UPRS sodba IV U 87/2011

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Šmarje pri Jelšah, Oddelek za okolje in prostor, je z izpodbijano odločbo zahtevo A.A., B.B. in C.C., za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje nezahtevnega objekta – opornega zidu, na zemljišču parc. št. 1428 k.o. ..., zavrnila. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da so investitorji zaprosili za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, dne 2. 11. 2010 in da je bila zahtevi priložena vsa v določbi 74.a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zahtevana dokumentacija. Tako je bilo možno ugotoviti, da investitorji nameravajo zgraditi oporni zid v višini 150 cm, debeline 20 cm in dolžine 14,60 m. Obravnavani zid naj bi bil od sosednje meje oziroma parc. št. 1427 k.o. ..., odmaknjen cca 30 cm. Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da se v konkretni zadevi predvideni objekt prišteva med nezahtevne objekte opredeljene v 3. točki 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), med škarpe in podporne zidove, če njihova višina ne presega 1,50 m. V postopku je bilo ugotovljeno, da so investitorji lastniki zemljišča in da se lokacija opornega zidu nahaja v varovalnem pasu lokalne ceste v upravljanju Občine Rogaška Slatina, da lokacija opornega zidu križa javni vodovod, ki je v upravljanju D. d.o.o. iz ..., krajevni plinovod, ki je v upravljanju E. d.o.o. iz ... in kabelsko razdelilni sistem KRS, ki je v upravljanju F. d.o.o. ... Prav tako se je med postopku večkrat oglasil lastnik zemljišča 1427 k.o. ... in izjavil, da oporni že stoji, in da se z višino opornega zidu ne strinja, ker sega nad nivo njegovega zemljišča in mu s tem povzroča škodo in senco. Po pregledu kartografskega dela in tekstualnega dela Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje občine Šmarje pri Jelšah (v nadaljevanju PUP) je prvostopenjski organ ugotovil, da se parcela nahaja na območju stavnih zemljišč urbanistične zasnove naselja Rogaška Slatina, z oznako S13, torej na območju stanovanjske gradnje, znotraj katerega so posegi v prostor urejeni na podlagi določil PUP. Gradnja opornih zidov je dopustna samo na podlagi 39. člena PUP, ki med drugim navaja, da se lahko v okviru strnjeno pozidanih območjih ograjevanje parcel prilagodi obstoječemu ureditvam, vendar ne sme biti višje od 1 m, gradnja opornih zidov pa je dovoljena samo izjemoma, če zaradi geoloških, prostorskih in drugih razlogov ni mogoče izvesti brežin ali zasaditi drevnin. Zahtevo investitorjev je bilo treba zavrniti, ker niso bila priložena vsa predpisana soglasja, prav tako že zgrajen oporni zid ni skladen z Odlokom, kot to zahteva 74. člena ZGO-1. Iz predloženega soglasja Občine Rogaška Slatina namreč ni razvidno, da bi bilo soglasje dano za varovalni pas lokalne ceste, zato je upravni organ štel, da niso bila predložena vsa zahtevana soglasja, kot to zahteva določba 74.c člena ZGO-1. Pojasnil je, da kolikor bodo v postopku pridobljena vsa soglasja in če bo višina opornega zidu usklajena z 39. členom PUP, torej največ do 1 m, bo po plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, izdano gradbeno dovoljenje.

Tožeča stranka izpodbijani odločitvi nasprotuje. Oporeka trditvi, da oporni zid v višino meri 1,5 metra, saj ta višina ni bila izmerjena na terenu. Tako se organ ni prepričal o višini opornega zidu. Tožena stranka, ki zaključuje, da sporni objekt presega gabarite iz pete alinee 39. člena PUP, je to ugotovitev sprejela preuranjeno, saj citirani predpis ureja zgolj višino ograj, ne pa opornih zidov. V zadevi gre nesporno za oporni zid in ne za ograjo. Četudi prvostopenjski organ ogleda na terenu ni izvedel, pa je iz strani priloženih fotografij jasno razvidno, da gre dejansko za oporni zid, saj je zemljišče parc. št. 1428 k.o. ..., ki je v lasti tožnikov nivojsko bistveno nižje od sosednjega zemljišča parc. št. 1427 k.o. ... in tako sporni objekt, tako po obliki, kakor tudi po funkciji vsekakor predstavlja oporni zid in ne ograjo. To posledično pomeni, da PUP višine opornih zidov sploh ne ureja in je treba uporabiti neposredno določila Uredbe, ki v 3. točki 11. člena določa, da se škarpe in podporni zidovi štejejo za nezahtevne objekte, če njihova višina ne presega 1,5 m. Posledično to pomeni, da so obstajali vsi zakonski pogoji za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja, na kar nakazuje lokacijska informacija Občine Šmarje pri Jelšah.

Četudi bi se tožena stranka postavila na stališče, da gre v danem primeru za ograjo, pa njena višina ne bi presegala dovoljene višine, kot jo določa PUP. Ker je zemljišče last tožnikov nivojsko nižje od sosednjega zemljišča, sporni objekt z vidika sosednjega zemljišča ne predstavlja ograje, ali vsaj ne ograje v višini več kot 1 m, saj se pretežno njegov del nahaja pod nivojem sosednjega zemljišča, kar posledično pomeni, da z vidika tožnikov objekt na parceli 1428 k.o. ... predstavlja oporni zid. Tožniki tudi zatrjujejo, da so neenakopravno obravnavani z posameznimi primeri investitorjev, saj se le nekaj 100 m od njihovega objekta nahaja po funkciji in videzu popolnoma enak objekt, vendar so po mnenju tožeče stranke njegovi gabariti večji. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga, da se tožba, kot neutemeljena, zavrne.

K točki I izreka:

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sodišče po pregledu spisne dokumentacije ugotovilo, da je tožeča stranka z vlogo z dne 2. 11. 2010 zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja in sicer za gradnjo opornega zidu višine 150 cm, debeline 20 cm in dolžine 14,60 cm. Stanka je v vlogi navedla tudi, da je oporni zid od meje s sosedom odmaknjen 30 cm. Navedeni podatki izhajajo tudi iz vlogi priložene skice objekta ter kopije prikaza parcele št. 357-01/2010-203613 z dne 2. 11. 2010. Ob upoštevanju teh podatkov, ki jih je navedla stranka sama in ki jim v pritožbi ni nasprotovala, sodišče ugotavlja, da se navedeni objekt šteje med nezahtevne objekte iz 3. točke 11. člena Uredbe, kar nadalje zahteva ugotovitev, ali je sporna gradnja skladna z veljavnim prostorskim aktom. To ugotovitev zahteva določba 2. alineje prvega odstavka 74c. člena ZGO-1, ki določa, da je eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, da je objekt skladen s prostorskim aktom. Sodišče ugotavlja, da je bila v spornem primeru ugotovitev, da sporni objekt ne izpolnjuje pogojev iz 39. člena PUP, pravilna. Ne temelji namreč zgolj na ugotovitvi, da iz prej navedene določbe PUP izhaja zahteva, da je ograjevanje parcel dopustno največ v višini 1 metra, ampak tudi na ugotovitvi, da iz priloženih fotografij ni razvidno, da bi bila razlika nivojev terena na eni in drugi strani starega zidu tolikšna, da bi bilo za premostitev te razlike v terenu treba zgraditi oporni zid v višini 1,5 metra, kar nadalje pomeni, da ima predmetni zid tudi funkcijo ograjevanja parcele. Sodišče se po vpogledu v listine upravnega spisa (tudi priloženih fotografij objekta) strinja z razlogovanjem prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, na podlagi katerega je bila vloga tožeče stranke zavrnjena, zato je po presoji, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

8Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.