VSL sodba I Cpg 1039/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

- ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 13457/2010-2 z dne 04. 02. 2010 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka v delu, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 560,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 01. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 02. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka);

- je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 38,50 EUR v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da „izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi sklep o izvršbi VL 13457/2010-2 z dne 04. 02. 2010 tudi v preostalem delu in toženi stranki prisodi nastale in priglašene pravdne stroške oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.“

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo,:

- da sta stranki, tožena stranka kot leasingodajalec in tožeča kot leasingojemalec, sklenili tri pogodbe o finančnem leasingu, in sicer za tri vozila: Audi (A3), Honda (A4) in Ford (A5);

- da je tožena stranka dne 24. 07. 2008 odstopila od teh leasing pogodb in

- da je tožeča stranka vozila toženi stranki vrnila.

6Predmet spora v zadevnem primeru izhaja iz vprašanja, ali je tožena stranka po prodaji vozil in po poračunu dolga tožeče stranke upravičena zadržati stroške iz naslova prodaje treh avtomobilov. Bistveno je tako presoditi, ali je imela tožena stranka za takšno zadržanje podlago v Splošnih pogojih pogodbe o finančnem leasingu premičnine za pravne osebe (v nadaljevanju SPP 07), na katere se tožena stranka sklicuje, in katerih veljavnost tožeča stranka prereka. Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke obravnavalo po posameznih leasing pogodbah.

K pritožbi zoper odločitev o zadržanju stroškov po leasing pogodbi št. 17287/07 z dne 05. 09. 2007 za vozilo Audi (A3)

7Iz vpogleda v leasing pogodbo (N. člen) izhaja, da sta stranki dogovorili uporabo splošnih pogojev pogodbe o leasingu opreme št. 6/02, katere je (podpisane) tožeča stranka tudi predložila (A2) in iz katerih pravica do zadržanja stroškov prodaje vozila ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8Pritožba odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija konkretizirano, pritožbeno sodišče pa v pravilnost njene materialno pravne presoje nima pomislekov.

K pritožbi zoper odločitev o zadržanju stroškov po leasing pogodbi št. 18656/08 z dne 28. 03. 2008 za vozilo Honda (A4)

9Sodišče prve stopnje je odločitev o neutemeljenosti zadržanja stroškov prodaje vozila oprlo na ugotovitev, da:

- sta stranki v leasing pogodbi (N. člen) dogovorili uporabo Splošnih pogojev pogodbe o leasingu št. PFP 07;

- se navedba splošnih pogojev po pogodbi (PFP 07) ne ujema s splošnimi pogoji, ki jih zatrjuje tožena stranka (SPP 07);

- se podpis na SPP 07 (B12) sicer ujema s podpisom na leasing pogodbi, vendar pa iz navedenih splošnih pogojev ni razviden žig leasingojemalca, poleg tega so bili splošni pogoji podpisani 01. 04. 2008, kar je tri dni po podpisu leasing pogodbe (28. 03.2008).

10Pritožba zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z opozarjanjem na identičnost podpisov na leasing pogodbi in predloženih splošnih pogojih SPP 07, pri tem pa spregleda, da se je sodišče do podobnosti podpisov opredelilo (jo ugotovilo), odločitev o neuporabi SPP 07 pa je naslonilo na ugotovljene druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka s podpisom leasing pogodb pristala na uporabo (prav) navedenih pogojev. Pri tem ni utemeljeno pritožbeno opozarjanje na različno obravnavo v zvezi z ugotovljenimi podpisi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovljeno dejstvo identičnosti oziroma razlikovanja podpisov upoštevalo skupaj z drugimi okoliščinami, ki jih je ugotovilo in ki so se po posameznih leasing pogodbah razlikovale. Šele po presoji vseh tako ugotovljenih dejstev je odločilo o (ne)uporabi s strani tožene stranke predloženih SPP 07 po posameznih leasing pogodbah.

11Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da je bila tožena stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme za izkaz zatrjevanega dejstva, t.j. danega soglasja glede uporabe SPP 07. S tem, ko je tožeča stranka predložila leasing pogodbe skupaj s splošnimi pogoji SP 6/02, iz katerih pravica tožene stranke, da zadrži stroške prodaje vozil, ne izhaja, je tožena stranka nosila breme nasprotnega, t.j. izkazati podlago svojemu zadržanju. V tej zvezi tudi ni pomembno zatrjevanje, koliko splošnih pogojev je tožeča stranka podpisala. Bistveno za odločitev v zadevi je, ali je tožena stranka izkazala, da je tožeča stranka podpisala prav tiste, na katere se tožena stranka sklicuje pri svojem zadržanju stroškov (SPP 07).

12Upoštevaje, da je tožena stranka gospodarski subjekt, ki se na trgu profesionalno ukvarja z oddajo v leasing ter v tej zvezi sestavo leasing pogodb in splošnih pogojev (kot v obravnavanem primeru), je pričakovati, da bo pri tej dejavnosti ravnala z zahtevano profesionalno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika, OZ), kar pomeni, da bo na ustrezen način zagotovila seznanitev leasingojemalca s splošnimi pogoji poslovanja, ki ga zadevajo, ter nadalje seznanitev na nedvoumen način tudi izkazala (npr. s pravilnim zapisom splošnih pogojev na leasing pogodbi). Ker tožena stranka zahtevani skrbnosti ni zadostila, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zadržanje sredstev po leasing pogodbi za avtomobil Honda neutemeljeno, brez ustrezne podlage v splošnih pogojih.

K pritožbi zoper odločitev o zadržanju stroškov po leasing pogodbi št. 18129/08 z dne 17. 01. 2008 za vozilo Ford (A5)

13Tudi ob presoji zadevne leasing pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz nje ne izhaja dogovor strank o uporabi SPP 07. V N. členu je namreč zapisana uporaba splošnih pogojev SP 6/07, ki se že po nazivu razlikujejo od strani tožene stranke predloženih SPP 07. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da iz leasing pogodbe izhaja, da sta stranki dogovorili leasing opreme (glej N. člen pogodbe), pri čemer se na slednjega sklicujejo le splošni pogoji SP 6/02, ki k plačilu stroškov prodaje vozil zavezujejo leasingodajalca, SPP 07 pa nasprotno urejajo leasing premičnin za pravne osebe. Skladno z navedenim ni mogoče zaključiti, da bi šlo v zapisu številke splošnih pogojev v leasing pogodbi zgolj za redakcijsko napako, ampak je potrebno upoštevati še, da se strani tožene stranke predloženi splošni pogoji (SPP 07) razlikujejo tudi glede na vsebino leasinga, kot je navedena v leasing pogodbi.

14Nadalje je sodišče sicer ugotovilo podobnost podpisa na leasing pogodbi (A5) in splošnih pogojih (B12), vendar pa so bili slednji nedatirani, žig pravne osebe ni razviden. Tudi pri presoji zadevne leasing pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo več okoliščin, zaradi katerih pravilno ni pritrdilo toženi stranki, da je šlo pri zapisu kratice splošnih pogojev v leasing pogodb zgolj za redakcijsko napako.

15Ker je bila tožena stranka pri sklepanju leasing pogodb zavezana ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ker je nosila breme izkaza trditve o sklenjenem dogovoru o uporabi SPP 07, ki mu ni zadostila, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela podlage za zadrževanje stroškov prodaje vozil po leasing pogodbi za vozilo Ford.

Glede obrestnega dela zahtevka

16Res je tožena stranka nasprotovala utemeljenosti tožbenega zahtevka in je šteti, da je s tem nasprotovala tudi obrestnemu delu zahtevka. Vendar pa slednje ob ugotovljeni utemeljenosti tožbenega zahtevka v zvezi z „glavno“ terjatvijo ne spremeni pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje (ki ga tudi pritožba ne napada), da je tožeča stranka upravičena do obresti, ki teko od dneva plačila preostanka zneska po prodaji vozil, t.j. od 22. 01. 20120.

17Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).