VSL sodba I Cp 1211/2012

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1V obravnavani zadevi tožeča stranka uveljavlja zahtevek, naj se ugotovi njena lastninska pravica na parc. št. 804 v k.o. x. Lastninsko pravico opira na institut priposestvovanja. Trdi, da ima sama in skupaj s svojimi pravnimi predniki sporno nepremičnino v dobroverni posesti že 268 let. Tožena stranka pa je, po drugi strani, v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in torej ugotovilo, da je tožeča stranka (oziroma že davno pred tem njeni pravni predniki) priposestvovala lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Ob ugoditvi glavnemu zahtevku je v 2. točki izreka priznalo tožeči stranki še pravdne stroške v višini 749,00 EUR, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka.

3Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, naj sodišče sodbo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba obširno in argumentirano izpodbija ugotovitev sodišča o tem, da je tožeča stranka imela tako imenovano zakonito posest. S številnimi, tudi pravnozgodovinskimi dejstvi izpodbija ugotovitev, da se je opis parcele z ledinskim imenom v pogodbi s 17. januarja 1744 skladal s sporno parcelo. V okviru tega vprašanja napada tudi dejanske ugotovitve sodišča o tem, da naj bi vse priče potrdile, da se je sporna parcela imenovala S. Dalje, znova s pravno-zgodovinskimi dejstvi pritožnica napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da so imeli pravni predniki tožeče stranke v 19. stoletju (natančneje v času vzpostavitve zemljiške knjige) posest na sporni nepremičnini. Pritožba sodišču dalje očita, da je prebilo trditveno zasnovo tožeče stranke. Tako opozarja na ugotovitve sodišča, da naj bi bil MA (priča v tej zadevi) pravni naslednik JA, ki je nastopal kot prodajalec v pogodbi iz leta 1744. Tega ni trdila nobena od strank. V srednjem delu pritožbe se ta osredotoča na dejanske okoliščine iz prve polovice 20. stoletja. Najprej gre za dejanske ugotovitve glede pravnih postopkov (geodetskih postopkov) v tisti dobi, kasneje pa še za dejanske okoliščine ob sklepanju prodajne pogodbe s strani pravnega prednika tožene stranke v letu 1937.

5Pritožba napada tudi dejanske ugotovitve glede dobre vere. Pri tem opozarja predvsem na to, da se lastniška posest ne izkazuje z golo rabo, ampak z ravnanjem, iz katerega izhaja, da posameznik meni, da je lastnik. Pritožba na drobno utemeljuje, zakaj meni, da tožeča stranka tovrstne lastniške posesti ni izkazovala, nasprotno, pa jo je izkazovala tožena stranka.

6Pritožba se dalje opira na pravilo paragrafa 1500 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Gre za načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kakor je bilo kodificirano v ODZ. S sklicevanjem na to načelo pritožba napada razlogovanje sodišča prve stopnje, da je priposestvovalna doba (četudi bi pravni prednik tožene stranke pridobil lastninsko pravico kot dobroverni kupec), znova začela teči po letu 1943.

8Pritožba napada tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožeča stranka od gozdarja K. izvedela, da ni lastnik sporne nepremičnine. Te trditve tožeča stranka ni podala. Tudi dokazni postopek pa naj tega ne bi izkazal. V sklepnem delu pritožbe se ta ukvarja še z razmerjem med dobro vero, dedovanjem in priposestvovanjem.

8V predzadnjem odstavku pritožba sodišču očita, da se ni opredelilo do trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo. Gre za trditev, da naj bi tožeča stranka pred vložitvijo tožbe toženi stranki posredovala dopis, kjer je trdila, da je bila parcela kupljena od prednikov tožene stranke pred več kot 100 leti, prepis pa ni bil izveden. Kasneje v tožbi pa je tožeča stranka podala drugačno trditveno podlago. Ta okoliščina po stališču pritožbe ni bila dokazno ocenjena. Povsem na koncu pa pritožba opozarja še na ustavno-pravni pomen lastninske pravice ter na to, da priposestvovanje predstavlja poseg v ustavno varovano lastninsko pravico. Ta okoliščina po njenem prepričanju sodišče zavezuje, da ugodilno sodbo v priposestvovalni pravdi še prav posebej skrbno utemelji. Tega naj sodišče prve stopnje po stališču pritožnice ne bi storilo.

9Pritožba je bila vročena tožniku, ki pa nanjo ni odgovoril.

10Pritožba ni utemeljena.

11Glede na zatrjevano dolžino izvrševanja posesti (268 let) obravnavana zadeva lahko odpira številna pravna, gnoseološka, zgodovinska ter tudi pravno-zgodovinska vprašanja.

12Pravna vprašanja se tako lahko naprej nanašajo na to, katero in kakšno pravo je veljalo v posameznih časovnih obdobjih tega primera. Gre za vprašanje, po katerem pravu presojati dejanske vidike priposestvovanja v času med letoma 1744 in 1811 (ko je začel veljati Občni državljanski zakonik - ODZ). Je bilo to recipirano rimsko pravo? Pravo fevdalnega gospoda? Obče pravo, o katerem govori določba četrtega odstavka Razglasilnega patenta k Občnemu državljanskemu zakoniku), je temeljilo prav na pravilih rimskega prava, ki so poznala tudi priposestvovanje s strani posestnika, čigar posest ni temeljila na nobeni pravni podlagi (gre za priposestvovanje, ki izhaja iz pravila o zastaranju lastninske tožbe po 40-ih letih) (1). Dalje bi se lahko zastavilo vprašanje, kako so se pravila ODZ razvijala skozi čas. Gre predvsem za obdobje po letu 1945, ko se niso več uporabljala neposredno (niso imela formalne in avtoritativne moči), marveč so bila svojevrsten hibrid med spoznavnim in formalnim pravnim virom (predvsem pa so se nekodificirano razvijala in spreminjala skozi čas).

13Odpirajo se, dalje, lahko tudi vprašanja, kako je prihajalo do vzpostavitve zemljiškega katastra in zemljiške knjige, katere listine so bile podlaga za njuno otvoritev, kdo je te listine hranil in kakšna je bila ureditev in zanesljivost te hrambe.

14Ta vprašanja, ki so težavna že sama po sebi, postanejo še težja, če upoštevamo povsem svojevrsten spoznavni proces glede ugotavljanja dejstev v obravnavani zadevi (2). A vsa ta vprašanja postanejo nepomembna, ali vsaj bistveno manj pomembna, če se ob dejanski podlagi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, tega primera loti na drugem časovnem koncu in upoštevaje materialno pravo s tega drugega, nam bližjega časovnega konca časovne daljice 286 let dolgega obdobja. Gre za čas veljavnosti ZTLR (3).

15S takšnim pristopom odpadajo številne dileme, ki jih sicer argumentirano izpostavlja pritožnica. Gre za probleme, ki se nanašajo na:

- vprašanje, ali je bila sporna parcela predmet prodajne pogodbe z dne 17.1.1744 ali pa gre za dve različni stvari;

- vprašanje, kakšen pomen je imelo z vidika priposestvovane dejstvo, da je toženkin pravni prednik (njen oče) leta 1937 kupil sporno parcelo ter pridobil lastninsko pravico najmanj na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo.

16Ta vprašanja postanejo pravno irelevantna zato, ker je od 1.9.1980 dalje v veljavi ZTLR (končna določba 90. člena tega zakona). Ta pa za razliko od izvornega besedila 1461. paragrafa ODZ, ki je za priposestvovanje med drugim zahteval pravično posest (4), pozna še dodatno obliko priposestvovanja. Ta dodatna oblika je uzakonjena v četrtem odstavku 28. člena ZTLR. Za priposestvovanje na tej pravni podlagi zadoščata dobra vera in 20-letno izvrševanje posesti in torej ni potrebno, da bi imel posestnik stvar v posesti na podlagi pravnega naslova (zakonita oziroma pravična posest).

17Ob dejanski ugotovitvi, da je imel tožnik v dobri veri sporno parcelo v posesti od 1.9.1980 do najmanj 1.9.2000 ter da tudi po tem datumu ni prišlo do drugih stvarnopravnih sprememb glede sporne nepremičnine, bi torej tožnik priposestvoval sporno nepremičnino na podlagi četrtega odstavka 28. člena ZTLR.

18Dejanska podlaga izpodbijane sodbe vsebuje ugotovitve o vseh treh zahtevanih dejanskih predpostavkah. Dejanski ugotovitvi o obstoju posesti in o poteku časa sta vsebovani v 11. točki izpodbijane sodbe. Dejanska ugotovitev glede dobre vere, kakor tudi glede tega, da tožena stranka dobre vere ni izpodbila (na njej pa je dokazno breme, kajti dobra vera se v skladu s tretjim odstavkom 72. člena ZTLR domneva), pa je vsebovana v 13. točki izpodbijane sodbe. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, kdaj naj bi dobra vera prenehala. Edina dokazna oporna točka o tem, kdaj naj bi tožnik izvedel, da ni vpisan v zemljiški knjigi, je dejanska ugotovitev na podlagi pisne izjave MK (5). Že na tem mestu torej pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe glede dejstva, kdaj naj bi dobra vera prenehala. Ob tem pa še enkrat poudarja, da je dokazno breme glede tega vprašanja na toženi in ne na tožeči stranki. Nepomembno je zato, če dejstva, da naj bi gozdar K tožniku povedal o tem, da ni vknjižen v zemljiško knjigo, ni podala v svoji trditveni podlagi. Ker se dobra vera domneva, tožeči stranki ni bilo treba v zvezi s trenutkom, ko je izvedel za to, da sam ni vknjižen, sploh ničesar zatrjevati. Tožena stranka je tista, ki bi ga bila dolžna v to primorati (prevaliti nanj to breme).

19Ker je tako, da izpodbijana sodba vsebuje vse dejanske ugotovitve glede prvin priposestvovanja iz četrtega odstavka 28. člena ZTLR, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le še na tiste pritožbene navedbe, ki se tičejo tako zamejenih dejanskih in pravnih vprašanj. Ne bo pa pritožbeno sodišče odgovarjalo tudi na ostale navedbe, ki sicer skrbno argumentirano zavzemajo večji del obsežne pritožbe. Te se po presoji pritožbenega sodišča namreč nanašajo na dejstva, ki so z vidika končne odločitve pravno irelevantna. Gre za vprašanja posestnega stanja v 18., 19. in prvi polovici 20. stoletja. Gre nadalje za vprašanje, ali je parcela, ki je bila predmet pogodbe v letu 1744 identična sporni parceli in gre za vprašanja, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice s strani pravnega prednika tožene stranke v letu 1937.

20Pritožba dejansko vprašanje posesti napada najprej na svoji šesti strani (list. št. 187). Napad pa se nanaša na vprašanje, kdo je imel sporno nepremičnino v posesti leta 1847. To zgodovinsko razlogovanje (ki temelji na podmeni, da so bili ob otvoritvi zemljiške knjige vanjo vpisani tedanji posestniki - to pa je bil MP in ne kakšen od pravnih prednikov tožnika), je z vidika posestnega stanja v času veljavnosti ZTLR nepomembno. Lahko bi bilo posredno pomembno z vidika vprašanja dobre vere. A v tej smeri pritožba očitka slabe vere ne utemeljuje z nadaljnjimi utemeljitvenimi koraki. Sicer pa to glede na vse ostale ugotovljene okoliščine tudi ne bi bilo življenjsko. Gre predvsem za okoliščine, kako so tožnik in vaščani (priče) razumeli zgodovinsko izročilo glede spornega lazu, ki se imenuje M oziroma R laz.

21Vprašanja dobre vere se pritožnica loti tudi na 9. strani svoje pritožbe (list. št. 190). Te pritožbene navedbe po večini gradijo na napačnem izhodišču glede vprašanja, na čigavi strani je dokazno breme glede dobre oziroma slabe vere. Zaradi uzakonjene domneve, da je posest dobroverna (tretji odstavek 72. člena ZTLR), je dokazno breme na toženi stranki. Standard za izpodbitje dobre vere pa mora ustrezati naravi konkretnega razmerja. Narava konkretnega razmerja pa je tu takšna, da tožnik svojo dobro vero gradi na prepričanju, da je bila sporna parcela tako rekoč od nekdaj (sicer pa natančno od 18. stoletja) njihova. Gradi torej na prepričanju o družinskem izročilu. Sestavni del tega izročila je bila tudi pogodba, ki jo je hranila tožnikova nečakinja. Za vprašanje dobre vere ni odločilno, ali je to družinsko izročilo resnično ali ne, marveč je odločilna pristnost tožnikovega prepričanja o tem. Tisto, kar bi morala torej storiti v tej pravdi toženka, je, da bi zasejala resen dvom v pristnost opisanega tožnikovega prepričanja. Tega pa ne stori uspešno na ta način, da govori o lastnih dejanjih, ki naj bi izkazovala lastništvo. Njena dejanja bi bila v okviru priposestvovalne pravde sicer pomembna, a le, če bi se nanašala na izvrševanje posesti z njene strani. V tem primeru pa bi prišlo do kolizije dveh izvrševanj posesti. Postavilo bi se zato vprašanje močnejše pravice do posesti. A v obravnavani zadevi niti ni bilo sporno, da toženka in njeni pravni predniki vse od očetovega odhoda v partizane posesti niso izvrševali.

22Pritožba dalje podaja navedbe o neizvrševanju posesti s strani tožeče stranke. Opira se na izpovedbi VK in JR. A te navedbe se nanašajo na izvrševanje posesti v času med letom 1945 in 1960. To pa je obdobje pred 1.9.1980, ki je bistveno za odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi. Tudi sicer te pritožbene navedbe v luči celote govorijo lahko le o manjši ali večji posestni intenziteti skozi čas, ne pa o ne-posesti. Ugotovitev o ne-posesti bi nasprotovala celoviti in prepričljivi oceni dokaznega gradiva v 9. in 11. točki izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na vprašanje, za čigavo se je med ljudmi štela sporna parcela in tudi na podlagi katerih posestnih dejstev je bilo tako.

23Do navedbe, ki jo toženka ponovno podaja tudi v pritožbi, češ da je "skoraj neverjetno, da ob vseh pravnih dejanjih, na katere je v odgovoru na tožbo opozorila tožena stranka, tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki niso ugotovili, da je na domnevno njihovi nepremičnini vpisan nekdo drug", se je sodišče prve stopnje opredelilo v 14. točki izpodbijane sodbe. Ti razlogi predstavljajo del (prvino) celotnega dokaznega mozaika, ki se nanaša na vprašanje dobre vere. Ti razlogi v celovitem mozaiku dokazne ocene ne učinkujejo kot tujek, ki bi bil neprepričljiv ter pritožbeno sodišče tako ta del dokazne ocene samega zase, predvsem pa v povezavi s celoti (kjer šele dobi svoj prepričljivostni pomen) sprejema.

24Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje dobre vere ZF so iz že navedenih razlogov pravno irelevantne. Prav tako je z vidika te pravde pravno nepomembna trditev, da naj bi tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki ne nasprotovali vknjižbi pravnega prednika tožene stranke. Prvič je irelevantna zato, ker nihče ni trdil, da so za to vknjižbo tožnik oziroma njeni pravni predniki sploh vedeli (kako naj bi ji torej potem sploh lahko nasprotovali). Drugič pa je irelevantna zato, ker za uporabo pravil o priposestvovanju v obdobju med 1.9.1980 in 1.9.2000 ni pomembno, kaj se je dogajalo pred več kot 70 leti.

25Tudi pritožbene navedbe, ki napadajo stališče sodišča prve stopnje, da bi tudi v primeru, če bi pravni prednik tožene stranke sporno nepremičnino pridobil kot dobroverni kupec in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo, priposestvovanje nato začelo teči znova, niso utemeljene. Tu se pritožba opira na argument dodatnih razsežnosti paragrafa 1500 ODZ (6). Te dodatne razsežnosti pritožnica vidi v enovitem položaju priposestvovalca na eni ter pravnoposlovnega pridobitelja, ki je zaupal v zemljiško knjigo, na drugi strani. Meni namreč, da stališče sodišča prve stopnje podre pomen varstva, ki ga imajo dobroverni pravno poslovni pridobitelji.

26Morda bi se še dalo razpravljati o tem, ali se dobroverni posestnik še lahko sklicuje na zakonitost svoje posesti tudi po tem, ko je tretji ob načelu zaupanja v zemljiško knjigo originarno pridobil lastninsko pravico in tako posegel v kontinuum njegovega položaja. Takšno sklepanje pa zanesljivo ne velja glede vprašanja, ali se v nadaljnjem teku časa več ni mogoče opirati zgolj na dobroverno posest. Ta je vendar dejstvo. Odgovor je, da se priposestvovalec nanjo lahko opira ter ter zato po pogojih, ki jih je določal četrti odstavek 28. člena ZTLR, tudi lahko vnovič pridobi lastninsko pravico s priposestvovanjem. Nobenega stvarno utemeljenega razloga namreč ni, da bi bil položaj tistega lastnika, ki je lastninsko pravico pridobil na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, v čemerkoli bolj zaščiten od položaja vseh ostalih lastnikov, ki so svojo pravico pridobili na kak drug način; tak, ki je z vidika tretjih celo bolj perfekten.

27V zadnjem delu pritožbe toženka problematizira tudi razmerje med: dedovanjem - dedičevo dobro vero - priposestvovanjem. Pritožnici je treba pojasniti:

- da sklep o dedovanju ni konstitutivna sodna odločba. Z dedovanjem se pravica pridobi namreč v trenutku zapustnikove smrti in ne z izdajo sklepa o dedovanju. Pridobi pa se le tisto, kar je zapustnik v času smrti v resnici imel. Goli videz posamezne pravice (npr. vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini, ki pa se ne sklada z resničnim stvarno-pravnim stanjem), ni predmet dedovanja. Nobenega razumnega razloga tudi ni, da bi se dedič lahko skliceval na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Dedič namreč ne nastopa v pravnem prometu s predmetom zapuščine. On le vstopi v zapustnikov pravni položaj in sicer v takšen položaj, kakršen je bil zapustnikov v trenutku njegove smrti in nič drugačen (132. člen ZD). To pomeni, da v primeru, ko zapustnik ni bil lastnik nepremičnine, tudi dedič ne postane lastnik te nepremičnine, če tudi je bil zapustnik vknjižen.

28Drugi vidik dedovanja, o katerem je treba še spregovoriti, pa je v resnici zrcalen. Gre za stališče pritožnice o učinku sklepa o dedovanju na dobro/slabo vero tožnika. Kajti tožnik bi moral uvideti, da njegov pravni prednik ni bil lastnik, ker pač sporna parcela ni bila predmet sklepa o dedovanju. Odgovor na to pritožbeno vprašanje pa je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato gre za dejansko vprašanje. To dejansko vprašanje pa je sodišče prve stopnje rešilo v 20. točki razlogov izpodbijane sodbe. S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Pritožba, ki vztraja na svoji drugačni dejanski tezi, prepričljivosti ugotovitev o tožnikovi dobri veri ne omaje. Tožnik in njegovi pravni predniki so pristno šteli, da je sporna nepremičnina del družinskega izročila. Tudi dejstvo, da so bili z javno-finančnega vidika neskrbni, na to dejansko ugotovitev ni vplivalo.

29V predzadnjem odstavku pritožba sodišču očita, da se ne opredeli do njene trditvene podlage. Tožeča stranka naj bi namreč pred vložitvijo tožbe po svojem odvetniku toženi stranki posredovala dopis, kjer je trdila, da je bila parcela kupljena od prednikov tožene stranke pred več kot 100 leti, prepis pa ni bil izveden. Na navedeno naj bi tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo. Navedena okoliščina z vidika drugačne trditvene podlage v tožbi, pa ni bila dokazno ocenjena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevano procesno dejstvo (vsebina odgovora na tožbo), ni resnično. Tako tudi ni moglo priti do kršitve pravice do izjave.

30Povsem na koncu pa pritožnica izpostavlja problem priposestvovanja, ki predstavlja poseg v lastninsko pravico in s tem poseg v ustavno varovano pravico. Obrazložitev sodne odločbe, s katero je na ta način poseženo v ustavno pravico, bi morala biti zato še posebej utemeljena v obrazložitvi, ki bi vsebovala tisti presežek, ki odgovori tudi na dilemo, ki se tiče lastninske pravice kot take.

31Pritožnica ima seveda prav, ko trdi, da je institut priposestvovanja tak, da posega v ustavno varovano lastninsko pravico. Vendar pa je ta poseg utemeljen z normativno močjo dejanskosti. Pogoj zanjo je prav zato tudi razmeroma dolga priposestvovalna doba ter - zaradi skladnosti s temeljnimi pravnimi načeli - tudi pristna dobra vera.

32Priposestvovanje je star pravni institut. To se v obravnavanem primeru še posebej lepo pokaže. V celotnem 268-letnem obdobju, ki je bil na tak ali drugačen način predmet prvostopenjskega obravnavanja, je pozitivno pravo poznalo v grobem primerljivo ureditev priposestvovanja. Začenši z občim pravom, ki je veljalo v prvem obdobju ter je temeljilo na recipiranem rimskem pravu. Ko torej pritožbeno sodišče pritožnici odgovarja še na ta poslednji pritožbeni očitek, velja zato skleniti prav z izvorom te pravde kot tudi z izvorom stvarnopravnega instituta priposestvovanja "Bistvena prvina ravnotežja, ki lahko zagotovi pravno varnost, je tudi skladnost dejanskega in pravnega. Zato je rimsko pravo, kot smo že omenili, posestniku, ki ni bil lastnik, pod določenimi pogoji po preteku predpisanega časa priznalo lastninsko pravico na podlagi tako imenovanega priposestvovanja" (7).

33."Razloga za to sta dva. Po eni strani iz razlogov pravne varnosti ni mogoče v nedogled trpeti, da bi nekdo posedoval tujo stvar kot svojo. Po drugi strani pa je nedejavni lastnik, ki se za svojo stvar ni brigal, na nek način zaigral svojo pravico. Rimsko pravo je namreč izhajalo iz predstave o lastninski pravici kot aktivnem in odgovornem odnosu do stvari." (8).

34.Ta pravno zgodovinski zaključek, ki pa nazorno kaže na to, kje so tudi ustavno-pravne korenine instituta priposestvovanja, pa je tudi na simbolični ravni pravšnji za zaključek te svojevrstne pravde, ki se tiče M oziroma R lazu.

35.Kot je razvidno iz gornje obrazložitve, pritožba ni utemeljena. Ob tem pa niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP (9) potrdilo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej Janez Kranjc, Rimsko pravo, GV Založba, Ljubljana 208, stran 530

(2) Spoznavni proces za najbolj oddaljeno obdobje bolj kot na naravo dokaznega spoznanja v pravdi spominja na spoznavni proces, ki je lasten zgodovinski znanosti.

(3) Zakon o temeljih lastninskopravnih razmerij (Ur. list SFRJ, št. 88/80 - Ur. list RS, št. 87/2002).

(4) to je takšno, ki se opira na tak naslov, ki bi zadoščal za prevzem lastnine, če bi jo imel izročnik.

(5) Glej list. št. 49, kjer je ta izjava, in soglasje pravdnih strank, da se prebere pisna izpoved, ki je podano na hrbtni strani list. št. 54.

(6) Besedilo se glasi: toda pravica pridobljena s priposestvovanjem ali zastaranjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v na javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem ali zastaranjem pridobljena pravica vpisana.

(7) Povzeto po: Janez Kranjc, navedeno delo, stran 522

(8) Prav tam

(9) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; in še kasnejše spremembe)