UPRS sodba U 1934/2002

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Občinske uprave Občine A št. … z dne 6. 8. 2002, s katero se je tožnici za obdobje od 1. 8. 2002 do 31. 7. 2007 odmeril samoprispevek v višini 242.212,68 SIT, ki se bo enkrat letno revaloriziral s količnikom rasti cen življenjskih potrebščin. Za leto 2002 se je tožnici odmeril samoprispevek v višini 20.185,00 SIT, ki ga tožnica plača v petih enakih mesečnih obrokih v višini 4.037,00 SIT, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. 8. 2002. V prvostopni odločbi je še navedeno, da pritožba ne zadrži izvršbe in da stroškov postopka ni. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 14. člen Zakona o samoprispevku (Uradni list RS, št. 87/01, v nadaljevanju ZSam), ki določa, da je zavezanec za samoprispevek tudi fizična oseba, ki je lastnik oziroma lastnica ali uporabnik oziroma uporabnica stavbnega zemljišča na območju, na katerem se uvede samoprispevek, pa na tem območju nima stalnega prebivališča. Iz posestnega lista št. 983 pridobljenega s strani Geodetske uprave Republike Slovenije, Območna geodetska uprava B, Izpostava C, je razvidno, da je tožnica solastnica in uživalka nepremičnine na območju naselja D, katere del je s prostorskim planom Občine A opredeljen kot stavbno zemljišče. Na podlagi tega je bilo ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev lastnosti zavezanke za samoprispevek. Na odmero samoprispevka ne vpliva velikost nepremične in pridobitev oziroma nepridobitev konkretnih koristi iz naslova plačevanja samoprispevka.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, saj meni, da ni zavezanka za plačilo samoprispevka. Ni lastnica stavbnega zemljišča na območju naselja D, ima solastninski delež, ki je poleg njenega brata izmed vseh solastnikov najmanjši in predstavlja komaj 1/20 zemljišča. Razen tega ni določeno, katero zemljišče pripada posameznemu dediču, ker doslej ni bila narejena delilna pogodba, ker gre za izredno zahtevno delitev, ki bi zadovoljila vse upravičence. Parcela ni bila razparcelirana in niso določeni lastniki posameznih parcel. Plačuje davek na zemljišče, za katerega ni verjetno, da bo prišel kdaj v njeno izključno last in posest, še toliko manj stavbno zemljišče, tudi zato, ker je njen delež tako majhen. Ni uživalka zemljišča in meni, da je odmerjen samoprispevek glede na njen položaj solastništva, neupravičen. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavanem primeru je Občina A na podlagi določb ZSam in po izvedenem referendumu izdala Odlok o uvedbi samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture v naselju Bevke - Občina Vrhnika (Uradni list RS, št. 64/02, v nadaljevanju Odlok). Po 3. členu Odloka se bodo sredstva zbrana s samoprispevkom uporabila za izvajanje investicijskega programa, in sicer za gradnjo športnega igrišča v naselju D, gradnjo kanalizacije in čistilne naprave za del naselja D, rekonstrukcijo dela lokalnih cest v naselju D in gradnjo javne razsvetljave v naselju D. Tožeči stranki je bil na podlagi Odloka odmerjen samoprispevek, potem ko je bilo ugotovljeno, da je tožnica zavezanka za plačilo samoprispevka po 6. členu Odloka, in sicer kot fizična oseba, ki je lastnica stavbnega zemljišča na območju naselja D, pa na območju naselja D nima stalnega prebivališča. Zavezanca za samoprispevek določa 14. člena ZSam, to je fizična oseba, ki ima pravico glasovanja na referendumu o uvedbi samoprispevka. Pravico glasovanja na referendumu o uvedbi samoprispevka za izgradnjo ali rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture, s katero se povečuje uporabnost ali vrednost nepremičnine ima po 2. odstavku 9. člena ZSam tudi fizična oseba, ki je lastnica ali uporabnica stavbnega zemljišča, na območju, na katerem naj bi se uvedel samoprispevek, pa na tem območju nima stalnega prebivališča. Glede na določbe ZSam in določbe Odloka sodišče nima pomislekov, da je tožnica zavezanka za plačilo samoprispevka za izgradnjo in rekonstrukcijo javne infrastrukture v naselju D - Občina A. Po mnenju sodišča so tožbene navedbe neutemeljene, saj med strankama ni sporno, da je tožnica lastnica (sicer majhnega dela) stavbnega zemljišča, vendar pa tudi po presoji sodišča velikost stavbnega zemljišča ne more vplivati na določitev zavezanca za samoprispevek za izgradnjo ali rekonstrukcijo lokalne javne infrastrukture. Izveden investicijski program kot je naveden v 3. členu Odloka, bo po mnenju sodišča povečal uporabnost oziroma vrednost nepremičnin v naselju D in bo tako tudi tožnica kot lastnica stavbnega zemljišča lahko imela koristi od izpeljane investicije v lokalno infrastrukturo, zato je odločitev tožene stranke pravilna, tožbene navedbe pa neutemeljene.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).