VSRS Sklep I R 6/2013

Predlog se zavrne.

1Tožeča stranka je 5. 12. 2012 pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah vložila zoper štiri tožence tožbo zaradi motenja posesti na poslovnem objektu v A.

2Prvi toženec I. d.o.o. je hkrati z odgovorom na tožbo vložil tudi predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča namesto Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah. Navedel je, da obstaja velika verjetnost, da ima tožnik precejšen vpliv na sodišče, saj je zelo vpliven odvetnik v Slovenskih Konjicah, ki svoj vpliv zelo uveljavlja, recimo z vlaganjem krivih kazenskih ovadb. Zaradi večjega videza neodvisnosti in nepristranskosti bi bilo primerneje, da zadevo rešuje neko drugo sodišče.

3Predlog ni utemeljen.

4Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to podani drugi tehtni razlogi.

5Prvi toženec se ne sklicuje na smotrnost postopka pred drugim sodiščem, temveč utemeljuje predlog za delegacijo s tehtnim razlogom, ki naj bi izhajal iz okoliščine, da je tožnik odvetnik s pisarno na sedežu stvarno in krajevno pristojnega sodišča. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da okoliščina, da je pravdna stranka odvetnik s pisarno na sedežu stvarno in krajevno pristojnega sodišča, sama po sebi ne predstavlja tehtnega razloga za prenos pristojnosti na drugo sodišče.(1) Toženec navedeni trditvi v predlogu dodaja, da obstaja velika verjetnost, da ima tožnik precejšen vpliv na sodišče, ki ga zelo uveljavlja, recimo z vlaganjem krivih ovadb. Gre za sklicevanje na verjetnost, ki ni z ničemer izkazana, in na (nekonkretizirano) vlaganje krivih kazenskih ovadb, ki po razumnih merilih ne more pomeniti vpliva odvetnika na sodišče. Trditve torej ne utemeljujejo obstoja objektivne nepristranskosti pristojnega sodišča, zato je Vrhovno sodišče predlog za delegacijo zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj na primer sklepe I R 30/2003, I R 138/2009, I R 139/2010.