VSL sodba II Cp 2228/2012

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Tožnika sta dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 1791 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka do plačila.

II. Tožnika morata tožencu plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1949,88 EUR, v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnikoma nerazdelno plačati 36.225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) in pravdne stroške v višini 2.869,00 EUR (2. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je lastnik parc. št. 236/I, k. o. X, zato ni pravilen zaključek sodišča, da je bil za prejeto kupnino neupravičeno obogaten. Sodišče zmotno ugotavlja, da je pravni prednik tožnikov s prodajno pogodbo leta 1967 pomotoma razpolagal s parcelo v korist pravnega prednika toženca. Poudarja, da je v prodajni pogodbi izražena prava volja pogodbenih strank in da pogodba formalno pravno velja, saj ni bila izpodbita. Sodišče zmotno ugotavlja, da sta tožnika sporno parcelo priposestvovala. Dejansko stanje je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovljeno, pri presoji dobre vere pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sklicevanje na nepoznavanje zemljiške knjige, v kateri je toženec oziroma njegov pravni prednik od leta 1967 vpisan kot lastnik, je pravno irelevantno. Publicitetno načelo za kataster ne velja, zato sklicevanje tožnikov na posestne liste in davčne odločbe ni sprejemljivo. Sodišče napačno zaključuje, da je toženec prodal parcelo tožnikov in da je bil na njuno škodo neupravičeno obogaten. Navaja še, da se sodišče ni opredelilo do vseh njegovih ugovorov, da je sodba neobrazložena, kontradiktorna, pomanjkljiva in protispisna.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnika trdita, da sta dejanska lastnika parc. št. 236/I, k. o. X, s katero je toženec neupravičeno razpolagal. V višini prejete kupnine je na njuno škodo neupravičeno obogaten. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec v času prodaje parcele št. 236/I, k. o. X, njen zemljiškoknjižni lastnik, da pa sta dejanska lastnika tožnika. Po ugotovitvah sodišča naj bi prvotni lastnik (pravni prednik tožnikov) sporno parcelo pomotoma vpisal v prodajno pogodbo, ki jo je leta 1967 sklenil s pravnim prednikom toženca. Iz razlogov sodbe nadalje izhaja, da je parcela ostala v posesti tožnikov oziroma njunih pravnih prednikov in da sta tožnika parcelo, preden je toženec z njo razpolagal, priposestvovala. Sodišče je zaključilo, da je toženec prodal parcelo brez pravnega temelja, ker parcela ni bila njegova. Toženec za svoje ravnanje ni imel podlage v pogodbi ali v zakonu, zato je dolžan tožnikoma prejeto kupnino vrniti.

6Predmet tožbenega zahtevka je terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Po prvem odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po tretjem odstavku istega člena nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Obogatitveni zahtevki torej pridejo v poštev, kadar ni pravne podlage za neko korist oziroma kadar je pravna podlaga za to korist kasneje odpadla. Pod pravno podlago je mišljen pravni posel, odločitev sodišča ali drugega državnega organa ali pa zakon (1). Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec kupnino za sporno parcelo prejel brez pravne podlage, materialnopravno napačen. Pravni temelj za pridobitev kupnine je prodajna pogodba z dne 21. 4. 2009, ki jo je toženec sklenil s kupcem parcele R., d. o. o. Podlago za prodajo parcele pa predstavlja vknjižena lastninska pravica, ki jo je toženec pridobil ex lege od svojega pravnega prednika na podlagi dedovanja (sklep o dedovanju – priloga B6). Toženčev pravni prednik je pridobil lastninsko pravico na podlagi veljavne prodajne pogodbe z dne 21. 8. 1967 (priloga A16). Med strankama ni bilo sporno, da je bila navedena prodajna pogodba realizirana (vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) in da ni bila nikoli izpodbita. Toženčev pravni prednik je torej na podlagi veljavnega pravnega naslova pridobil lastninsko pravico, to pa je nato podedoval toženec. Toženec je lastninsko pravico vpisal v zemljiško knjigo, kot lastnik pa je bil vpisan vse do prodaje leta 2009. Tako ni mogoče zaključiti, da je toženec pridobil kupnino brez pravne podlage ali da bi pravna podlaga kasneje odpadla (2).

8Navedeno pomeni, da v obravnavani zadevi predpostavke neupravičene obogatitve niso podane, zato je treba tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

9Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno na novo odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika s tožbenim zahtevkom nista uspela, zato sta dolžna tožencu povrniti potrebne prvostopenjske stroške, ki obsegajo nagrado za postopek (765,70 EUR), nagrado za narok (706,80 EUR), materialne stroške (20 EUR) in 20 % DDV, kar skupaj znaša 1791 EUR (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in prvim odstavkom 161. člena ZPP).

10Ker je toženec s pritožbo uspel, je upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo sodno takso za pritožbo (795,00 EUR), nagrado za pritožbo (942,40 EUR), materialne stroške (20,00 EUR) in 20% DDV, kar skupaj znaša 1949,88 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Tako Z. Strajnar: Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijsko-pravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, letn. 33, št. 1, 2012.

(2) Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvi tožnik zoper toženca sodno uveljavljal zatrjevano lastninsko pravico, vendar s svojim zahtevkom ni uspel.