266. člen OZ

Kot pogodbi zvesta stranka je namreč tožnica smela izbirati med sankcijami za toženkino kršitev pogodbe in toženka tako sploh ni imela pravice do (enostranskega) odstopa. Dejstva, da je tožnica zaradi lastnih (ekonomskih) interesov vztrajala pri realizaciji Prodajne pogodbe, čeprav bi se morebiti v primeru razveze pogodbe lahko izognila določeni škodi, tako ni mogoče šteti v njeno škodo. Prav tako je materialnopravno pravilno sodišče prve stopnje ugotovljena pravno relevantna dejstva podredilo določbi 266. člena OZ1, saj je zaradi toženkine nepravočasne izpolnitve obveznosti, ki je bila v storitvi (pridobitev izbrisnega dovoljenja oz. izbris bremen iz zemljiške knjige), tožnica imela pravico to storiti sama na stroške toženke in je v tej zvezi tudi upravičena do povrnitve nastale škode.

Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti. Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.

Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ("protispisnost") obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič. Torej, ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve če je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj dejansko stanje ugotovilo drugače, kot to izhaja iz posamezne listine ali izjave posamezne priče. V teh primerih gre za dokazno oceno, ne pa za "protispisnost".

Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Načeloma lahko upnik od izpolnitvenega zahtevka odstopi le, če odstopi od pogodbe. Če pri pogodbi ostane, lahko zahteva le izpolnitev in morebitno odškodnino zaradi zamude, ne pa odškodnine za neizpolnitev (odškodnine namesto izpolnitve). OZ pozna tudi izjeme: upnik lahko v nekaterih primerih sam, na dolžnikove stroške, doseže izpolnitev obveznosti, stroške pa uveljavlja kot odškodnino.

"Kritni kup" ni vrsta pravega jamčevalnega zahtevka. Vendar položaj kritnega kupa ni zakonsko neurejen; urejata ga določbi 265. in 266. člena OZ; njuna zakonska predpostavka pa je predhodna notifikacija - upnik (kupec) mora pred tem obvestiti dolžnika (prodajalca), da bo prehodno na svoje stroške opravil kupil stvar ali storil tisto, kar bi moral dolžnik. V dvostranskih pogodbah mora namreč zakonodajalec uravnoteženo (sorazmerno) varovati koristi obeh strank, tudi kršitelja pogodbe.

Tožena stranka je očitno bila pozvana na opravo svoje pogodbene obveznosti, a je ni nameravala opraviti. To zadostuje za nastanek upravičenja tožeče stranke, da beljenje opravi sama, na stroške tožene stranke. Uporaba določbe 266. člena OZ je zato povsem na mestu.

V primeru, ko sodišče (vsaj delno) ugodi primarnemu zahtevku, se sodišče v podredni zahtevek skladno s 3. odstavkom 182. člena ZPP sploh ne sme spuščati in ga tudi ne omenjati v izreku. Očitana kršitev o pomanjkanju razlogov glede podrednega zahtevka je torej neutemeljena.

Vse ostale obveznosti tožeče stranke v tej pogodbi (npr. obveznost izročitve garancije, izročitev dokumentacije, potrdila o opravljenem tehničnem pregledu) so v razmerju do glavne obveznosti postranske oz. akcesorne obveznosti in z njimi tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne glavne izpolnitve, da plača opravljeno delo.

V primeru, če bi tožeča stranka sama razdrla pogodbo, bi bila seveda upravičena do povrnitve škode, ki bi ji zaradi tega nastala, a ne take, kot jo zahteva v tem gospodarskem sporu. Odškodnina se ne določi na podlagi upnikovega pričakovanja, pač pa na podlagi tega, kakšno škodo je lahko ob sklenitvi pogodbe pričakoval dolžnik (prvi odstavek 266. člena ZOR). Pri tem se upošteva tudi vse razumne ukrepe, ki bi jih moral storiti upnik, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila (četrti odstavek 266. člena ZOR). To praktično pomeni, da bi šla tožeči stranki le razlika med pričakovanim dobičkom, ustvarjenim z izpolnitvijo kršene pogodbe in dobičkom na podlagi podobne pogodbe, ki bi jo in če bi jo lahko sklenila za enako dejavnost na podobni lokaciji.

Izdana začasna odredba, glede na pravilo o začetku učinkovanja vpisov ne bi mogla učinkovati na vpise ali odločanje o vpisih, katerih učinki bi se začeli pred trenutkom učinkovanja vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve oziroma povedano drugače, začasna odredba nima učinkov na tiste zemljiškoknjižne postopke, ki so se že začeli in v katerih so opravljeni vpisi, ki učinkujejo pred zaznambo začasne odredbe. Zaznamba vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice bodočega lastnika predstavlja fikcijo, da je prodajalec za nepremičnino že izdal zemljiškoknjižno dovoljenje za vknjižbo lastninske pravice. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj nima enakih posledic kot splošna izpodbojnost pravnega posla, ampak učinkuje samo v razmerju med strankama izpodbojnega razmerja. Zato sodišče v sodni odločbi ne izreče neveljavnosti izpodbijanega pravnega dejanja, ampak le ugotavlja, da to dejanje nima učinka proti tožniku. Sodba je dajatvena in nima konstitutivnih elementov.