VSL sodba in sklep II Cp 775/2012

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 98.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16.10.2009 do plačila (I. točka izreka) in da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v višini 4.870,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 4.6.2010.

2Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi spremeni oziroma izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi zoper sodbo nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre pri zneskih iz pisnih posojilnih pogodb za glavnice. Že sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da je tožnik v nasprotju z navedbami tožencu posodil denar za obresti, da je tudi sicer redno obrestno posojal denar večjemu številu oseb in da je oderuško obrestno mero skrival. Tudi iz izpovedi prič izhaja, da se je že dolgo ukvarjal s posojanjem denarja za oderuške obresti. Na podlagi časovnega zaporedja sklepanja teh pogodb, njihovega števila, višine v njih navedenih zneskov ter načina poslovanja tožnika, o katerem so izpovedale številne priče in ga je ugotovilo tudi samo sodišče prve stopnje, je mogoče prepričljivo zaključiti, da je šlo pri posojilnih pogodbah, na podlagi katerih tožnik zahteva vrnitev posojenih zneskov, zgolj za prikrivanje oderuških obresti, da gre torej v primeru povečevanja „glavnic“ v vsaki naslednji pogodbi dejansko za obračun in kapitalizacijo oderuških obresti brez dejanskega posojanja denarja. Glede na navedeno se kot prepričljiva izkaže izpoved toženca, da si od druge polovice 2008 dalje ni več zadolževal pri tožniku. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da izpovedi tožnika in prič, ki so izpovedovale v njegovo korist, niso verodostojne, saj so se tožnikove trditve in izpoved o brezobrestnem prijateljskem posojilu izkazale za neresnične, priče, ki so tožnikovi dolžniki, pa so v strahu pred njim pričale po njegovih navodilih. Ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje v konkurenci na določenih mestih nedosledne izpovedi toženca (katerega poštenost in odgovornost pri plačevanju svojih obveznosti so potrdile številne priče) in povsem zlagane in naučene izpovedi tožnika, sledilo slednji. Iz izpovedi prič tudi izhaja, da je toženec ves čas iskal sredstva za poplačilo tožnika, katerega je v vseh letih odplačevanja preplačal. Njegove trditve, da je v letih 2008 in 2009 odplačeval tožniku po 2.800,00 EUR oziroma 3.500,00 EUR obresti mesečno, kolikor je plačal glede na izpisek dvigov več pa tudi glavnice, potrjujejo izpovedi prič M. L., P. N., S. K., P. M., zapisnik o zaslišanju priče N. K. v kazenskem postopku, izpiski iz TRR o dvigih in njegova lastna izpoved, glede katere bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je toženec zaradi pomanjkanja pisnih dokumentov govoril po spominu. Ne gre za nedoslednost v njegovi izpovedi, če je iz izpiskov dvigov razvidno, da gre za približno 135.000 EUR, saj tak znesek še vedno potrjuje možnost, da je od tega zneska v dveh letih namenil 75.000 EUR za plačevanje oderuških obresti. Iz njegove izpovedi, da je večina tega denarja šlo tožniku, je mogoče sklepati, da je vrnil še veliko več od zneskov za obresti, s čimer je odplačeval glavnico. Glede na ravnanje in naravo poslovanja tožnika bi mu moralo verjeti, da ne razpolaga z nobenim potrdilom o vračilu denarja. Napačno je ocenilo tudi okoliščino, da je toženec spreminjal svojo izpoved o številu podpisanih bianco pogodb, in njegovo zmedenost ob predočenju pogodb. Toženčevo ravnanje – podpisovanje novih in novih posojilnih pogodb – je mogoče pravilno presoditi le, če se kot orientacijo ne upošteva tožnikove neresnične trditvene podlage, temveč se za podlago vzame toženčeve navedbe. Sodišče prve stopnje bi moralo najmanj ugotoviti, da je toženec ves čas plačeval oderuške obresti v višini vsaj 3,5% mesečno in bi moralo tožbeni zahtevek zaradi ničnosti oderuške posojilne pogodbe v celoti zavrniti. Če pogodbe ne bi ocenilo kot nične, bi moralo glede na ugotovljena dejstva, da traja razmerje med tožnikom in toženim že od leta 1994 in da so bile obresti od 3,5% do 10% mesečno, ugotoviti, da je tožniku že odplačal celotno posojilo v zakonitih okvirih. Sodišče prve stopnje napačno ni ugotovilo, da je toženec ustrahovan s strani tožnika in da je posojilno pogodbo, na podlagi katere tožnik toži, podpisal pod prisilo, kot je zatrjeval toženec. Napačno je sledilo izpovedi priče D. K., da je vse potekalo mirno, saj je priča tožnikov dolžnik in se sicer ni niti približno spomnil, kdaj je bila ta pogodba sklenjena ter je tudi glede drugih okoliščin ugotovljeno neverodostojno izpovedoval. Tudi sam tožnik se je glede datuma sklenitve te pogodbe na naroku zagovoril. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zaslišanje kar nekaj predlaganih prič. Zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje napačno ni uporabilo določbe 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja pravne posledice sklenitve oderuške pogodbe. Drugi razlog ničnosti pogodbe z dne 15.5.2009 je nemoralnost njene vsebine in nemoralnost pri njenem sklepanju in izterjevanju zaradi psihične prisile, groženj in fizičnega obračunavanja ter nasprotovanje prisilnim predpisom. Pogodba nasprotuje Zakonu o potrošniških kreditih (ZPotK) zaradi previsoke obrestne mere in ker tožnik ni licencirani kreditodajalec, čeprav se očitno s tem redno ukvarja. Zato pogodba nasprotuje tudi prisilnim določbam Zakona o bančništvu (ZBan-1). Končno je predmetna brezobrestna posojilna pogodba nična tudi zato, ker je zgolj navidezna in prikriva nično oderuško pogodbo. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do bistvenih dejstev oziroma so ugotovitve o bistvenih dejstvih, ki jih tudi medsebojno ni soočilo oziroma je iz njih napačno sklepalo, zaradi česar se sodbe tudi ne da preizkusiti, v nasprotju s končnim sklepom o verodostojnosti trditev tožnika in utemeljenosti tožbenega zahtevka. V pritožbi zoper sklep navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo tako obstoj predpostavke verjetnosti terjatve, kot tudi obstoj predpostavke nevarnosti, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Slednje z dejstvom, da je toženec prodal dva od treh avtobusov, ni izkazano. Če bi želel skrivati svoje premoženje, bi prodal vse avtobuse. Ker svojo dejavnost uspešno opravlja od leta 1994 ni nevarnosti, da bi premoženje prodal in dejavnost, ki mu omogoča dohodke za poravnavo dolgov, zaprl. Izdana začasna odredba bo povzročila, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena, saj omejuje likvidnost pri trgovanju z vozili, ki pa je za opravljanje dejavnosti prevozništva bistvenega pomena. Iz tega razloga tudi ne drži, da toženec s prepovedjo odtujitve in obremenitve, predvsem na vozilih, ne bi utrpel nobene oziroma bi utrpel le neznatno škodo.

3Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo:

4Izpodbijana sodba ima jasne razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, med katerimi tudi ni nasprotji, zato je preizkus izpodbijane sodbe mogoč. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Tudi sicer je iz vsebine navedb, s katerimi pritožba utemeljuje očitano postopkovno kršitev, razvidno, da z njimi pritožba dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev 8. člena ZPP. Neutemeljenost teh pritožbenih očitkov bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju. Z zavrnitvijo zaslišanja še preostalih predlaganih prič pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da vtoževana terjatev na plačilo 98,500,00 EUR izvira iz posojilnega razmerja med pravdnima strankama. Tožencu naj bi na podlagi ustnih in pisnih posojilnih pogodb v daljšem obdobju večkrat izročil različne zneske denarja, skupno 115.000,00 EUR, toženec pa naj bi se zavezal, da mu bo vrnil enak znesek denarja, vrnil pa naj bi mu le 8.000,00 EUR dne 15.5.2008 in 8.500,00 EUR dne 12.12.2009. Nasprotno je toženec prvenstveno zatrjeval, da so posojilne pogodbe fiktivne oziroma navidezne ter da ne odražajo prave volje pogodbenih strank, ker naj bi pravdni stranki z njimi prikrili drug posel, ki je v tem, da naj bi toženec tožniku dolgoval denar iz naslova oderuških obresti iz prejšnjih posojil, dejansko pa mu tožnik denarja ni izročil.

6Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so predmet pritožbenega izpodbijanja, je tožnik dejansko posodil (torej tudi izročil) tožencu vtoževani znesek, toženec pa mu ga kljub zapadlosti ni vrnil. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Kot bistveno velja izpostaviti, da obstajajo o vsakokratnem posojilu, razen za posojili v znesku 26.000,00 EUR in 10.000,00 EUR iz leta 2007, s strani toženca podpisane pisne posojilne pogodbe, iz katerih izhaja, da posojilodajalec izroči denar ob podpisu pogodbe. Toženec je glede njihovega nastanka podal nasprotujoče si trditve, ki jih s svojo nekonsistentno izpovedjo, ni uspel prepričljivo potrditi, hkrati pa je v svoji izpovedi priznal, da je pogodbe podpisoval, ker mu tožnik drugače ni hotel dati denarja. Na tem mestu velja pojasniti, da v celoti prepričajo tudi razlogi izpodbijane sodbe o tem, da toženec ni uspel dokazati svojih trditev, da so pisne posojilne pogodbe fiktivne, da jih je sklepal pod prisilo in da je tožnik izkoristil njegovo stisko oziroma lahkomiselnost. Da pogodba z dne 15.5.2009 (z izpostavljanjem pripombe tožnika ob zaslišanju pritožba ne vzbuja dvoma, da je bila pogodba v resnici sklenjena že v maju) ni bila sklenjena pod prisilo, se je sodišče prve stopnje prepričalo tako na podlagi izpovedi priče D. K., ki ji pritožba v tem delu neutemeljeno odreka verodostojnost, izpovedi tožnika ter posameznih indicev, ki verodostojnost njunih izpovedi potrjujejo. Izročitev denarja po določenih posojilnih pogodbah potrjujejo tudi dokazila o nakazilih, ki tako potrjujejo tudi verodostojnost tožnikove izpovedi, da so bili vtoževani zneski denarja dejansko izročeni. Da je o navedeni odločilni okoliščini tožnik za razliko od toženca verodostojno izpovedoval, se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi na podlagi okoliščine, da je tožnik sprva trdil in izpovedoval, da si v letu 2008 ni izposodil nobenega denarja, kar pa so potrdila o nakazilih postavile na laž. Ugotovljena neverodostojnost tožnikove izpovedi in posledično tudi njegovih trditev o brezobrestnem posojanju denarja na prijateljski osnovi, ki jo pritožba posebej izpostavlja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da tožnikova izpoved o dejanski izročitvi vtoževanih zneskov tožencu ne more biti verodostojna. S strani sodišča prve stopnje prepričljivo pojasnjen razlog, zaradi katerega je tožnik zanikal s strani sodišča prve stopnje ugotovljena obrestna posojila tožencu in tudi več drugim osebam ter skušal v tem smislu vplivati tudi na priče, namreč ne izključuje verodostojnosti njegovih trditev in izpovedi o posojenih zneskih.

7Ugovora, da je šlo pri posojilnih pogodbah, na podlagi katerih tožnik zahteva vrnitev posojenih zneskov, zgolj za prikrivanje oderuških obresti, sodišče prve stopnje pravilno ni sprejelo. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri zneskih, ki so bili predmet posojilnih pogodb, v resnici za denar, ki je bil izročen kot posojilo, torej za glavnice. To izhaja iz prepričljive izpovedi priče Z., ki je potrdil, da je bil način poslovanja tožnika tak, da so pisne posojilne pogodbe zajemale le glavnico, obresti pa so bile s posojilojemalcem ustno dogovorjene. Poleg tega je tudi toženec sam v ovadbi z dne 30.12.2009 priznal, da je imel po vračilu 8.500,00 EUR dne 12.12.2009 do tožnika še 95.00,00 EUR dolga iz naslova glavnice. Pritožba zato z izpostavljanjem posameznih dokazno pomembnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in poudarjanjem, da se je tožnikova trditvena podlaga o brezobrestnem posojanju izkazala kot neresnična, ne vzbuja dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje. Tega ne vzbujajo niti posamezni pritožbeno izpostavljeni indici, kot na primer veliko število sklenjenih pogodb, v njih navedeni zneski ter časovno zaporedje njihovega sklepanja.

8S tožbenim zahtevkom torej tožnik zahteva od toženca le vračilo posojenih denarnih zneskov – glavnic, medtem ko ustno dogovorjene obresti niso predmet tožbenega zahtevka. Ob ugotovitvi, da predstavlja vtoževani znesek samo glavnice posojil, so vsa pritožbena izvajanja glede oderuških obrestih brezpredmetna. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dogovor o oderuških obrestih ne pomeni ničnosti celega posla oziroma ničnosti pogodb glede glavnice. Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila namreč ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (prvi odstavek 88. člen OZ). Pogodba pa ostane v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega (drugi odstavek 88. člena OZ). Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču neuporabo 86. in 119. člena OZ. Slednjega v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče uporabiti tudi zato, ker glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni izkazan subjektivni element. Posojilne pogodbe, ki so predmet tožbenega zahtevka, niso nične, če tožnik kot posojilodajalec ni izpolnjeval pogojev za opravljanje kreditne dejavnosti iz ZPotK in ZBan-1. Če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če je v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ). V zvezi sklicevanjem pritožbe, da so bile posojilne pogodbe sklenjene pod prisilo, pa velja pojasniti, da je pogodba, ki je bila sklenjena zaradi grožnje, izpodbojna (45. člen OZ).

9Toženec se je tožbenega zahtevka branil s pavšalnimi navedbami, da je posojilo že preplačal, saj si je v letih od 1994 do 2009 izposodil 110.000 EUR, vrnil pa jih je najmanj 220.000,00 EUR. Konkretizirano je zatrjeval le plačevanje oderuških obresti v letu 2008 v znesku 2.800,00 EUR mesečno v letu 2008, v letu 2009 pa v znesku 3.500,00 EUR mesečno (pa še to v zvezi s posojili iz začetka leta 2007), ter plačilo zneska 8.500 EUR v mesecu decembru 2009. Sicer pa so njegove trditve o plačilih na račun vtoževane glavnice ostale povsem nekonkretizirane, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, oziroma jih ni bilo. Pavšalna in nekonsistentna je bila tudi njegova izpoved. Glede na navedeno in upoštevajoč tudi pojasnila iz 6. točke te odločbe, pritožbeno sodišče ne dvomi, da toženec ni vrnil posojenega denarja, razen zneska 8.000,00 EUR, vrnjenega dne 15.5.2008, in zneska 8.500,00 EUR, vrnjenega dne 12.12.2009. Ker toženec v pritožbi zgolj vztraja na že podanih trditvah in dokazih, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obširne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da toženec ni dokazal svojih sicer zelo pavšalnih trditev o tem, da ni ničesar več dolžan. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na zneske, ki jih je toženec izročil tožniku na račun (po zatrjevanju toženca oderuških) obresti, pa velja ponovno pojasniti, da teh sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj že iz toženčevih trditev izhaja, da jih je plačal na račun oderuških obresti, zato teh plačil ni mogoče vračunati v obveznost plačila glavnice, ki je predmet tožbenega zahtevka, temveč jih toženec lahko kvečjemu kondicira od tožnika.

10Po povedanem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno v celoti ugodilo.

O pritožbi zoper sklep:

11Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve mora upnik izkazati tako verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ) kot tudi verjeten obstoj nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakršnegakoli drugega razpolaganja dolžnika s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člen ZIZ).

12Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za izdajo začasne odredbe izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, saj je terjatev glede na zgoraj obrazloženo izkazana s stopnjo prepričanja. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal tudi pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. S prodajo pomembnega dela premoženja toženca in ob upoštevanju, da je preostalo premoženje toženca majhne vrednosti oziroma je obremenjeno, je obstoj subjektivne nevarnosti izkazan. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, saj bo toženec nepremičnino in vozila, ki so predmet začasne odredbe, lahko še naprej uporabljal in bo še naprej njihov lastnik. Pritožbeno izpostavljenih okoliščin konkretnega primera, iz katerih bi bilo vendarle mogoče sklepati, da bo zaradi izdane začasne odredbe tožencu nastala znatna škoda, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožba ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ugovoru zoper sklep o začasni odredbi se namreč toženec nanje ni skliceval in jih tako sodišče prve stopnje pri presoji verjetnosti, da bo toženec z začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni moglo upoštevati.

13Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo in sklep sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).