VSL sodba II Cp 2703/2009

Pritožbi se delno ugodi in se tožniku poleg prisojenega zneska (148,90 EUR) prisodi še znesek 417,29 EUR (skupaj torej 566,19 EUR), prisojeni stroški prvostopnega postopka v breme tožnika pa znižajo na 475,27 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in prvostopna sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 48,20 EUR pritožbenih stroškov v 15. dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči plača znesek 148,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.09.2003 do plačila, v preostalem delu (1.264,31 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka toženi stranki v znesku 1479,88 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožil tožnik, pri čemer se sklicuje na izpodbojna razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Meni, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi prometne nesreče. Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem meni, da je trpel bolečine trajanja in intenzitete, ki opravičujejo višjo odškodnino, poleg tega pa sodišče v obrazložitvi ni navedlo, katere nevšečnosti med zdravljenjem je upoštevalo pri odmeri. Tudi iz naslova pretrpljenega strahu je prisojen znesek bistveno prenizek. Sodišče je namreč napačno zaključilo, da hujšega primarnega strahu ni utrpel, ker je šlo za blago trčenje, pri tem pa ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je ob trku doživel šok. Primarni strah se pojavi tik pred nezgodo, ko se voznik zave, da bo prišlo do trčenja in se ustraši za svoje življenje, ne pa šele ob trčenju, zato nima pomena, da je bilo trčenje blago. Prav tako je napačno zaključilo, da je zdravljenje potekalo brez komplikacij. Izvedenec je ugotovil, da so se pojavile komplikacije, in sicer preskakovanje v vratnem delu desno, zaradi česar se je tožnik zdravil pri ortopedu in opravil CT preiskavo, torej ni dvoma, da so bile nevšečnosti med zdravljenjem dosti večje kot ob običajnih poškodbah vratne hrbtenice, in je zato utrpel bistveno intenzivnejši sekundaren strah in skrb za izid zdravljenja. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je treba upoštevati, da je tožnik mlad, da zaradi poškodbe ne more več opravljati dela na višini, ima težave pri športu, zato je glede na obstoječo sodno prakso tudi tukaj odškodnina prenizka. Kljub ugotovljenim degenerativnim spremembam ni pred poškodbo nikoli imel težav z vratom, prav tako v skladu z teorijo o vzročni zvezi velja, da osebnostne lastnosti oškodovanca ne morejo biti vzrok za izključitev oziroma prekinitev vzročne zveze. Zato je treba vse trajne posledice pripisati prometni nesreči, in ne le 50%, kot zaključuje sodišče. Na podlagi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med strankama ni bilo sporno, da se je toženec poškodoval v prometni nesreči – utrpel je nateg vratnih mišic, ter da je toženka pasivno legitimirana za povračilo škode. Sporna je bila le višina odškodnine, ki je tožniku pripadla iz naslova nastale nepremoženjske škode in potnih stroškov, potrebnih za zdravljenje. Odločitve o obsegu priznanih potnih stroškov tožnik ne izpodbija. V pravdi je bil postavljen izvedenec travmatolog, poleg njegovega mnenja pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi izpovedbo tožnika. Pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku pa predstavlja 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem pripada oškodovancu za pravno priznane oblike nepremoženjske škode pravična denarna odškodnina, njena višina pa je odvisna od pomena prizadete pravne dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Iz naslova škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik zahteval znesek 350.000,00 SIT (1460,52 EUR), sodišče prve stopnje pa je zahtevku ugodilo do višine 1043,23 EUR. Pri tem je upoštevalo, da je tožnik trpel hude bolečine 1 dan, stalne bolečine srednje intenzivnosti 1 teden, bolečine manjše intenzivnosti pa kumulativno 3 tedne. Tožnik sicer zatrjuje, da se glavoboli (bolečina pri njih seže vse do lopatic) občasno še vedno pojavljajo, zlasti ob spremembi vremena, včasih si jih lajša tudi z analgetiki. Vendar se pritožbeno sodišče po presoji vseh okoliščin pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenskega mnenja in predložene medicinske dokumentacije zaključilo, da so glavoboli, ki so bili posledica poškodbe v prometni nesreči, minili v enem mesecu. Ostale težave, ki jih navaja tožnik, pa je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zavrniti je treba tožnikov ugovor, da sodišče v obrazložitvi ni navedlo, katere nevšečnosti je trpel med zdravljenjem. Sodišče je primeroma naštelo nošenje schantzeve opornice, RTG slikanje in 10x fizioterapijo, glede na to, da se tudi sicer opira na izvedensko mnenje, pa je jasno, da je upoštevalo tudi druge nevšečnosti, na katere se sklicuje tožnik (obravnava pri ortopedu in CT preiskava), izvedenec pa je njihov obstoj potrdil. Po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za navedene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ob upoštevanju sodne prakse na tem področju ustreza standardu pravične odškodnine.

Enako velja za znesek odškodnine, ki ga je sodišče določilo kot primernega za pretrpljen strah. Tožnik navaja, da se primarni strah doživi tik pred trkom, zato moč trčenja ni pomembna, ter da je ob trku doživel šok. Sodišče pritrjuje tožniku, da se primarni strah pojavi že pred trkom, vendar je glede na vse okoliščine pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogel biti intenziven. Avtomobil se ni mogel približevati s tako hitrostjo, da bi se tožnik resno ustrašil za svoje življenje, če sam navaja, da se je uspel ustaviti in je šele nalet naslednjega vozila povzročil, da se je vanj zaletel. Ta primarni strah ni mogel biti intenziven tudi iz razloga, ker je bil trk blag, poleg tega ni bil frontalen, kar so vse okoliščine, ki nedvomno vplivajo na intenzivnost strahu. Sodišče prve stopnje je tožniku verjelo, da je čutil tudi strah za izid zdravljenja, kot končno točko, do katere je bil smiselno podan, pa je na podlagi izvedenskega mnenja določilo zaključek fizioterapij, kar je približno en mesec. Tožnik navaja, da so bile komplikacije pri zdravljenju (in posledično strah za izid) večje, kot je običajno v takih primerih, saj je pri obračanju glave čutil preskakovanje v vratnem delu desno, zaradi česar se je tudi zdravil pri ortopedu in opravil CT preiskavo. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso okoliščine, ki bi opravičevale višjo odškodnino iz naslova prestanega sekundarnega strahu. Strah zaradi omenjenega preskakovanja je namreč, kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, del simptomatike duševne motnje. Zato ga je mogoče upoštevati v okviru odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pritožbi treba ugoditi v delu, v katerem izpodbija odločitev o odškodnini zaradi duševnih bolečin, nastalih zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem pravilno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki upošteva degenerativne spremembe kot pravno relevanten sovzrok za nastanek škode samo, če so že pred škodnim dogodkom povzročale zdravstvene težave. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku pred obravnavanim dogodkom ni zabeleženih kakšnih težav z vratom; čeprav je izvedencu povedal, da je preskakovanje čutil že prej, vendar ga ni toliko skrbelo, da bi za to šel k zdravniku. Nezgoda je stanje poslabšala, po mnenju izvedenca je demaskirala začetne degenerativne spremembe na vratni hrbtenici, hkrati pa se je manifestirala še tožnikova duševna motnja. Tudi glede le-te v spisu ni podatkov, da bi tožnik že kdaj prej trpel za takšno motnjo. Zato ni mogoče niti njegove duševne strukture niti degenerativnih sprememb šteti kot relevantnih sovzrokov za povečan obseg nastale škode. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (bolečine ob obračanju glave, ki so intenzivnejše ob stresu in ga ovirajo pri vožnji avtomobila in športnih aktivnostih ter opravljanju dela na višini) zaključilo, da je višina odškodnine, ki jo zahteva tožnik iz tega naslova, primerna. Sodišče prve stopnje tudi ni posebej obrazložilo, zakaj je prispevek drugih vzrokov ocenilo na 50%, zlasti glede na to, da se je oprlo na izvedenčevo mnenje, ki je ugotovil enakovreden prispevek vsakega izmed njih (1/3). Ker gre pri odmeri pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo dodatnih 417,29 EUR.

Delna ugoditev pritožbi ima za posledico večji uspeh tožnika v pravdi, zato je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (2. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnika za postopek na prvi stopnji so znašali 2.188,64 EUR, toženkini pa 1.842,70 EUR. Ob upoštevanju uspeha s pritožbo je tožnik uspel v 33,92% celotnega zahtevka. Zato je tožnik iz naslova pravdnih stroškov dolžan toženki povrniti 1.217,66 EUR, toženka pa njemu 742,39 EUR. Po pobotu terjatev je tako tožnik dolžan toženki plačati 475,27 EUR.

Tožnik je zahteval tudi povračilo pritožbenih stroškov, toženka pa na pritožbo ni odgovorila in ji tako niso nastali. Pri določitvi vrednosti spornega predmeta je pritožbeno sodišče upoštevalo del, ki ga je obravnavalo na podlagi pritožbe, in ki znaša 1.264,13 EUR (razlika med zneskom, prisojenim na prvi stopnji in celotnim zahtevkom). Tožnik je priglasil 375 odvetniških točk za pritožbo in 20% DDV. Sodišče mu je ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) priznalo 250 odvetniških točk za pritožbo (kot že navedeno zgoraj, je namreč vrednost obravnavanega predmeta v pritožbenem postopku nižja kot je bila v postopku na prvi stopnji) in 20% DDV, kar skupaj znaša 137,70 EUR. Ob upoštevanju uspeha s pritožbo, ki znaša cca. 35%, mu je toženka dolžna povrniti 48.20 EUR iz naslova pritožbenih stroškov.