VSRS Sodba in sklep II Ips 1022/2008

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o plačilu nadomestil za uporabo dela parcele št. 289/2 k. o. ... (pot), tj. odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 235,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in za plačilo v bodoče dospevajočih denarnih nadomestil v višini 2,59 EUR, do pravnomočnosti sodbe dospele obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega nadomestila dalje do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

1Tožnik je 16. 7. 2004 vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo v skupni višini 12.554,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

znesek 12.319,02 EUR (prej 2.952.131 SIT), ki predstavlja seštevek mesečnih nadomestil za uporabo parcele št. 290/2 k. o. ..., na kateri stoji transformatorska postaja, v zneskih po 135,37 EUR (prej 32.441,00 SIT) za čas 91 mesecev od julija 2004 do februarja 2007;

znesek 235,44 EUR (prej 56.420 SIT), ki predstavlja seštevek mesečnih nadomestil za uporabo dela parcele št. 289/2 k. o. ..., na katerem se nahaja pot za dostop do transformatorske postaje, v zneskih po 2,59 EUR (prej 620 SIT) za čas 91 mesecev od julija 2004 do februarja 2007;

ter plačilo v bodoče dospevajočih obrokov mesečnih nadomestil v skupnem znesku 137,96 EUR (prej 33.061 SIT), ki predstavlja seštevek zgoraj navedenih nadomestil v zneskih 135,37 EUR (prej 32.441 SIT) in 2,59 EUR (prej 620 SIT).

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper navedeno odločitev je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovem mnenju je treba priposestvovanje služnosti presojati izključno na podlagi Ustave in zakonskih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ne pa tudi na podlagi mnenja Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, saj ta s tem, ko pogoje priposestvovanja ureja drugače, spreminja vsebino zakona. Po paragrafu 1461 ODZ se za priposestvovanje služnosti zahteva pravična posest, ki je toženec ni imel, saj zanjo ni imel pravnega naslova (dogovora o služnosti). Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da se plačilo nadomestila za ustanovljeno služnost predvideva le v primeru nujne poti in sporazumne ustanovitve služnosti. Ker se določila o nujni poti smiselno uporabljajo za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, mu nadomestilo pripada že na tej podlagi. Razlikovanje, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ)(1) plačilo predvideva le v primeru nujne poti, v primeru služnosti pa ne, ni utemeljeno in je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Služnost praviloma ni neodplačna, prav tako ni podan utemeljen razlog, ki bi izviral iz narave stvari in bi upravičeval neenako obravnavanje lastnikov. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da ga zgolj okoliščina, da gre za omejevanje lastninske pravice, še ne upravičuje do nadomestila. Slednje je v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave. Toženec je na njegovi nepremičnini brez kakršnekoli pravne podlage zgradil transformatorsko postajo, tako da je tožniku ostala gola lastninska pravica, kar je enačiti z razlastitvijo. V primeru posegov, ki zmanjšujejo dotlej veljavna lastninska upravičenja, pa 69. člen Ustave tožniku priznava pravico do izravnave. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z namenom ustave in načelom enakosti. Sicer pa tožnik kot bistveno izpostavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za služnost v civilnopravnem smislu (urejeno v ODZ in kasnejših zakonih), temveč za služnost v javno korist, za katero je značilno, da ni ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika zemljišča, temveč v korist investitorja javne infrastrukture. Sodišče se je glede nastanka služnosti napačno oprlo na določila ODZ, saj ta ne pozna služnosti v javno korist, analogna uporaba določb o služnosti pa po njegovem mnenju ni pravilna. Napačno je tudi stališče, da služnosti ni mogoče presojati po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1)(2) in da ni mogoče uporabiti določb Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ)(3). Zakon o urejanju prostora, ki je začel veljati 1. 1. 2003, ne vsebuje nobene določbe, po kateri se ta ne bi uporabljal za pravna razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Ker skladno s tema zakonoma služnost ne more nastati na podlagi pravnega posla ali na originaren način s priposestvovanjem (ampak le z odločbo), je obrazložitev sodišč o priposestvovanju služnosti napačna. Če te zakonodaje ni mogoče uporabiti glede vprašanja nastanka služnosti, pa jo je mogoče uporabiti glede vsebine služnostnega razmerja. Od uveljavitve zakonov dalje namreč obstaja zakonska podlaga za plačilo nadomestila, glede na to, da 110. člen ZUreP-1 določa, da lastniku nepremičnine v primeru ustanovitve služnosti v javno korist pripada odškodnina. Pravna podlaga za plačilo nadomestila so tudi pravila o neupravičeni obogatitvi, saj se tožnik od leta 2003 dalje ni več strinjal z brezplačno uporabo nepremičnine.

5Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije, saj tožnik ni opredelil bistvene kršitve določb postopka, ostale revizijske navedbe pa niso utemeljene. Glede ustanovitve služnosti pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da gre za nepravo služnost v smislu ODZ in da za ustanovitev ni pomembna okoliščina o pravični posesti. Glede plačila nadomestila opozarja, da so razlogovanja o neposredni uporabi ustave in o veljavnosti določb ZUreP-1 napačna, tožnik pa z njimi poskuša le pridobiti nov pravni temelj.

O nedovoljenosti dela revizije

6Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi sodišča druge stopnje. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000,00 SIT). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če pa imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7V obravnavanem primeru je tožnik v tožbi objektivno kumuliral dva denarna zahtevka, ki imata različno dejansko podlago. Enotno uveljavljani denarni zahtevek za plačilo nadomestila oziroma uporabnine v znesku 12.554,46 EUR namreč utemeljuje s trditvami o uporabi dveh različnih nepremičnin, vsake v različnem obsegu (glej 1. točko obrazložitve). V takšnem primeru je zato za dovoljenost revizije pomembna vrednost vsakega posameznega zahtevka.

8S pravnomočno odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestil za uporabo dela parcele št. 289/2 k. o. ... (pot) je pravnomočno zavrnjen zahtevek za plačilo 235,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in za plačilo v bodoče dospevajočih denarnih nadomestil v višini 2,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega nadomestila dalje do plačila. Vrednost tega dela odločitve sestavljata vrednost 250,96 EUR (gre za seštevek 97 mesečnih nadomestil po 2,59 EUR, zapadlih do konca glavne obravnave) in vrednost 155,23 EUR (gre za seštevek bodočih mesečnih nadomestil po 2,59 EUR za obdobje petih let), skupaj torej 406,19 EUR. Ker vrednost ne presega revizijskega praga, revizija zoper navedeno odločitev ni dovoljena, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

9Vrhovno sodišče na razlog bistvene kršitve določb postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (371. člen ZPP), ki mora procesno kršitev konkretizirati z opisom (domnevno) napačnega ravnanja sodišča in jo tudi obrazložiti. Vrhovno sodišče zato na načelni uveljavljanega očitka ne more obravnavati.

10Podlaga za presojo odločitve o (ne)plačilu denarnega nadomestila za uporabo parcele št. 290/2 k. o. ..., na kateri stoji transformatorska postaja, je dejansko stanje, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje in katerega pravilnost je potrdilo sodišče druge stopnje. Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili pravna pravila ODZ (paragrafi 1460 do 1464 in paragraf 1479) v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960(4), ki zahtevajo za priposestvovanje izpolnitev dveh pogojev: 1) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval(5). Navedeno razlago ODZ in uporabo načelnega mnenja je sprejela tudi sodna praksa(6). Na razširjeni občni seji takratnega Zveznega Vrhovnega sodišča je bilo 4. 4. 1960 sprejeto načelno mnenje, da znaša doba, potrebna za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, le 20 let in ne več 30 let, kot so določala pravna pravila tedaj veljavnega ODZ. Sprejem takega stališča so narekovale spremenjene razmere in načelo pravne varnosti(7). Sodna praksa je táko dobo sprejela tudi za priposestvovanje služnostne pravice in odtlej dalje priznavala kot najdaljšo priposestvovalno dobo dvajset let(8). Sklicevanje sodišč na omenjeno načelno mnenje zato ne predstavlja nedovoljene uporabe materialnega prava. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o pravični posesti (tj. tisti posesti, ki se opira na pravni naslov za pridobitev služnostne pravice), saj ta glede na zgoraj obrazloženo ni pogoj za priposestvovanje, poleg tega pa tožencu, ki priposestvovanje opira na najdaljšo priposestvovalno dobo, pravičnega naslova niti ni bilo treba označiti (prim. paragraf 1477 ODZ).

11Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje, da nastanka služnosti ni moč presojati po določbah ZUreP-1 in EZ, saj le-ta skladno s prepovedjo retroaktivnega učinkovanja zakonov nista posegla v že nastala pravna razmerja. Sodišči sta zato za obravnavano pravno razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo teh zakonov, pravilno uporabili pravna pravila, veljavna v času njegovega nastanka. ODZ resda ni poznal pravnega termina služnosti v javno korist(9) in v sedanji pravni teoriji uveljavljanih razvrstitev služnosti(10), vendar pa to ne pomeni, da tedanja zakonodaja tovrstnih primerov, kot je obravnavani, pravno ni urejala. ODZ je namreč v paragrafu 479 uredil t.i. nepravilne služnosti (servitutes irregulares), za katere je značilno, da so po vsebini stvarne služnosti, ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta. Tudi zanje so veljala pravila o priposestvovanju, saj ODZ priposestvovanja služnosti ni omejil le na prave stvarne služnosti (priposestvovati je bilo mogoče stvarne, neprave stvarne in osebne služnosti).

12Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek sodišč, da je toženec z navzven zaznavnim izvrševanjem upravičenj, ki tvorijo vsebino služnostne pravice, leta 1979 z iztekom 20-letne priposestvovalne dobe pridobil služnostno pravico postavitve, obstoja, vzdrževanja in obnove transformatorske postaje L. Institut priposestvovanja, ki prvenstveno služi varnosti pravnega prometa, namreč omogoča, da po preteku priposestvovalne dobe dejansko stanje stvari postane tudi njeno pravno stanje. Tisti, ki določen čas izvršuje služnostna upravičenja in je torej že de facto imetnik služnostne pravice, to pravico pridobi ob zakonitih pogojih tudi de iure. Toženec je zato z izpolnitvijo zakonskih pogojev pridobil novo pravico, lastninska pravica tedanjega lastnika nepremičnine (tožnikovega pravnega prednika) pa je postala z njo obremenjena. Prav tako je pritrditi zaključku sodišč, da je priposestvovana služnostna pravica po vsebini neodplačna. ODZ namreč ne izključuje neodplačne narave (neprave) stvarne služnosti, prav tako ne predpisuje njene odplačnosti (služnostna pravica je lahko neodplačna ali odplačna), za s priposestvovanjem pridobljeno služnostno pravico pa tudi ne predvideva nobene odmene, ne za sámo pridobitev pravice in ne za njen obstoj oziroma za izvrševanje služnostnih upravičenj. Slednje je logična posledica dejstva, da je na ta način nastala služnostna pravica za lastnika služeče nepremičnine vedno prisilna, saj nastane na podlagi zakona in neodvisno od njegove volje. Lastnik služeče nepremičnine, ki ve za dejansko izvrševanje navzven zaznavnih služnostnih upravičenj in se jim v času trajanja priposestvovalne dobe ne upre, torej molče pristaja na nastanek služnostne pravice in njeno vsebino, ki je odvisna od načina dejanskega izvrševanja v času trajanja priposestvovalne dobe. Ob ugotovitvah, da toženec tedanjemu lastniku nepremičnine (tožnikovemu pravnemu predniku) za uporabo nepremičnine v času priposestvovalne dobe ni plačeval ničesar, ta pa od njega nikoli ni zahteval nobenega plačila, niti ni bilo med njima dogovorjeno plačilo, je pravilen zaključek sodišč, da je toženec s potekom priposestvovalne dobe priposestvoval neodplačno služnostno pravico.

13Revizijsko sklicevanje, da se tožnik od leta 2003 dalje ni več strinjal z brezplačno uporabo nepremičnine in da mu zaradi posegov toženca (že) na podlagi Ustave pripada pravica do nadomestila, ni utemeljeno. Pridobljena služnostna pravica, čeprav ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni vezala le tedanjega lastnika služeče nepremičnine, temveč veže in učinkuje tudi napram tožniku kot njegovemu lastninskopravnemu nasledniku. Tožencu je v postopku uspelo dokazati, da tožnik ob pridobitvi lastninske pravice na parceli št. 290/2 k.o. H. ni bil v dobri veri, da na njej ne obstajajo omejene stvarne pravice, glede na to, da je ob prepisu vedel za obstoj in vsebino služnosti kot tudi za dejstvo, da na parceli stoji transformatorska postaja. S pridobitvijo obremenjene lastninske pravice je torej privolil v lastno prikrajšanje, zato niso utemeljeni očitki revizije, da je poseganje toženca samovoljno, da zmanjšuje tožnikova dotlej veljavna lastninska upravičenja in poslabšuje njegov lastninskopravni položaj. Navedene okoliščine izključujejo tako uporabo določb 67. in 69. člena Ustave kot določb o neupravičeni obogatitvi.

14Na navedene zaključke tudi ne vpliva v reviziji izpostavljena okoliščina, da sta s 1. 1. 2003 začela veljati Stvarnopravni zakonik, ki za ustanovljeno (dovoljeno) nujno pot predpisuje denarno nadomestilo, ter Zakon o urejanju prostora, ki v 110. členu uzakonja pravno podlago za plačilo odškodnine za ustanovitev služnosti v javno korist.

15Služnostna pravica je omejena stvarna pravica (t.i. stvarna pravica na tuji stvari), ki po svoji vsebini omejuje lastninsko pravico lastnika služeče stvari in v tem prenesenem delu izvrševanja oblasti nad stvarjo imetniku služnostne pravice zagotavlja močnejši pravni položaj od lastnikovega pravnega položaja(11). Po svoji pravni naravi je statična in trajajoča. Gre za pravno vsebino stanja, ki traja od trenutka, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, do tedaj, ko pravica zaradi takšnega ali drugačnega razloga preneha(12). Konkretno pridobljena (obstoječa) služnostna pravica zato v tem kontekstu predstavlja utrjeno pravno stanje, za katero je značilno, da ne uživa le zakonskopravno, temveč tudi ustavnopravno varstvo v okviru določbe 33. člena Ustave(13). Slednja varuje konkreten položaj imetnika pravice pred oblastvenimi posegi v njegovo lastninsko sfero in varuje pravni institut lastnine, njen varovalni učinek pa ne zajema le lastninske pravice v smislu civilnega prava, temveč vse tiste pravne položaje, s katerimi se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju, vključno z vsemi stvarnimi pravicami(14). Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da Ustava varuje na podlagi zakona pridobljene pravice tako, da vanje ni mogoče posegati z učinkom za nazaj, ne preprečuje pa, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države iz 2. člena Ustave(15). Spreminjanje ureditve samo po sebi torej ne nasprotuje ustavnim načelom pravne države in drugim ustavnim določbam, vendar pa je zmanjšanje oziroma zožanje pravic v smislu naložitve nove obveznosti za naprej (t.i. neprava retroaktivnost pravnih norm) ustavno dopustno, če ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu(16). Za odločitev v obravnavani zadevi je zato potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali je zakonodajalec v novi zakonodaji spremenil do tedaj veljavno ureditev z uzakonitvijo pravila o odplačnosti služnostnih razmerij, in če jo je, ali novo pravilo velja tudi za prej pridobljene služnosti.

16Stvarnopravni zakonik ureja pravni položaj že pridobljenih stvarnih pravic v prehodni določbi prvega odstavka 266. člena, ki določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Zakon torej ne posega v že pridobljene stvarne pravice, zato je ob njegovi uveljavitvi obstoječa služnostna pravica toženca ostala v veljavi, ne glede na to, na kakšni pravni podlagi je bila pridobljena. Prav tako zakon ne posega v vsebino pridobljenih pravic, saj na abstraktni ravni ohranja klasično vsebino služnostnih pravic. Revizijsko sklicevanje na uporabo določil o nujni poti pa ni utemeljeno že zato, ker te določbe urejajo drugovrstno služnost tj. služnost poti oziroma priključitve na omrežje in ne služnosti postavitve določene naprave ter izvajanja dejanj, potrebnih za njeno vzdrževanje in nemoteno delovanje.

17Zakon o urejanju prostora je prvi zakon, ki je eksplicitno predpisal služnost v javno korist(17). V prehodnih in končnih določbah je določil, da prične veljati 1. 1. 2003(18), medtem ko se vprašanja pravnega položaja služnostnih pravic, ki so po vsebini služnosti v javno korist in so bile pridobljene že pred njegovo uveljavitvijo, ni dotaknil ne v prehodnih določbah(19) ne v drugih določbah(20). V reviziji ponovljeno zavzemanje tožnika, da predstavlja pravno podlago za plačilo denarne odškodnine osmi odstavek 110. člena ZUreP-1, ni utemeljeno. Iz vsebine zakonske določbe namreč jasno izhaja, da ta ureja pogoje in postopek za prisilno ustanovitev služnosti v javno korist na podlagi upravne odločbe in da se v okviru osmega odstavka 110. člena ZUreP-1 predpisana odškodnina, ki pripada lastniku v primeru ustanovitve služnosti, nanaša zgolj na ta način ustanovitve. Ali povedano drugače: zakon uzakonja plačilo odškodnine za tiste služnosti, ki bodo od 1. 1. 2003 dalje ustanovljene na ta, v 110. členu predpisan način. S takšno ureditvijo zakon torej ne posega v pravni položaj služnostnih pravic, pridobljenih pred njegovo uveljavitvijo, ne spreminja njihove vsebine in jih ne omejuje z novo denarno obveznostjo. Glede na vse navedeno, upoštevaje, da toženčev pridobljen pravni položaj varuje Ustava z jamstvom določene trajnosti, zanesljivosti, stabilnosti in nespremenljivosti, ter da sme spremembe pravic in pravnih razmerij, ki so že nastala z veljavo prejšnjega prava ter še vedno obstajajo in trajajo ob uveljavitvi novega prava, določiti le zakon(21), ni mogoče slediti revizijsko ponujeni razlagi, da so se ob uveljavitvi ZUreP-1 obstoječa neodplačna služnostna razmerja spremenila v odplačna in da od tedaj dalje lastniku služeče nepremičnine pripada odškodnina v smislu osmega odstavka 110. člena ZUreP-1.

18Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 87/2002.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 110/2002 in naslednji.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 79/1999 in naslednji.

Op. št. (4): ZSO, štev. V/1 – 1960.

Op. št. (5): Glej tudi Finžgar A., Civilno pravo, Stvarno pravo, učbenik, 1952, stran 48.

Op. št. (6): Glej odločbo II Ips 2/1999 z dne 9. 9. 1999.

Op. št. (7): Glej Poročilo o sodni praksi VS LRS št. 1/60.

Op. št. (8): Glej Poročilo VS SRS št. 1/86, odločbo VSH Rev 649/78 z dne 7. 11. 1978, odločbo VSBiH Rev 167/88 z dne 16. 3. 1989, sodbo in sklep II Ips 957/1994 z dne 18. 5. 1995 in sodbo II Ips 448/1999 z dne 8. 3. 2000.

Op. št. (9): Plavšak N., Služnosti v javno korist, GV Založba, Zbornik 4. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, 2012, stran 10, glej opredelitev pojma služnosti v javno korist.

Op. št. (10): Plavšak N., Služnosti v javno korist, GV Založba, Zbornik 4. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, 2012, stran 9-10; po stališču avtorice sodobna razvrstitev služnosti obsega štiri vrste služnosti: 1. stvarne služnosti, 2. osebne služnosti, 3. neprave stvarne služnosti in 4. služnosti v javno korist.

Op. št. (11): Juhart M. in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 872.

Op. št. (12): Juhart M. in ostali, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, komentar k členu 266, stran 1043.

Op. št. (13): Teorija govori o t.i. pridobljenih pravicah. Več o tem glej Šinkovec j., Pridobljene pravice, Pravnik, Ljubljana, letnik 49 (1994), stran 3, 7 in 9.

Op. št. (14): Šturm L. in Arhar F., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 33. členu, stran 342, točka 6, in stran 344, točka 14.

Op. št. (15): Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 (Ur. l. RS, št. 13/98), U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/02), U-I-199/02 z dne 21. 10. 2004 (Ur. l. RS, št. 124/04), U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006 (Ur. l. RS, št. 21/2006), U-I-260/04 z dne 20. 4. 2007 (Ur. l. RS, št. 45/2007).

Op. št. (16): Šturm L. in Arhar F., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, stran 57, in k členu 155, stran 1040. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-259/07 z dne 15. 11. 2007 (Ur. l. RS, št. 108/2007).

Op. št. (17): Prim. 110. člen ZUreP-1.

Op. št. (18): Prim. 191. člen ZUreP-1.

Op. št. (19): Prim. določbe poglavja Prehodne in končne določbe v členih 167 do 191 ZUreP-1.

Op. št. (20): Prim. zlasti določbe poglavja Razlastitev in omejitev lastninske pravice v členih 92 do 114 ZUreP-1.

Op. št. (21): Več o tem glej Pavčnik M., Teorija prava: prispevek k razumevanju prava, GV založba, 2011, stran 204 in 206. O vplivu zakonov na obstoječa razmerja glej Janez Šinkovec, Načelo zaupanja v pravo, Retroaktivnost aktov, Podjetje in delo 1/1993/XIX, stran 9 in 14.