VSL sodba I Cp 707/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Tožeča stranka je zahtevala prenehanje služnostne pravice hoje in vožnje na dveh parcelah v lasti tožeče stranke (parc. št. 750/1 in 750/5, k.o. X.), opustitev poseganja v lastninsko pravico, in povrnitev pravdnih stroškov.

2Prvostopenjsko sodišče je vsem zahtevkom ugodilo.

3V pritožbi tožena stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno odločilo o tem, kdaj je nastala služnostna pravica. Po pritožničinem mnenju je nastala z nakupom hiše, ta pa se je začel s predpogodbo v letu 1987. V pritožbi trdi, da imata do vhoda in nadstreškov za parkiranje vozil dostop le po služnostni poti in da je celotna hiša zgrajena le na dostopu, ki teče po služnostni poti. Tožena stranka bi morala zaradi ukinitve služnosti popolnoma spremeniti hišo in celotno okolico, kar naj bi bilo povezano z velikimi stroški. Tožeča stranka naj bi zaradi uporabe služnostne poti s strani tožencev ne imel nobene škode in pot zanj ni nič moteča. Hrup je večji na bližnji farmi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka sklenila prodajno pogodbo glede parcel s parc. št. 750/6, 750/10, 750/11 in 750/13 (vse k.o. X.) v letu 1988. Ta prodajna pogodba se je nanašala na hišo z zemljiščem okoli nje. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da služnost hoje in vožnje po služečih nepremičininah (parc. št. 750/1 in 750/5, obe v k.o. X.) ni vpisana v zemljiško knjigo. Teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija. Očitno neutemeljeno je torej pritožbeno stališče, da je služnost nastala že z nakupom nepremičnine v letu 1987 (ali v letu 1988). Za pridobitev služnosti s pravnim poslom je namreč v tem času veljalo vpisno načelo. To pomeni, da služnost ni nastala že s sklenitvijo na nastanek služnosti nanašajočega se pravnega posla, temveč šele z vpisom v zemljiško knjigo (pravno pravilo § 481 Občega državljanskega zakonika in pravni pravili §§ 4 in 9 Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 - prim. tudi § 12 Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930). Čeprav za to odločitev ni odločilno, pa je vpisno načelo veljalo na primer tudi za pridobitev lastninske pravice (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Veljalo je torej za pridobitev katerekoli stvarnopravne pravice na nepremičnini na temelju pravnega posla. Medtem ko sta se kupca v zemljiško knjigo kot lastnika vpisala, pa za vpis domnevne stvarne služnosti nista poskrbela. Že zato v njuno korist na temelju pravnega posla ni mogla nastati. Nastala pa je torej s priposestvovanjem v letu 1998 (prvostopenjska sodba, rš. 7). Takšno pravno sklepanje prvostopenjskega sodišča je pravilno.

6Pritožba navaja vrsto trditev, ki nasprotujejo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Tako med drugim trdi, da ima tožena stranka do vhoda in nadstreškov za parkiranje vozil dostop le po služnostni poti, in da bi morala tožena stranka spremeniti hišo in okolico, če bi bila služnost ukinjena. Za pravilnost takšnih trditev ni tožena stranka navedla nobenih novih dokazov, niti ni kakorkoli grajala doslej izvedene dokaze. Takšna pritožba je torej v vsakem primeru neutemeljena. Veljajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Te pa so, da ima tožena stranka dostop po tlakovani površini na obeh straneh hiše, da ima neposredno povezavo z javno potjo, in da je pot ob hiši široka 112 cm (prvostopenjska sodba, rš. 11). Povezavo z javno potjo ima tožena stranka od takrat naprej, ko pridobila še parceli s parc. št. 751/4 in 751/6 (k.o. X.), to pa je bilo v letu 2001. Obiskovalci in sin toženk že sedaj dostopajo do vhoda v hišo po parcelah, ki so v lasti tožene stranke. To občasno počne tudi tožena stranka sama. Služnostna pot se v nekaterih primerih torej že sedaj ne uporablja. Dobava kurilnega olja je mogoča tudi brez uporabe služnostne poti (prvostopenjska sodba, rš. 11). Služnostna pot torej za dostop do gospodujočih nepremičnin že sedaj ni nujno potrebna.

7Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da uporablja tožena stranka služeči nepremičnini škodno, namreč tako, da se gospodujoče nepremičnine odvodnjavajo na služeči nepremičnini. Prav tako ne izpodbija ugotovitev, da tožena stranka na služeči nepremičnini ustavljata svoja vozila, da družina tožene stranke igra na služnostni poti namizni tenis, in da tožeča stranka trpi hrup, ki nastane z loputanjem avtomobilskih vrat zvečer, ko se toženki vračata z dela in v hišo nosita aparature (prvostopenjska sodba, rš. 11).

8Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je podan razlog za prenehanje služnosti, ali je torej bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Odločilo je, da je bilo.

9Odločilni razlog za prenehanje služnosti so spremenjene okoliščine (1. odstavek 222. člena Stvarnopravnega zakonika - Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju: SPZ). Nekoristnost služnosti je pač zgolj ena od spremenjenih okoliščin, ki jo SPZ izrecno določa kot razlog za prenehanje služnosti.

10Da služnost ni postala povsem nekoristna, je prvostopenjsko sodišče presodilo pravilno. Po služečih zemljiščih se namreč vožnje služnostnih upravičencev še opravljajo.

11Pravni temelj za prenehanje služnosti so torej lahko le druge spremenjene okoliščine. Te pridejo v poštev, če je služeče zemljišče še koristno za gospodujoče zemljišče, vendar pa ne več v tolikšni meri, kot je bilo to ob nastanku služnosti. Spremenjene okoliščine so izkazane v zadostni meri: pridobitev takšnih nepremičnin v last služnostnih upravičencev, ki omogočajo zanesljivo in primerno povezavo med javnim cestnim omrežjem in doslej gospodujočimi zemljišči.

12Pri tehtanju interesov služnostne upravičenca in služnostnega zavezanca je treba upoštevati, da služnost omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca, to je lastnika služečega zemljišča. Zato tudi ni potrebno, da bi bila povezava povsem enakovredna tisti, ki jo je omogočala služnostna pravica. Povezava je tako primerna že, če bistveno ne omejuje dosedanjega služnostnega upravičenca pri uporabi svojega zemljišča. Prav to pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, namreč da ima tožena stranka urejen alternativen dostop do svoje hiše tako za pešce, kot tudi za vozila. Ta dostop je že sedaj v uporabi. Dostop ni v ničemer slabši od dosedanjega, razen glede nadstreškov za parkiranje vozil, ki stojita pred hišo (t. i. levi in desni nadstrešek, rš. 9 prvostopenjske sodbe). Manj pomembno, vendar pa ne povsem nepomembno je tudi samo izvrševanje služnosti. V tej zadevi je pomembno zlasti povzročanje nepotrebne škode z odvodnjavanjem na dve drugi zemljišči (parc. št. 750/12 in 750/15, k.o. X.) v lasti tožeče stranke, in preprečevanje lastniku služečega zemljišča, da sanira služnostno pot, ki teče na zemljišču v njegovi lasti (glej prvostopenjsko sodbo, rš. 10 in zlasti opomba pod črto 10). Služnosti poleg tega že doslej tožena stranka ni izvrševala tako, da bi kar najmanj obremenjevala služečo nepremičnino: na nepremičnini je ustavljala vozila, in igrala namizni tenis.

13Zaradi teh okoliščin je bil torej zahtevek na ukinitev služnosti utemeljen, o čemer je pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče.

14Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe takšnih kršitev ni našlo .

15Pritožba je torej neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.