VSL sklep II Cp 760/2013

Pritožba se zavrne ter izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca, vložen proti plačilnemu nalogu za plačilo sodne takse opr. št. P 501/2008.

2Zoper sklep vlaga pritožbo toženec zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodna taksa spada med pravdne stroške in bi jo sodišče moralo odmeriti v skladu s specifikacijo tožeče stranke po njenem stroškovniku. Če tožeča stranka teh stroškov ni priglasila kot stroškov postopka, potem sodišče z izpodbijanim plačilnim nalogom ne more terjati od toženca več, kot je na račun stroškov postopka dolžan plačati, upoštevaje uspeh tožnika v pravdi. Sodišče je napačno ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s priglasitvijo stroškov ter napačno uporabilo določilo prvega, četrtega in drugega odstavka 15. člena ZST-1. Če tožeča stranka sodne takse ni priglasila med stroške postopka, to ne more iti v škodo tožencu. V dosedanji sodni praksi se je sodišče že izreklo, da pride uporaba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 v poštev le v posameznih postopkih, ne pa v postopkih za priznanje brezplačne pravne pomoči.

3Pritožba ni utemeljena.

4Plačilo in povrnitev sodnih taks v primeru, ko je bila ena od strank oproščena stroškov postopka, ureja 15. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1, ki se glede na vložitev tožbe uporablja v konkretni zadevi). Ta se glasi: „1) Takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, so del stroškov postopka. 2) Takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, mora plačati nasprotnik te stranke. 3) Sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks stranki iz prejšnjega odstavka, ki jih mora plačati. 4) Če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse. Plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje.“ ZST-1 glede tistega dela sodne takse, ki bi ga bila po splošnih pravilih o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku dolžna plačati nasprotna stranka, izrecno vzpostavlja dolžniško upniško razmerje med zavezancem in državo, pri čemer mora sodišče o povrnitvi takse odločiti po uradni dolžnosti. Država torej za obstoj terjatve do stranke, ki je bila oproščena plačila sodne takse, pa tudi za obstoj terjatve do nasprotne stranke, ne potrebuje posebnega naslova. Do izterjave takse je upravičena že na podlagi zakona in odločitve sodišča, sprejete po uradni dolžnosti, ta pa ni nujno sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek in s katero je bilo hkrati odločeno o stroških postopka. Zato v obravnavani zadevi ni relevantno, da sodišče sodne takse tožniku ni odmerilo v okviru priglašenih stroškov postopka, posledično pa tega tudi ni poračunalo v končni odločbi o stroških postopka skladno z uspehom strank. Sodišče ima v 15. členu ZST-1 podlago, da s posebnim sklepom po uradni dolžnosti odloči o izterjavi sodne takse. Toženec v pritožbi pavšalno navaja, da po sodni praksi v postopkih priznanja brezplačne pravne pomoči ne pride v poštev uporaba četrtega odstavka 15. člena ZST-1, vendar se na konkretne sodne odločbe ne sklicuje. Te prakse zato pritožbeno sodišče ne more preveriti, nasprotno pa je odločalo Višje sodišče v Ljubljani v odločbi II Cp 1193/2012.

5Ker toženec samega obračuna sodne takse konkretizirano ne izpodbija, odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na navedeno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP.