UPRS sodba U 1161/2004

Tožba se zavrne.

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostave B, št. 362-387/93-47/441-AN z dne 11. 2. 2004. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo upravičenca AA v delu, ki se nanaša na podstrešje stavbe S… 15, A s parc. št. 22, vl. št. 18 k.o. L. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopnega organa pravilna, prav tako je organ navedel pravilne razloge za svojo odločitev, zato se tožena stranka nanje v celoti sklicuje. Iz listin upravnega spisa jasno izhaja, da je iz podstrešja stanovanjskega objekta na naslovu S… 15, ki je v času podržavljenja leta 1945 predstavljalo eno sobo (soba za hišnico, ki je imela nizek strop, malo okence in lončeno peč) in prazno neizzidano podstreho, po celoviti prenovi tega objekta v letu 1984 nastala stanovanjska površina, oz. so nastala tri nova podstrešna stanovanja. Prenova objekta je vključevala preureditev celotne nosilne konstrukcije objekta, dozidavo nosilnih sten nad drugim nadstropjem, prezidavo stanovanj, izvedbo novega ostrešja, vgraditev novih oken za podstrešna stanovanja, novo pozidavo dimnikov. Izvedena celovita prenova objekta ne pomeni le izboljšanja v času podržavljenja obstoječega podstrešnega prostora, ampak pomeni nastanek nove stvari, kajti iz nebivalnega, praznega in neizzidanega podstrešnega dela je nastalo troje novih stanovanjskih enot opremljenih z vsemi potrebnimi in na novo zgrajenimi instalacijami. Glede na sklenjene najemne pogodbe pa je vsako od teh novih stanovanjskih enot bilo od takrat obravnavati tudi kot samostojen predmet lastninske pravice etažne lastnine. Po presoji tožene stranke teh treh novo nastalih stanovanj ni mogoče obravnavati na podlagi 25. člena ZDen, saj so nastale šele po podržavljenju in jih torej ni mogoče vrniti v naravi. Ker so vlagatelji izrecno vztrajali pri vrnitvi premoženja - podstrešnih stanovanj v naravi, je prvostopni organ pravilno zavrnil njihovo zahtevo za denacionalizacijo.

Tožniki v tožbi navajajo, da je stavba S… 15 ob nacionalizaciji obsegala 3 poslovne prostore v pritličju, 3 stanovanja v prvem nadstropju, 4 stanovanja v drugem nadstropju in eno stanovanje v mansardi. Po prenovi pa stavba sedaj obsega dva poslovna prostora v pritličju, tri stanovanja v prvem nadstropju, tri stanovanja v drugem nadstropju in eno enoetažno ter dve dvoetažni stanovanji v mansardi. Iz projektne in upravne dokumentacije o prenovi izhaja, da je bila izvedena rekonstrukcija - prenova celotnega objekta in ne novogradnja. V svojem zahtevku za denacionalizacijo so izrecno zahtevali, da se pri vračanju odvzetega premoženja upoštevajo predvsem določbe ZDen in Stanovanjskega zakona. Po določbah ZDen pa premoženja ni mogoče vrniti le, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilno pravnih oseb. V zadevi pa tudi ne pride v poštev 19. člen ZDen, zato so upravičeni do vrnitve podstrešnih stanovanj v naravi. ZDen ne postavlja nobenih omejitev glede vračila v naravi objektov, ki so bili preurejeni ali nadzidani. Nove investicije niso zakonsko v ničemer omejene, pri investicijah pa je jasno, da nastanejo tako imenovane "nove stvari", saj je to v bistvu namen in vsebina novih investicij. Po določbi 116. člena Stanovanjskega zakona so te nove investiciji celo navedene kot preurejene in nadzidane stanovanjske stavbe. O načinu vračanja takih nepremičnin je razpravljalo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up 237/97 z dne 12. 3. 1998, ki obravnava istovrstno problematiko. Pri tem je navedlo, da je osnovno načelo ZDen, da se vrne podržavljeno premoženje v naravi. Tudi če je podržavljena nepremičnina v času po podržavljenju pridobila na svoji vrednosti, je prav tako predmet denacionalizacije in jo ima upravičenec pravico dobiti v naravi. Ureditev podstrešnega stanovanja v podržavljeni stavbi predstavlja investicijo, ki jo je potrebno obravnavati na podlagi 25. člena ZDen. Predmet denacionalizacije je podržavljena stavba kot celota, skupaj s podstrešnim stanovanjem. Glede na navedeno tožniki menijo, da je zahteva po vračilu podstrešnih stanovanj utemeljena, zato predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem sporu pod št. U-A15-2240/2004-3-R.

Mestna občina Ljubljana, ki ima v tem postopku položaj prizadete stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da upravičencu do denacionalizacije ni mogoče vrniti nekaj, kar mu ni bilo podržavljeno, zato se pridružuje odločitvi tožene stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91 in ost., ZDen), da se vračajo v naravi stanovanja, ki so bila zgrajena po podržavljenju v podržavljenem objektu.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je Samoupravna stanovanjska skupnost Občine C v letu 1982 na podržavljenem objektu izvedla obsežno rekonstrukcijo, ki je zajemala sanacijo objekta od temeljev do strehe s protipotresno zaščito, obnovo vseh instalacij, zamenjavo strešne konstrukcije z armirano betonsko konstrukcijo, ureditev poslovnih prostorov v pritličju ter izrabo podstrešnih prostorov v stanovanjske prostore. Zaradi izgradnje stanovanj v podstrešju v dveh etažah je bilo sleme stavbe dvignjeno, zaradi dviga slemena in izgradnje oken se je spremenil zunanji izgled stavbe, spremenila pa se je tudi površina stavbe, ker je bilo z izgradnjo na novo pridobljenih 271,30 m2 stanovanjskih površin. Po stališču upravnega organa predstavljajo novo zgrajena mansardna stanovanja novo stvar, ki je v postopku denacionalizacije ni mogoče vrniti v naravi.

Z navedenim zaključkom soglaša tudi sodišče. Po določbah ZDen je primarna oblika denacionalizacije vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Vrnitev v naravi po določbi 16. člena ZDen pomeni vrnitev v last in posest, vrnitev lastninske pravice ali vrnitev lastninskega deleža. To pa pomeni, da se lastninska pravica vrne na istem premoženju (stvari), ki je bilo podržavljeno.

Novejša pravna ureditev obravnava stanovanja v večstanovanjskih hišah kot samostojno stvar, ki je predmet lastninske in drugih stvarnih pravic - etažna lastnina. Tako je že tudi določal v času obravnavane rekonstrukcije objekta veljavni Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. list SRS, št. 19/76), kakor tudi prejšnji Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80, ZTLR). Po navedenem zakonu je stanovanje samostojna stvar v pravnem prometu. Z vidika citiranih predpisov so zato po presoji sodišča z izvršenimi posegi ob rekonstrukciji obravnavanega objekta nastale nove nepremične stvari (tri stanovanja v etažni lastnini). Poseg torej ni pomenil le vlaganj, kar obravnava 25. člen ZDen, temveč je imel v stvarnopravnem smislu za posledico nastanek nove stvari. Če je v nastanek takšne nepremičnine vlagala fizična ali civilna pravna oseba, je ta po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na tako ustvarjenem stanovanju (21. člen ZTLR). V takšnih primerih po določbah ZDen vrnitev v naravi ni mogoča (3. odst. 16. člena), kar pomeni, da tudi ZDen obravnava tako izgrajeno stanovanje kot novo stvar in ne kot investicijo, zaradi katere se je bistveno povečala vrednost podržavljene nepremičnine. Kadar pa je bila investitor družbena pravna oseba, je tako nastalo stanovanje pripadlo v sredstva takšne družbene pravne osebe. V njeno premoženje pa ni prišlo na podlagi podržavljenja, ampak kot nova stvar, ustvarjena z njenimi vlaganji. V obravnavanem primeru zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 25. člena ZDen, ki govori o bistveno povečani vrednosti nepremičnine zaradi investicij, zato tudi ne obstaja pravna podlaga za vrnitev spornih stanovanj v naravi v postopku denacionalizacije.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).