VSRS Sodba I G 3/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka (v nadaljevanju tudi Agencija) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki izrekla opomin zaradi kršitev 88. člena Zakona o revidiranju(1) (v nadaljevanju ZRev-2), ker pri pripravi Poročila o ocenjeni vrednosti: (1) (a) ni uporabila tudi na sredstvih zasnovanega načina ocenjevanja vrednosti, kljub temu, da je ocenjevana zadruga tako v letu 2009 kot tudi na dan vrednotenja izkazovala negativni kapital, kar je glede na namen ocenjevanja (oddelitev ter prenos dela dejavnosti na novo ustanovljeno družbo) neustrezno. Poleg donosnostnega načina bi morala uporabiti tudi na sredstvih zasnovan način, saj je ocenjevala vrednost dejavnosti zadruge, ki je na datum vrednotenja izkazovala negativni kapital; (b) ni izdelala prilagoditve računovodskih izkazov za izredne in enkratne poslovne dogodke, normaliziran donos pa je določila na podlagi aritmetične sredine gibanja čistega dobička zadruge v letih 2006, 2007, 2008 in devetih mesecev leta 2010, poslovanja v letu 2009, ko je bila izguba zadruge največja, pa ni upoštevala. S tem je kršila Mednarodni standard ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSOV) 3, točko 5.1.1., ki določa, da mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti „jasno in natančno določati sklepe ocenjevanja vrednosti na način, ki ni zavajajoč“. Navedeno predstavlja tudi kršitev Slovenskih poslovno finančnih standardov za ocenjevanje vrednosti, in sicer točke 1.1., ki določa, da mora ocenjevalec pri ocenjevanju vrednosti podjetij „poznati, razumeti in pravilno uporabiti tiste metode oziroma tehnike ocenjevanja vrednosti, ki so potrebne za strokovno neoporečno ocenitev vrednosti podjetij.“ in (2) ker v poročilu ni opravila analize preteklih rezultatov poslovanja, ki bi lahko služila kot osnova za napoved prihodnjega poslovanja po profitnih centrih, prav tako ni analizirala preteklih investicij. Pri izračunu diskontne mere (WACC(2)) je uporabila podatke o faktorju beta in razmerju dolg/lastniški kapital, ki jih ni mogoče preveriti, ker v poročilu ni navedenih virov, in za katere ni možno ugotoviti, ali se le-ti dejansko nanašajo na datum vrednotenja. Prav tako je pri izračunu WACC uporabila podatek o pribitku za malo zadrugo (3%) ter pribitek za visoko tveganje delovanja zaradi visoke finančne zadolženosti (3%), ki so neustrezni in niso v skladu s teorijo ocenjevanja vrednosti. S pomanjkljivo analizo in neustrezno opredeljeno diskontno mero je kršila MSOV 3, točko 5.1.8., ki določa, da mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti „vključiti opis informacij in preglednih podatkov, opravljenih tržnih analiz, načinov ocenjevanja vrednosti in postopkov, ki so sledili, ter utemeljitev, ki podpira analize, mnenja in sklepe v poročilu“. Navedene kršitve predstavljajo tudi kršitev MSOV 1 – Tržna vrednost kot podlaga ocenjevanja vrednosti, točke 5.1.4., ki določa, da „mora ocenjevalec vrednosti priskrbeti zadostne informacije, da tistim, ki berejo in se zanašajo na poročilo, zagotovijo popolno razumevanje podatkov, utemeljitev, analiz in sklepov v poročilu.“

2Tožeča stranka v postopku sodnega varstva izpodbija navedeno odločbo. V tožbi najprej ugovarja stvarno pristojnost tožene stranke ter poudarja, da je predmet nadzora cenitev tržne vrednosti zadruge, ki je glede na velikost opredeljena kot mikro enota in v skladu z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zadrugah (ZZad-C) ni zavezana k reviziji, saj so bili črtani členi 50., 51., 52., 53. ZZad. V nadaljevanju ugovarja ugotovljenim kršitvam 88. člena ZRev-2. Glede očitane kršitve v točki 1.a izreka izpodbijane odločbe se sklicuje na Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti ter poudarja, da se ocenjevalec vrednosti podjetij pri izbiranju načinov ocenjevanja vrednosti podjetij samostojno odloča na podlagi izbranega standarda ocenjevanja vrednosti podjetij, namena ocenjevanja vrednosti. Ocenjevana zadruga je imela na dan 30. 9. 2010 v lasti le 2,45 % materialnih sredstev, dejavnost je opravljala v poslovnem prostoru, nabavljenem na osnovi finančnega najema, uporabljala je le računalniško in pisarniško opremo ter eno rabljeno osebno vozilo, ki je bilo prav tako nabavljeno pod pogoji finančnega najema, zaloge blaga pa so bile minimalne. Glede na to je neto vrednost sredstev bila na ta dan 0,00 EUR in zato na sredstvih zasnovan način ocenjevanja vrednosti ni uporaben. Na pravilnost izbrane metode kaže tudi to, da zadruga v letu in pol po opravljeni cenitvi ni v postopku prisilne poravnave ali stečaja. Upoštevaje zadostno mero previdnosti pri ocenjevanju pa je dodala v poročilo tudi, da izračunana ocena vrednosti velja le ob predpostavki, da bo zagotovljena solventnost zadruge, to pomeni, da se izvedejo ukrepi finančnega prestrukturiranja in ob predpostavki, da bo banka zagotavljala finančna sredstva. V zvezi s kršitvijo iz točke 1.b izreka poudarja, da je v poročilu navedla, da je upoštevala kot normalizirani donos povprečni čisti donos, dosežen v letih 2006, 2007, 2008, 2010 (1-9), izvzela pa je leto 2009, ker je v tem letu na poslovanje vplival splet nenavadnih okoliščin (s pogodbami fiksirane odkupne cene mleka za to leto, visok padec prodajnih cen na tujem trgu). Da bi izbrani donos jasno odseval prihodnje delovanje oziroma poslovanje podjetja, je bilo treba donos leta 2009 izvzeti iz osnove za izračun normaliziranega donosa. Po njenem mnenju je tak način ustrezen. Glede zatrjevane kršitve, navede v 2. točki izreka, ugovarja, da je podrobno utemeljila analizo preteklega poslovanja in s tem tudi pretekle investicije. Navedla je obseg premoženja, s katerim je razpolagala zadruga, prikazan je bil dotedanji razvoj zadruge, primerjava s konkurenco, analiziran finančni položaj in uspešnost poslovanja združenja, vse od nastanka do leta 2010 itd. Prav tako se ne strinja z očitki glede uporabe faktorja beta in razmerja dolg/lastniški kapital, ki naj ga ne bi bilo mogoče preveriti. V konkretnem primeru ocenjevanja ni bil izbran WACC model, ampak CAPM model s prilagoditvami za malo podjetje in za specifična tveganja. Po njenem mnenju to stališče tožene stranke pomeni nerazumevanje in nepoznavanje modelov ocenjevanja vrednosti. Pojasnjuje način uporabe CAPM(3) modela ter dodanega pribitka na majhnost zadruge ter pribitka za posebna tveganja ocenjevanega podjetja. Ocenila je, da je pribitek 3% kot specifično tveganje ustrezen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

3Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter predlaga njeno zavrnitev.

4Sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožečo stranko.

5Tožba ni utemeljena.

6Postopek sodnega varstva po ZRev-2(4) je spor o zakonitosti odločbe Agencije. Zanj se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (drugi odstavek 109. člena ZRev-2), to je Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

7Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred toženo stranko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP), ki se uporabljajo podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).

8Pri tem je upoštevalo, da je postopek izreka opomina urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi odloči o začetku postopka (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov – drugi odstavek 138. člena ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). V drugi fazi (po prejemu izjave subjekta nadzora) pa o samem ukrepu (prvi odstavek 140. člena ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva in se le-ta lahko izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku opomina (2. alineja drugega odstavka in četrti odstavek 110. člena ZRev-2).

9V predmetni zadevi je iz uvoda tožbe, opredelitve izpodbijane odločbe in tožbenega zahtevka razvidno, da tožeča stranka izpodbija samo odločbo o izreku opomina. Odločba o začetku postopka (številka 10.00-2/2012, z dne 30. 1. 2012) je zato postala pravnomočna.

10Iz izpodbijane odločbe, navedb strank v postopku, predloženih listin in upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka izdelala „Poročilo o ocenjeni vrednosti G., z. o. o.“ (v nadaljevanju Poročilo). Gre za cenitev tržne vrednosti zadruge, in sicer zaradi oddelitve in prenosa dela dejavnosti na predhodno ustanovljeno gospodarsko družbo C. d. o. o. Na to družbo se prenesejo nerentabilni programi in se s tem sanira zadruga.

11Glede izpodbijane odločbe o izreku opomina je tožeča stranka Agenciji najprej očitala, da ni pristojna za njeno izdajo, torej je uveljavljala ugovor bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12V zvezi s tožbenim ugovorom stvarne pristojnosti tožene stranke Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta ni utemeljen. Res so bili iz Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) črtani členi, ki so določali zadružno revizijo, na kar opozarja v tožbi tožeča stranka, vendar pa je bilo s spremembo Zakona o zadrugah (ZZad-B(5)) dodano novo poglavje Statusno preoblikovanje zadrug in preoblikovanje drugih pravih oseb v zadruge, v okviru katerega je tudi določba 48e. člena (spremenjena z 12. členom ZZad-C(6)), ki v prvem odstavku določa, da se za revizijo delitvenega načrta, pogodbe o delitvi in prevzemu ali pogodbe o združitvi zadrug smiselno uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo revidiranje družb. Tudi iz Poročevalca je razviden namen zakonodajalca, saj v obrazložitvi k 12. členu ZZad-C navaja, da je prvi odstavek 48e. člena na novo oblikovan in se glede revizije delitvenega načrta, pogodbe o delitvi in prevzemu ali pogodbe o združitvi zadrug smiselno navezuje na ustrezne določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o revidiranju družb.

13Na podlagi citiranih določb tudi po presoji Vrhovnega sodišča obveznost revidiranja velja tudi za oddelitev dela zadruge in prenos dejavnosti na gospodarsko družbo in skladno z določbo 33. člena ZRev-2 tožena stranka opravlja javni nadzor nad delom pooblaščenih ocenjevalcev tudi v primeru ocenjevanja vrednosti za namen prenosa dela dejavnosti zadruge na drug poslovni subjekt.

14V nadaljevanju tožeča stranka ugovarja napačno uporabo materialnega prava s tem, ko pojasnjuje oziroma opravičuje razloge za svoje ravnanje.

15Glede kršitve iz 1.a točke izreka izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni uporabila tudi na sredstvih zasnovanega načina ocenjevanja vrednosti, kljub temu, da je ocenjevana zadruga tako v letu 2009 kot tudi na dan vrednotenja izkazovala negativni kapital, je tožeča stranka navedla, da tega načina ni uporabila, ker naj ne bi bil uporaben, saj je bila neto vrednost sredstev na dan 30. 9. 2010 0,0 EUR. Sodišče pa pritrjuje toženi stranki (in sledi njeni utemeljitvi v izpodbijani odločbi, drugi odstavek 71. člena ZUS-1), da bi tožeča stranka poleg donosnostnega načina morala uporabiti tudi na sredstvih zasnovan način, saj je ocenjevala vrednost dejavnosti zadruge, ki je na dan vrednotenja izkazovala negativni kapital oziroma je več let poslovala z izgubo, torej se je srečevala z likvidnostnimi težavami. V takem primeru pa je družbe, kjer je potencialno ogrožena predpostavka nadaljnjega poslovanja, treba ocenjevati (tudi) z uporabo na sredstvih zasnovanega načina. Na to ne vpliva okoliščina, na katero opozarja tožeča stranka v tožbi, da v času vložitve tožbe, torej po izdaji izpodbijane odločbe, ocenjevana zadruga ni v postopku prisilne poravnave ali stečaja.

16Glede prilagoditve računovodskih izkazov za izredne in enkratne poslovne dogodke ter določitve normaliziranega donosa (kršitev iz 1.b točke izreka izpodbijane odločbe) je tožeča stranka navedla, da je leto 2009 izvzela, ker so v tem letu nenavadne okoliščine (fiksirane odkupne cene mleka, visok padec prodajnih cen na tujem trgu) vplivale na poslovanje. Tudi tu je pritrditi stališču tožene stranke, da glede na nihanja v čistem dobičku aritmetična sredina le določenih let ne more biti ustrezna podlaga za izračun normaliziranega donosa in da popolna izključitev leta 2009 (gospodarstvo v recesiji z vsemi posledicami) ni ustrezna.

17V zvezi s kršitvijo iz 2. točke izreka izpodbijane določbe glede analize preteklih rezultatov poslovanja in analize preteklih investicij je tožena stranka ugotovila, da analiza preteklih investicij sicer eksplicitno ni bila narejena, da pa to ni imelo pomembnejšega vpliva na oceno vrednosti zadruge, je pa nezadostna analiza preteklega poslovanja vplivala tudi na zaključek glede normaliziranega donosa.

18V zvezi s pribitkom za majhno zadrugo in pribitkom zaradi visoke zadolženosti je pritrditi toženi stranki, da tožeča stranka nikjer ne navaja virov, iz katerih je črpala navedene podatke. Kot ugotavlja tudi tožena stranka je v izjavi sicer pojasnila razloge za izbiro posameznega pribitka, vendar to ne spremeni dejstva, da v samem poročilu niso bili ustrezno obrazloženi. Tožeča stranka je sicer pojasnila, iz česa je izhajala pri pribitku za malo zadrugo ter podatke prilagodila po lastni presoji. Vendar je tako prilagajanje pribitka za tveganje majhnega podjetja glede na tržno kapitalizacijo ožjega finančnega trga precej subjektivna hipoteza, v poročilu pa ni dodanih ustreznih obrazložitev glede izbire posameznih komponent. Enako velja za pribitek zaradi visoke zadolženosti oziroma za visoko tveganje, ki je popolnoma subjektiven in brez ustrezne utemeljene podlage.

19Tudi glede faktorja beta tožeča stranka ni navedla virov, iz katerih je črpala podatke, niti ni tega ustrezno pojasnila. Iz poročila ni možno ugotoviti, ali se faktor beta nanaša na datum vrednotenja, kajti starejši podatki le tega ne morejo odražati.

20Po presoji Vrhovnega sodišča je glede na navedeno neutemeljen očitek, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo. Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba razlagati in uporabljati tako, da sta zagotovljeni resničnost in poštenost prikaza finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Sodišče sicer soglaša s stališčem tožeče stranke, da je mogoče standarde razlagati tudi drugače. Tako kot (skoraj) vse normativne akte, je tudi računovodske standarde in standarde ocenjevanja oziroma revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, pa je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih ali računovodskih standardov (v tem smislu razloguje tudi Vrhovno sodišče v sodbi G 18/2003 in G 11/2007).

21Navedene ugotovitve Agencije glede kršitev Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (MSOV 3, Poročanje o ocenjevanju vrednosti, točka 5.1.1. in točka 5.1.8. ter MSOV 1, Tržna vrednost kot podlaga ocenjevanja vrednosti, točka 5.1.4.)(7) so po presoji Vrhovnega sodišča zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč (skladno s 101. členom ZRev-2) izreče, kadar ni pogojev za odvzem dovoljenja po 99. členu ZRev-2 oziroma za pogojni odvzem po 100. členu ZRev-2.

22S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

23Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 111. člena in drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

24Ker je tožbo zavrnilo, je Vrhovno sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Tako je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

---.---

Op. št. (1): Prvi odstavek 88. člena ZRev-2: Ocenjevanje vrednosti po tem zakonu mora potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Inštitut, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in prepise, izdane na njihovi podlagi.

Op. št. (2): Weighted Average Cost of Capital (model tehtanih povprečnih stroškov kapitala).

Op. št. (3): Capital Asset Pricing Model

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 65/2008

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 41/2007

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 87/2009

Op. št. (7): Osma izdaja 2007, izdajatelj: International Valuation Standards Committee