VSRS Sodba III Ips 63/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na revizijo v višini 936,36 EUR, v roku petnajst dni po prejemu te sodbe.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo tedanjih 457,075.615,00 SIT (povračilo stroškov in izgubljenega dobička), skupaj z zakonskimi zamudnimi ter povrnitvijo pravdnih stroškov. Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Spremenilo je le odločitev o pravdnih stroških.

3Tožeča stranka z revizijo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge in prve stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi obe sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

4Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagal njeno zavrnitev.

5Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

Relevantno dejansko stanje

6Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja relevantna dejstva:

pravdni stranki sta 27. 9. 1996 sklenili pogodbo o najemu poslovnega prostora na območju B. d.d., L., ki bi ga morala tožena stranka (najemodajalec) šele zgraditi (do tretje gradbene faze);

istega dne sta sklenili še dodatek k pogodbi, s katerim se je najemnik (tožeča stranka) zavezal, da bo plačal varščino za primer, če bo zgrajene prostore prevzel z zamudo, ali jih sploh ne bo prevzel; kasneje je tožena stranka pristala na obročno plačevanje varščine;

s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča (ko je odločalo o delni sodbi v tej zadevi) je bilo ugotovljeno, da je bila pogodba razdrta 15. 1. 1997; tako je bilo odločeno na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka ni plačala varščine (tretjega, četrtega in petega obroka) v roku in na način, kot je bilo dogovorjeno in na podlagi določbe v dodatku k pogodbi, ki se glasi: „V primeru, da varščina v navedenem roku ne bo plačana, se najemna pogodba avtomatično razdre, vsaka pogodbena stranka pa v tem primeru nosi svoje stroške, ki jih je imela v zvezi z najemno pogodbo“;

tožeča stranka je za gradnjo poslovnih prostorov pridobila in plačala projektno dokumentacijo;

tožena stranka je po razdrtju pogodbe zgradila sporne poslovne prostore, vendar na podlagi drugačne projektne dokumentacije.

Razlogi za zavrnitev revizije

7Tožeča stranka ne more od tožene stranke zahtevati povračila stroškov, ki jih je imela v zvezi z gradnjo poslovnih prostorov, ker se je temu odpovedala z dodatkom k najemni pogodbi. V tem delu materialno pravo zato ni bilo zmotno uporabljeno.

8Ne drži revidentovo zatrjevanje, da pogodbena določba iz dodatka k najemni pogodbi, s katero se je odpovedala povračilu stroškov, sploh ni bila omenjena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na omenjeno določbo se je tožena stranka sklicevala že v vlogi z dne 22. 12. 2000 (točka 16), izrecno pa jo omenja tudi sodba Višjega sodišča I Cpg 32/2005 z dne 13. 6. 2005 (zadnji stavek prvega odstavka na 3. strani). Zato ni bila kršena revidentova pravica do izjave.

9Revident v zvezi z izgubljenim dobičkom, ki ga naj bi utrpel zaradi tega, ker naj bi tožena stranka kršila pogodbo (ker ni zgradila poslovnih prostorov do tretje gradbene faze), graja stališče drugostopenjskega sodišča, da ni vzročne zveze med kršitvijo pogodbenih določb in škodo v obliki pričakovanega dobička za dvajsetletno obdobje pogodbenega najema poslovnih prostorov. Uveljavlja, da sodišče druge stopnje „ne pojasni, kateri je tisti trenutek oziroma razlog, ki naj bi prekinil vzročno zvezo.“ Iz sodbe drugostopenjskega sodišča je to jasno razvidno. Neplačilo varščine je tisti trenutek in razlog, ki je prekinil vzročno zvezo. Drugostopenjsko sodišče je tudi pravilno pojasnilo, kakšno bi bilo pravilno ravnanje tožeče stranke, ki se je znašla v situaciji, ko bi morala plačati varščino, a je na podlagi obnašanja tožene stranke sklepala, da ta ne bo izpolnila svoje pogodbene zaveze. Od tožene stranke bi lahko zahtevati primerno zavarovanje za vrnitev varščine, po neuspešnem poskusu pa bi lahko sama razdrla pogodbo.

10V primeru, če bi tožeča stranka sama razdrla pogodbo, bi bila seveda upravičena do povrnitve škode, ki bi ji zaradi tega nastala, a ne take, kot jo zahteva v tem gospodarskem sporu. Odškodnina se ne določi na podlagi upnikovega pričakovanja, pač pa na podlagi tega, kakšno škodo je lahko ob sklenitvi pogodbe pričakoval dolžnik (prvi odstavek 266. člena ZOR). Pri tem se upošteva tudi vse razumne ukrepe, ki bi jih moral storiti upnik, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila (četrti odstavek 266. člena ZOR). To praktično pomeni, da bi šla tožeči stranki le razlika med pričakovanim dobičkom, ustvarjenim z izpolnitvijo kršene pogodbe in dobičkom na podlagi podobne pogodbe, ki bi jo in če bi jo lahko sklenila za enako dejavnost na podobni lokaciji.

11Trditev revidenta, da je imela od razdrtja korist le tožena stranka, ki ji naj bi pripadel ves dobiček, tožeči stranki pa samo stroški, kar je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovljeno je bilo namreč, da so bili poslovni prostori zgrajeni na podlagi drugačne projektne dokumentacije in ne tiste, ki jo je pridobila tožeča stranka.

12Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

13Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke so odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku.