VSL sodba I Cpg 1190/2011

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbenemu zahtevku za znesek 10.857,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo (I. točka izreka), za znesek 11.086,98 EUR in znesek 6.563,18 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 3.979,17 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Primarno pritožnik sodišču očita, da je njegov predlog za izločitev izvedenca nepravilno zavrnilo kot prepoznega. Skladno z 2. odstavkom 247. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najkasneje do začetka dokazovanja z izvedencem. 6. odstavek istega člena določa, da lahko stranka zahteva izločitev izvedenca tudi v ugovoru zoper izvedensko delo, če ugovarja ravno zato, ker je šele po izdelavi izvedenskega mnenja izvedela za razlog izločitve. Slednje se je zgodilo v obravnavanemu primeru, saj je tožena stranka šele po izdelavi in prejemu izvedenskega mnenja podvomila v nepristranskost izvedenca in posledično izvedela za razlog izločitve. Zato njen predlog za izločitev izvedenca z dne 31. 1. 2008, podan sicer po prejemu izvedenskega mnenja (29. 1. 2008), a pred zaslišanjem izvedenca na naroku za glavno obravnavo, in nato ponovno v ugovoru zoper izvedensko mnenje dne 12. 2. 2008, ni prepozen. Izločitev je namreč glede na določbo 247. člena ZPP mogoče zahtevati najkasneje v ugovoru zoper izvedensko mnenje. Pritožnik ima torej prav, da njegov predlog za izločitev izvedenca ni bil prepozen.

6Vendar pa pritožnik nima prav, da je podan takšen dvom o nepristranskosti izvedenca, da ga je potrebno na podlagi 6. točke prvega odstavka 70. člena ZPP izločiti. Slednje je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Kljub temu namreč, da je štelo predlog za izločitev izvedenca za prepoznega, je v zvezi z izločitvenimi razlogi izvedenca zaslišalo in se v izpodbijani sodbi do njih opredelilo. Ugotovilo je, da je bil izvedenec zaposlen pri toženi stranki (od leta 1983 do 1990), nato pa z njo v delavnopravnem sporu, ki se je končal s sklenitvijo poravnave. Izvedenec je zaslišan izpovedal, da pri izdelavi mnenja ni bil pristranski, da je upošteval vse vzroke, tudi tiste za katere ni odgovorna tožena stranka in tožene stranke ni v celoti obremenil. V zvezi z odstopanjem njegovega mnenja od mnenja izvedenca M. izdelanega v pravdi med W. d.o.o. in toženo stranko, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. VII Pg 262/2002, je pojasnil, da je le-to posledica dejstva, da izvedenec J. ni upošteval vseh vzrokov, ki lahko privedejo do poškodbe cevi, in sicer nihanja vodnega tlaka v cevi ter hidravličnega udara.

7Glede na navedeno in dejstvo, da je delovno razmerje izvedenca pri toženi stranki prenehalo več kot deset let nazaj, delavnopravni spor pa je bil končan s sklenjeno poravnavo še pred izdelavo izvedenskega mnenja, ni mogoče zaključiti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Zato predlog tožene stranke za izločitev izvedenca ni bil utemeljen, posledično pa tudi ne pritožba, v kateri tožena stranka ponavlja razloge za izločitev izvedenca, zaradi česar naj bi bilo njegovo mnenje pristransko in posledično nepravilno.

8Nadalje pritožnik navaja, da je izvedenec nepravilno ugotovil, da je do poškodbe prišlo na javnem vodovodnem omrežju, čeprav je bilo v pravdi med toženo stranko in W. d.o.o. kot tožečo stranko ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo na internem vodovodnem omrežju, ki je v lasti tožeče stranke in ga je zato dolžna tudi vzdrževati.

9Slednje ne drži. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 262/2002 z dne 4. 9. 2007 (B7) namreč izhaja le, da je izvedenec ugotovil, da je do poškodbe cevi prišlo v območju priključka, ki je v lasti tožeče stranke, ne pa, da je do poškodbe prišlo na internem vodovodnem omrežju. Dejstvo, da je do poškodbe prišlo na delu vodovnega omrežja, ki je v lasti tožeče stranke pa je ugotovilo tudi sodišče v obravnavani zadevi. Vodovodno omrežje je bilo namreč poškodovano na delu hišnega priključka (za merilnim mestom), zaradi česar iztekla količina vode ni bila izmerjena na števcu oziroma merilnemu mestu. Res je sicer, da je območje poškodbe – vodovodni priključek, last uporabnika, vendar pa ga vzdržuje upravljalec na stroške uporabnika (12. člen Odloka o oskrbi z vodo - Odlok) in ga v skladu z določbami Odloka ni mogoče šteti za interno vodovodno omrežje. Interno vodovodno omrežje namreč obsega le območje do merilnega mesta, kot to določa 1. točka prvega odstavka 6. člena Odloka. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru pravilno uporabilo relevantne določbe Odloka.

10Glede na ugotovljeno in dejstvo, da pritožnik sodbe ne izpodbija iz drugih razlogov, temveč le zaradi nepravilnih ugotovitev izvedenca, ki naj bi bile posledica njegove pristranskosti, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

11Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).