VSRS Sodba I Ips 12971/2009-54

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil A. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 266. člena tega zakona bila izrečena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijani sodbi.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljana kršitev pravice do izjave ni podana, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 2. 2012 izhaja, da je obdolženec izjavil, da je modificirani predlog razumel, da vztraja pri dosedanjem zagovoru in dodatnega časa za pripravo obrambe ne potrebuje. Tako v svoji pravici do obrambe ni bil v ničemer prikrajšan, saj se je pravici do zaslišanja o spremenjeni obtožbi pravzaprav odrekel. Z dodatkom še ene žaljivke pa ni šlo za takšno vsebinsko spremembo obtožnice, da bi to zahtevalo dodatno zaslišanje obdolženca, ki se je glede izrečenih žaljivk oškodovancu že izjavil. Ostale navedbe v zahtevi pa so zgolj uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustna.

4Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja procesno kršitev, in sicer kršitev pravice do obrambe, saj se obsojenec po spremenjeni obtožbi ni imel možnosti izjasniti. Neposredno po modifikaciji obtožnega akta je namreč sledila le še beseda strank, kar potrjuje dejstvo, da je sodišče nadaljevalo postopek ne da bi obsojencu tudi dejansko dalo možnost, da poda dodaten zagovor po spremenjenem obtožnem predlogu. Sama navedba obsojenca, da ne potrebuje dodatnega časa za pripravo obrambe, še ne pomeni danost pogojev, da se izjasni o spremenjenem obtožnem predlogu.

6Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 2. 2012 (str. 145 spisa) je po končanem dokaznem postopku državni tožilec modificiral obtožni predlog tako, da je dodal poleg žaljive besede „čefur“ še besedo „bedak“. Ko je sodišče pozvalo obsojenca, da se izjavi o modifikaciji, je ta izrecno navedel, da je modificirani obtožni predlog razumel, da vztraja pri dosedanjem zagovoru in da dodatnega časa za pripravo obrambe ne potrebuje. Zatem je bila glavna obravnava prekinjena za deset minut, nadaljevala pa se je z besedo strank. Kot je nadalje razvidno iz podatkov v spisu se je obsojenec ves čas zagovarjal, da oškodovancu ni izrekel žaljivih izrazov kot so „čefur, klošar ipd.“. Pritožbeno sodišče je zagovorniku na podobne pritožbene navedbe kot jih uveljavlja v zahtevi odgovorilo, da glede na to, da je obdolženec vseskozi zanikal očitek izrečenih žalitev oškodovancu, pomeni, da se je izrekel tudi o očitku po spremenjeni obtožnici, ne da bi ob tem zahteval dodaten čas za pripravo obrambe. Takšni presoji uveljavljane kršitve pa v celoti pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Kot izhaja iz procesno relevantnih dejstev v spisu se je namreč, kot to ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, obsojenec o modifikaciji obtožbe izrekel s tem, ko je izjavil, da vztraja pri svojem zagovoru, torej pri zanikanju izrekanja kakršnihkoli žaljivk.

7Drugačno ocenjevanje verodostojnosti in prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe, kot je to storilo sodišče prve stopnje ter očitek, da sodišče ni vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z ostalimi dokazi in na podlagi takšne napačne ocene sprejelo tudi nepravilno in nezakonito sodbo, pa pomeni le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

8Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana v zahtevi uveljavljana procesna kršitev, v pretežni meri pa je zahteva podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.