UPRS sodba I U 794/2012

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Vransko št. 4260-50/2011-03-2 z dne 20. 5. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici za priključitev stanovanjskega objekta ... na zemljišču s parc. št. 351/11 k. o. ... na javni vodovod odmerila komunalni prispevek v višini 292,75 EUR (1. točka izreka) in odločila, da se odmerjeni komunalni prispevek kompenzira s tožničinim solastniškim deležem pri zasebnem vodovodu ..., ki preide v last in upravljanje Občine Vransko.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo plačilo sorazmernega dela komunalnega prispevka določeno glede na tožničin solastniški delež na objektu ... V obrazložitvi je navedeno še, da je odločba izdana po uradni dolžnosti na podlagi 79. in 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), Odloka o opremljanju stavbnih zemljišč in o podlagah za odmero komunalnega prispevka za komunalno opremo za območje Občine Vransko (Uradni list RS, št. 96/09 – v nadaljevanju Odlok) in na podlagi sklepa občinskega sveta Občine Vransko št. 24, sprejetega na 2. redni seji dne 17. 1. 2011.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je od leta 1989 kot članica Vodovodne skupnosti Prapreče-Merinca solastnica zasebnega vodovoda za oskrbo objekta ... s pitno vodo iz zajetja ... Pravico oskrbe s pitno vodo iz zasebnega zajetja naj bi imela do leta 2020 na podlagi vodnega dovoljenja iz leta 2008. Toženka naj bi v sodelovanju z JKP Žalec leta 2010 samovoljno izvedla preklop zasebnega vodovoda vodne skupnosti na omrežje javnega vodovoda. Izpodbijana odločba naj bi pomenila nezakonit poseg v njeno lastnino, saj toženka zasebnega vodovoda ne more samovoljno prenesti v svojo last, deležev solastnikov pa ovrednotiti na netransparenten način. Izpodbijani odločitvi očita neobrazloženost, ker ne navaja na podlagi česa je bila določena višina komunalnega prispevka, tožnici pa naj ne bi bila omogočena aktivna udeležba v postopku. Poleg kršitev pravil upravnega postopka tožnica izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev človekovih pravic. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Uveljavlja še povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je posredovala zaradi obvestila o onesnaženju pitne vode in da je bila zgrajena povezava med javnim vodovodnim sistemom in vodohramom lokalnega vodovoda. Odločbe o odmeri komunalnega prispevka in poravnavi tega z vrednostjo lokalnega vodovoda so bile izdane na podlagi sklepa občinskega sveta, saj si je toženka vse od izgradnje povezovalnega vodovoda prizadevala urediti razmerja z vodovodno skupnostjo. Odločbe naj bi bile zgolj informativne. Zavrača tudi očitke o netransparentnem vrednotenju solastniških deležev, saj naj ne bi šlo za razlastitvene akte. Navaja, da je delovala v okviru zakonskih pooblastil in racionalno glede na reševanje nastale situacije zaradi onesnaženja lokalnega vodovoda.

Tožnica v vlogi z dne 12. 9. 2012 obrazloženo odgovarja na navedbe toženke. Med drugim nasprotuje stališču toženke, da je izpodbijana odločba informativna in da ne posega v lastninsko pravico na zasebnem vodovodu. V vlogi z dne 16. 0. 2012 opisuje ravnanje JKP Žalec.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma zavrača trditve toženke v odgovoru na tožbo, da je bila izpodbijana odločba izdana zgolj informativno. Odločba je izdana v upravnem postopku, torej ob upoštevanju Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ne omogoča izdaje informativne odočbe. Tudi sicer iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi bila informativna. Nenazadnje vsebuje tudi pravni pouk o pravnem sredstvu, ki ga je tožnica izkoristila, drugostopenjski organ pa je po sodbi Upravnega sodišča I U 216/2012 z dne 8. 3. 2012 zaradi molka organa, o pritožbi tudi odločil.

Izpodbijana odločba je odločba o odmeri komunalnega prispevka, zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka pa je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena tega zakona je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Plačilo komunalnega prispevka torej pokriva del stroškov, ki jih ima občina kot investitor gradnje komunalne opreme. Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave določbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sicer navedeno, da se komunalni prispevek odmerja zaradi priključitve stanovanjskega objekta na javni vodovod, vendar je to dejstvo med strankama sporno, saj tožnica v tožbi navaja, da gre za zasebni vodovod. Toženka pa ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje, ni navedla dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre dejansko za priključitev objekta na javni vodovod. To pomeni, da sodišče ne more preizkusiti pravilnosti ugotovitve, da je bil objekt, katerega solastnica je tožnica, priključen na javni vodovod, kar pa je v obravnavani zadevi bistveno.

Toženka sicer v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj je izdala izpodbijano odločbo, vendar so ta pojasnila nedovoljena tožbena novota, saj stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost navajati v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Če je toženka menila, da gre za pravno odločilna dejstva in okoliščine, bi jih morala navesti že v obrazložitvi svoje odločitve in ne šele v odgovoru na tožbo. Z navedbami o domnevno pravno odločilnih dejstvih, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, torej ni mogoče utemeljevati zakonitosti izpodbijane odločitve.

Toženka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla dejstev, ki so podlaga za določitev višine komunalnega prispevka. Komunalni prispevek se namreč po prvem odstavku 82. člena ZPNačrt odmeri na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo ter glede na neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost oziroma glede na izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. Tudi 7. člen Odloka, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, določa merila za odmero komunalnega prispevka. V obrazložitvi odločbe pa ni pojasnjeno, kako so bila navedena merila uporabljena, saj je tudi v obrazložitvi naveden le znesek odmerjenega komunalnega prispevka. Tudi te pomanjkljivosti organ druge stopnje ni odpravil.

Sodišče zato zaradi odsotnosti razlogov v prvostopenjski odločbi in nepopolnih razlogov v obrazložitvi pritožbene odločbe tudi tožbenega očitka, da je bil komunalni prispevek nezakonito odmerjen, ne more preizkusiti.

Po navedenem odločitve o odmeri komunalnega prispevka ni mogoče preizkusiti v nobenem pravno pomembnem delu. Gre torej za bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Neutemeljene so tudi trditve toženke, da izpodbijana odločitev ne posega v lastninsko pravico lastnikov zasebnega vodovoda.

Z 2. točko izreka je prvostopenjski organ toženke odločil, da se odmerjeni komunalni prispevek kompenzira s solastniškim deležem stranke pri zasebnem vodovodu, ki preide v last in upravljanje toženke. Odločba o odmeri komunalnega prispevka pa ne more biti pravni naslov za prenos lastninske pravice na zasebnem vodovodu, tudi če bi bila odmera komunalnega prispevka zakonita, saj določba prvega odstavka 77. člena ZPNačrt, po kateri gradnjo komunalne opreme zagotavlja občina, ne pomeni, da lahko občina odloča tudi o prehodu zasebnih vodovodov v njeno last. Izpodbijana odločitev o prehodu solastninskega deleža v last toženke nima podlage ne v ZPNačrt, ne v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1), ne v kakšnem drugem zakonu. Podlaga za prenos lastninske pravice ne more biti niti sklep občinskega sveta, na katerega se sklicuje obrazložitev izpodbijane določbe. Prav tako zakonitosti te odločitve ne more utemeljiti morebitno onesnaženje pitne vode. Med ukrepi, ki jih predpisi predvidevajo v primerih okoljskih nesreč, namreč ni prenosa zasebnega vodovoda v last in upravljanje občine. Odvzem lastninske pravice z odločbo državnega organa je sicer mogoč v razlastitvenem postopku, vendar morajo biti za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji (69. člen Ustave), toženka pa kot lokalna skupnost niti ni pristojna za odločanje o razlastitvi (96. člen Zakona o prostorskem načrtovanju - ZUreP-1).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ker je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, sodišče drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 80 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).