VSRS Sodba III Ips 50/2010

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.100,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preostanka dvojne are in zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo glede odločitve o stroških postopka, sicer pa jo je potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

3Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4Revizija ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Pravdni stranki sta 20. 4. 2006 sklenili predpogodbo k prodajni pogodbi za nakup dela nepremičnine, tožena stranka kot bodoči prodajalec in tožeča stranka kot bodoči kupec.

- Na podlagi predpogodbe je tožeča stranka toženi stranki nakazala aro v višini 8.345,86 EUR, preostalo kupnino pa se ji je zavezala plačati v roku 30 dni po podpisu predpogodbe.

- Pred potekom roka za plačilo preostanka kupnine je tožena stranka tožeči stranki poslala odstopno izjavo, s katero jo je obvestila, da odstopa od predpogodbe. Razloga za odstop v dopisu ni navedla. Tožeča stranka je na dopis odgovorila. Z odstopom se ni strinjala, temveč je vztrajala pri izpolnitvi predpogodbe.

- Tožeča stranka je razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo celotne kupnine. Toženo stranko je obvestila, da bo plačilo preostanka kupnine zadržala do sklenitve glavne pogodbe.

- Tožena stranka je tožeči stranki vrnila prejeto aro. Nepremičnino, ki je bila predmet predpogodbe, je odsvojila tretji osebi.

- Tožena stranka je vedela, da ima tožeča stranka na tej nepremičnini namen zgraditi proizvodno halo, ni pa vedela, da ima namen nepremičnino tudi prodati naprej z namenom pridobitve dobička.

6Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala vrnitev še ene are in plačilo odškodnine zaradi izgubljenega dobička. Izgubljeni dobiček naj bi utrpela, ker je na nepremičnini, ki jo je želela kupiti od tožene stranke, nameravala zgraditi proizvodno halo, nato pa to nepremičnino z dobičkom prodati naprej. Izgubljeni dobiček naj bi predstavljal razliko med kupnino, dogovorjeno s predpogodbo, in kupnino, po kateri bi bila nepremičnina z zgrajeno halo prodana naprej.

7Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da vtoževana škoda ni pravno priznana, saj tožeča stranka iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti lahko zahteva le povrnitev tiste škode, katere nastanek lahko dolžnik pričakuje zaradi kršitve pogodbe. Ker tožena stranka nastanka vtoževane škode ni mogla pričakovati, sta tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnili.

8243. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja obseg odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti, v prvem odstavku določa, da ima upnik (pogodbi zvesta stranka) pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik (stranka, ki krši pogodbo) moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Do povrnitve škode, ki je dolžnik ni mogel in moral predvideti, upnik nima pravice.

9Stališče revidentke, da bi morala tožena stranka kot skrben gospodarstvenik predvideti namen tožeče stranke prodati nepremičnino, ki naj bi bila predmet glavne pogodbe, zaradi pridobitve dobička, ni utemeljeno. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da tožena stranka ni vedela, da ima tožeča stranka nepremičnino namen prodati in na ta način z razliko med kupninama zaslužiti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, se tožeča stranka ukvarja s proizvodnjo in ne s prodajo nepremičnin, zato tožena stranka njenega namena nadaljnje prodaje ni bila dolžna predvideti. Med predvidljivi obseg škode, nastale zaradi kršitve pogodbe, spadajo kršitve tistih interesov, ki so običajno povezni z izpolnitvenim ravnanjem, h kateremu je zavezana pogodbena stranka, pri tem pa je treba upoštevati tudi dejavnost, ki jo opravlja pogodbi zvesta stranka. Tožena stranka ni ravnala neskrbno, ker ni predvidela, da ima tožeča stranka namen nepremičnino prodati in s tem zaslužiti. Dolžnost povrnitve škode je omejena na povprečno predvidljivo raven.(1)

10Pravdni stranki v obravnavanem primeru glavne (prodajne) pogodbe še nista sklenili, temveč tožeča stranka zahteva povrnitev škode že neposredno na podlagi predpogodbe. Tožena stranka se je z njo zavezala skleniti glavno pogodbo in ne že izpolniti obveznost, ki bi izhajala iz glavne pogodbe (izročitev nepremičnine v last in posest). Tožeča stranka do povrnitve zahtevanega izgubljenega dobička tako ni upravičena tudi zato, ker se dolžnost tožene stranke predvideti možnost nastanka škode v konkretnem primeru ni mogla raztezati na tisto škodo, ki bi lahko nastala zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je s predpogodbo še sploh ni prevzela.

11Revidentka s trditvami glede dolžnega skrbnega ravnanja tožene stranke meri tudi na protipravnost kot predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podane vse predpostavke kumulativno (nastanek škode, protipravnost ravnanja, vzročna zveza med takim ravnanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost), tožeča stranka s tem ne more uspeti. Sodišči prve in druga stopnje sta namreč pravilno zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine že iz razloga, ker tožeča stranka vtožuje povrnitev škode, do katere na podlagi prvega odstavka 243. člena OZ ni upravičena. S protipravnostjo ravnanja tožene stranke (ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika) se jima zato ni bilo treba in se tudi nista ukvarjali.

12Sodba sodišča druge stopnje tudi ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je v drugem odstavku na 5. strani svoje odločbe v zadostni meri obrazložilo, zakaj tožena stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da namerava tožeča stranka nepremičnino prodati, zato ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13Trditve tožeče stranke, da bi ji vtoževana škoda zaradi rasti cen nepremičnin v vsakem primeru nastala tudi v primeru, če nepremičnin ne bi nameravala prodati, pa predstavljajo revizijsko novoto, zato Vrhovno sodišče nanjo ni odgovarjalo (372. člen ZPP).

14Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

15Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 1.721,33 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 344,27 EUR in 2 % materialnih stroškov v višini 34,43 EUR, skupaj torej 2.100,03 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo toženi stranki Vrhovno sodišče ni priznalo, saj je ni plačala. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Toženi stranki sodne takse tako ni bilo treba plačati, zaradi česar ji tudi ne gre povrnitev stroškov iz tega naslova.

---.---

Op. št. (1): Glej dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 243. členu OZ, str. 220 – 228.