VSRS Sodba I Ips 46206/2010-37

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je dne 9. 10. 2006 v Mariboru v stanovanjski hiši na V. cesti v Mariboru samovoljno zazidal vhod v sobo v prvem nadstropju, ki je v njegovi solasti do ene tretjine in D. T. do dveh tretjin, ter si na tak način vzel pravico, za katero misli, da mu gre kot solastniku stanovanjske hiše na V. cesti v Mariboru, ter na tak način onemogočil D. T. vstop v to sobo,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika.

II. Zasebna tožilka mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je pod točko I. obsojenca oprostilo obtožbe zaradi dveh kaznivih dejanj samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je plačilo stroškov kazenskega postopka, sodne takse ter stroškov obsojenčeve zagovornice glede oprostilnega dela sodbe naložilo zasebni tožilki, s premoženjskopravnim zahtevkom pa jo je napotilo na pravdo. Pod točko II. je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 313. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila sodne takse. Zasebno tožilko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice zoper oprostilni del sodbe ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obsojenca za kaznivo dejanje samovoljnosti, opisano pod točko I/1. izreka sodbe, absolutno zastaral in ni več dopusten, zato je sodbo spremenilo tako, da je obtožbo za to kaznivo dejanje na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, stroške pa naložilo v breme proračuna. Pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper obsodilni del sodbe pa je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, saj naj ne bi bili podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja in bi zato sodišče moralo obsojenca oprostiti obtožbe, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o odgovoru nista izjavila.

B-I.

6Obsodilna sodba je D. K. očitala, da je kriv, da je dne 9. 10. 2006 v Mariboru v stanovanjski hiši na V. cesti v Mariboru samovoljno zazidal vhod v sobo v prvem nadstropju, ki je v njegovi solasti do 1/3 in D. T. do 2/3, ter si na tak način vzel pravico, za katero misli, da mu gre kot solastniku stanovanjske hiše na V. cesti v Mariboru, ter na tak način onemogočil D. T. vstop v to sobo.

7Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obsojenec na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene z V. G., pridobil lastninsko pravico na 1/3 večstanovanjske hiše, vpisane pri vl. št. 1442/1 in 1442/2 658 k. o. A. Sodišče je nadalje ugotovilo, da so se na podlagi poravnave 177/84 z dne 25. 9. 1984, sklenjene pred Temeljnim sodiščem v Mariboru, Enoto v Mariboru (v nadaljevanju poravnave), pravne prednice zasebne tožilke (I. T. in A. T.) in prodajalca V. G. (K. G.), ki je pravni prednik obsojenca, dogovorile o načinu rabe te nepremičnine. Na tej podlagi zasebna tožilka uporablja stanovanje v pritličju stanovanjske hiše in kabinet, ki je bil zgrajen kot prizidek v prvem nadstropju, obsojenec pa stanovanjsko enoto v prvem nadstropju stanovanjske hiše, ki v naravi predstavlja kuhinjo, sobo, kabinet, shrambo in predsobo. Sodišče pa je nadalje še ugotovilo, da navedena nepremičnina še ni bila razdeljena v smislu delitve solastne nepremičnine s stvarnopravnimi učinki na podlagi določb 69. in 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter da glede razdružitve nepremičnine teče nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Mariboru (gre za vpis etažne lastnine na podlagi sodne poravnave). Sodišče je nato zaključilo, da je obsojeni s svojim ravnanjem, to je z zazidavo stene oz. vrat, fizično razdelil nepremičnino, čeprav postopek delitve nepremičnine še ni zaključen oz. o delitvi še ni bilo odločeno s pravnomočno sodno odločbo. Ker se stranke o tem same ne morejo sporazumeti, si je tako vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre.

B-II.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je obsojenec s tem, ko je zasebni tožilki zazidal vhod v sobo v prvem nadstropju, samovoljno vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre, saj je s takšnim svojim ravnanjem posegel v urejanje lastninskih oziroma solastninskih razmerij z zasebno tožilko. Za takšno ravnanje namreč ni imel izrecnega dovoljenja oziroma soglasja zasebne tožilke oziroma kakršnegakoli drugega pravnega naslova, ki bi mu to dovoljeval. Zavrnilo je pritožbeno zatrjevanje, da je bila s sklenjeno poravnavo (s pravnimi predniki) pred Temeljnim sodiščem v Mariboru N 177/84 z dne 25. 9. 1984, nepremičnina v naravi razdeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta po podatkih zemljiške knjige obdolženec in zasebna tožilka še vedno solastnika nepremičnine na V. cesti in torej nepremičnina vse do danes še ni bila razdeljena. Sklenjena poravnava tako s pravnega vidika predstavlja le dogovor o načinu uporabe posameznih delov stavbe in ne razdelitev nepremičnine v naravi. Prvostopno sodišče je po oceni pritožbenega sodišča zato pravilno ocenilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem nepremičnino fizično razdelil, še preden je bila ta razdeljena in na njej vzpostavljena etažna lastnina, ki bi obdolžencu dala podlago za pridobitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe in za morebitno izvajanje posegov. Iz tega razloga pritožbeno sodišče zavrne zatrjevanje pritožbe, da ravnanje obdolženca ni protipravno, medtem ko naj bi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da zavrnitev zahtevka po tožbi zaradi motenja posesti na protipravnost ravnanja obdolženca ne vpliva, ker zasebna tožilka v pravdnem postopku ni vložila ustreznega tožbenega zahtevka oziroma uveljavljala ustreznega sodnega varstva.

9Vrhovno sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev ocenjuje, da je obsojenec nepremičnino uporabljal na način, kot jo je uporabljal njegov pravni prednik – prodajalec V. G. – ta pa v skladu z dogovorjenim načinom uporabe med njegovo pravno prednico K. G. in pravnimi prednicami zasebne tožilke, ki je izrecno zapisan v poravnavi. Obsojenec je tako pridobil pravico uporabe nepremičnine v obsegu, v katerem je nepremičnino uporabljal njegov pravni prednik in kot sta to ugotovili nižji sodišči. Enako velja tudi za zasebno tožilko, ki je na podlagi dedovanja pridobila solastniški delež do 2/3 na navedeni nepremičnini, ter pravico uporabe nepremičnine v obsegu, v katerem sta nepremičnino uporabljali njeni pravni prednici.

10Sodišči v svojih sodbah ugotavljata, da sklenjena poravnava predstavlja le dogovor o načinu uporabe posameznih delov stavbe in ne gre za razdelitev nepremičnine v naravi, kar sicer zatrjuje obsojenčeva zagovornica v zahtevi. Postopek za delitev stvari v solastnini in postopek za ureditev razmerij med solastniki (lahko tudi le uporabe stvari) sta namreč dva različna nepravdna postopka, ki sta v Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) urejena vsak zase (tako VSRS v svojem sklepu II Ips 151/1997 z dne 10. 12. 1998). Na podlagi slednjega lahko sodišče z oblikovalno sodno odločbo uredi razmerje med udeleženci postopka tudi le glede uporabe solastne stvari, ki sami glede tega niso dosegli soglasja. Če pa je podano soglasje solastnikov, pa lahko razmerje glede uporabe solastne stvari uredijo tudi sami s pravnim poslom, ki so ga dolžni spoštovati, pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz tega pravnega posla pa morajo ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja (12. člen zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR), kadarkoli pa lahko razmerje sporazumno uredijo drugače. Sicer pa način uporabe solastne stvari preneha veljati s trenutkom, ko je pravnomočno končan postopek za delitev solastne stvari.

B-III.

11Za ta kazenski primer niti ni pomembno, ali je navedena nepremičnina s poravnavo že bila razdeljena, ali pa je bil z njo le dogovorjen način uporabe. Pomembno je, da poravnava določno ureja vprašanje dostopa in uporabe obeh stanovanjskih delov nepremičnine na način, da ju ločuje (podobno VSRS v svoji sodbi II Ips 157/1998 z dne 3. 2. 1999). To pa pomeni, da izključuje zasebno tožilko od uporabe stanovanja v prvem nadstropju (razen sobe oz. kabineta v prizidku) in obratno, izključuje obsojenca od uporabe prostorov, ki jih uporablja zasebna tožilka in so določeni s poravnavo. Obsojencu se v obtožbi in izpodbijani sodbi očita, da je s svojim ravnanjem onemogočil zasebni tožilki vstop v sobo v prvem nadstropju, s čemer naj bi si samovoljno vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre. Iz navedene poravnave izhaja, da zasebna tožilka nima pravice do vstopa v navedeno sobo iz prostora obsojenca, saj nima pravice uporabe te predsobe oz. hodnika, ki spada k stanovanjskemu delu, ki ga uporablja obsojenec, ima pa zasebna tožilka samostojen vhod v sobo. Ker ima obsojenec pravico do izključne uporabe tega prostora, s tem, ko je preprečil dohod zasebni tožilki v njeno sobo iz svojih prostorov, ni posegel v urejanje razmerij z zasebno tožilko glede pravice uporabe nepremičnine, saj je bila uporaba nepremičnine v solastnini že urejena z navedeno poravnavo. Obsojenec je torej bil upravičen preprečiti zasebni tožilki neupravičene posege v njegovo posest, zato ni podana protipravnost njegovega ravnanja, kot to pravilno navaja zagovornica v zahtevi. Ponovno je potrebno poudariti, da obtožba obsojencu ne očita samovoljnega posega v urejanje lastninskih razmerij, ampak zgolj v pravico uporabe.

C.

12Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da dejanje, kot se očita obsojencu, nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 313. člena KZ, zato je Vrhovno sodišče skladno s 1. točko 358. člena ZKP obsojenca obtožbe oprostilo, ne da bi presojalo ostale, v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve.

13Stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice mora povrniti zasebna tožilka (drugi odstavek 96. člena ZKP).