč.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč.). Upoštevaje uspeh tožnice je toženi stranki naložilo plačilo njenih pravdnih stroškov v znesku 880,17 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč.).

2Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi njenemu zahtevku v celoti, ali pa razveljavitev sodbe in novo sojenje. Meni, da ji je sodišče dosodilo prenizko odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, le 3.000 od zahtevanih 4.000 EUR. Našteva, kaj vse je pretrpela. Tudi glede strahu meni, da ji gre celotni zahtevani znesek (895, ne le 500 EUR), navaja, da je bil v času nesreče prisoten močan primarni strah, zavarovanka tožene stranke ji je zaprla pot, tudi strah za izid zdravljenja je bil utemeljen, saj bolečine kar niso popustile. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšana življenjskih aktivnosti tudi zahteva še preostanek (še 500, do zahtevanih 1000 EUR). Nesreča je bila zanjo velik šok, zaradi katerega je omejena na vseh področjih življenja. Glede na sodno prakso bi za pretrpljene poškodbe mora prejeti več kot pa le približno štiri plače. Ker meni, da bi morala v celoti uspeti, bi ji bilo treba povrniti tudi vse stroške postopka. Opredelila je tudi svoje pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo pravilne in zadostne razloge o obsegu tožničine škode, na katere se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Po njeni širši in ožji individualizaciji ji je nato zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), zlasti stopnji in trajanju tožničinih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v pravi meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Sodišče prve stopnje je tožničino škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, pritožnica pa je posebej niti ne izpostavlja.

6Tožničine telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (II.). Očitek, da sodišče ni upoštevalo v zadostni meri ugotovljenih poškodb in terapije, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse štiri ugotovljene poškodbe, predpisano terapijo, dolžino bolniškega staleža in vse nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na to, da hudih telesnih bolečin tožnica sploh ni utrpela, poleg obiskov fizioterapije in bolniškega staleža pa druge vrst zdravljenja, kot so npr. operativni posegi, zdravilišča, hospitalizacija niso bili potrebni, glede na sodno prakso določena odškodnina ni prenizka.

7Tudi odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini glede pretrpljenega strahu je pravilna in zakonita. Po ustaljeni sodni praksi se odškodnina za strah prisodi le tedaj, če je bil tako intenziven, da je porušil oškodovančevo duševno ravnovesje, ali če je trajal dalj časa. Tožnica neupravičeno zatrjuje, da je trpela tudi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja, saj je izvedenec ugotovil, da sekundarnega strahu skorajda sploh ni bilo oziroma je trajal le do pregleda v bolnišnici in RTG, ko so ji povedali, da ni huje poškodovana. Za kratkotrajen, a intenziven primarni strah, ki ga je tožnica pretrpela, pa je prisojenih 500 EUR zanjo pravično zadoščenje. Še višja zahtevana odškodnina bi šla po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8Ni pa tudi nobenih razlogov za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je upoštevalo, da so bile aktivnosti tožnice zaradi nesreče neznatno zmanjšanje, saj je imela manjše težave pri higieni, gospodinjstvu in prostočasnih dejavnostih, zavrnilo pa je možnost, da bi zaradi tega imela nočne more in da se ji je življenje zaradi tega močno spremenilo. To ni dokazano, zato so očitki v pritožbi neutemeljeni. Bila je ovirana le krajši čas in to pri splošnih opravilih. Na tej podlagi bi ji odškodnina za to vrsto škode sploh ne šla, saj se duševne bolečine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti le izjemoma priznavajo kot škoda. Ker pa se tožena stranka ni pritožila, pritožbeno sodišče v obsodilni del ni moglo poseči.

9Približno štiri povprečne plače v RS je pravična odškodnina za tožnico in je tudi povsem primerljiva z mnogimi drugimi podobnimi primeri.

10Posledično neutemeljena je tudi pritožba proti odločitvi o stroških postopka, ki so pravilno izračunani in priznani glede na tožničin uspeh (2. odst. 154. čl. ZPP).

11Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, v izpodbijanem delu sodbe ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

12Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnica sama krije stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).