VSL sodba II Cp 228/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka na svoje stroške objaviti sodbo na spletni strani ter v časopisih D., Dn. in V., hkrati z opravičilom. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 965,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožnik poudarja, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da postavljena vprašanja toženke predstavljajo zgolj odziv na njegov prispevek. Primerjava vsebine njegovega prispevka z „odzivom“ toženke takšnega zaključka ne omogoča. V tem delu izpodbijana sodba niti ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pripominja, da postavljena vprašanja toženke nimajo nobene neposredne zveze z njegovim prispevkom oziroma s problematiko vinjetnega sistema. Pri povprečnem bralcu se ob tako zastavljenih vprašanjih ne more pojaviti vtis, da gre za ostro nasprotovanje vsebini tožnikovega komentarja, temveč gre kvečjemu za nasprotovanje tožniku samemu. Toženka se v svojem „odzivu“ ni opirala na nobena dejstva in je zavestno prešla na osebni obračun s tožnikom. Po mnenju pritožnika je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi postavljena vprašanja toženke zgolj skušala na polemičen način izpodbiti objektivnost oziroma pravilnost njegovega komentarja. Toženka s takšnimi vprašanji ni ovrgla dejstev, ki jih je v prispevku podal tožnik, in namen toženke je bil v tem, da prikaže tožnika kot neobjektivnega. Po oceni pritožnika je zmotna argumentacija prvostopenjskega sodišča, „da presoja postavljenih vprašanj skozi kontekst celotnega pisma pokaže, da gre zgolj za nasprotovanje vsebini tožnikovega komentarja“. Postavljena vprašanja so tisti del pisma, ki v bistvenem odstopajo od ostalega dela besedila in nikakor niso zgolj hipotetična. Tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na tožnikovo izpoved, iz katere naj bi izhajalo, da tožnikova okolica postavljenih vprašanj ni razumela kot resnega očitka, je zmotno in nepopolno. Za tožnikovo delo je bistven tudi ugled objektivnosti; toženka pa se je rušenja objektivnosti lotila z jasnim namigovanjem na njegovo podkupljivost, čeprav za to ni imela opore v nobenem dejstvu. Po mnenju pritožnika je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da ravnanje toženke ni protipravno. Namen tožnika ni v tem, da bi se omejila razprava o tovrstnih vprašanjih, vendar pa ne vidi razloga za osebne obračune z udeleženci take razprave. Toženka ni razpolagala z nobenimi dokazi ali indici, ki bi utemeljevali postavljanje spornih vprašanj, do česar pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, temveč se je oprlo na ugotovitev, da je imela toženka za nekatere navedbe v svojem pismu ustrezno podlago. Res je, da obe pravdni stranki nastopata v javnosti, vendar pa je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta obe dolžni v enaki meri prenašati kritiko svojih mnenj in ravnanj.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravno izhodišče za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je podano v določbi prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (2)(v nadaljevanju: OZ). Pri presoji, ali so v pismu navedena vprašanja toženke posegla v tožnikovo čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje izhajalo iz opredelitve po kazenskem pravu in pravilno opozorilo na v pravni teoriji in sodni praksi zavzeta stališča glede pojma razžalitve in pojma žaljive obdolžitve. V zvezi s postavljenimi spornimi vprašanji je sodišče najprej ugotavljalo, ali je podana protipravnost ravnanja toženke. Pravilno je poudarilo, da je pri tem treba tehtati med pravico tožnika do varstva njegovih osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS in pravico toženke do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da postavljenih vprašanj ni mogoče razumeti kot očitkov, naslovljenih tožniku v trdilni obliki in da ne pomenijo nedopustnega posega v osebnostne pravice tožnika. Sodišče prve stopnje je skrbno analiziralo pismo toženke, ki ga je naslovila na direktorja R. in ga kasneje tudi objavila na svoji spletni strani, kar velja tudi za članek z naslovom „x.“. Navedlo je jasne, prepričljive, predvsem pa pravilne razloge za odločitev, da ni podana protipravnost toženkinega ravnanja. Pri tem je uporabilo pravilen pristop, saj je obravnavalo pismo kot celoto in se ni ukvarjalo zgolj s tistimi njegovimi deli, ki jih izpostavlja tožba.

6Ne drži pritožbena trditev, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo svojih zaključkov v zvezi s spornimi vprašanji. Poudarilo je, da postavljena vprašanja predstavljajo zgolj odziv na tožnikov prispevek. Do takšnih zaključkov je prišlo tudi na podlagi opravljenega testa sorazmernosti posega. Sorazmernost je ugotavljalo s tehtanjem med zagotovljeno svobodo izražanja in med zaščiteno dobrino. Prvostopenjsko sodišče je jasno zapisalo, da je treba pri presoji upoštevati vtis, ki ga vprašanja puščajo na povprečnega bralca. Opozorilo je, da po natančnem branju s stališča povprečnega bralca hipotetično postavljenih vprašanj ni mogoče razumeti kot očitkov v trdilni obliki. Posebej je izpostavilo, da je treba hipotetično postavljena vprašanja umestiti v kontekst celotnega besedila kot obliko kritike komentarja in ne trditve o dejstvih.

7Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in pritrjuje njegovemu naziranju, da bistveni del toženkinega pisma predstavlja njeno mnenje o nepravilnosti in neobjektivnosti tožnikovega komentarja, pri tem pa ne gre za trditve o tožnikovih ugodnostih (podkupljivosti) s strani gradbenih podjetij.

8Toženka je svoje nestrinjanje z vsebino komentarja, ki se tiče problematike vinjetnega sistema, utemeljevala s svojimi izračuni o finančnih vidikih različnih sistemov cestninjenja in učinkih takšnega cestninjenje, na kar je pravilno opozorilo prvostopenjsko sodišče. Le-to se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali ima toženka kakršnekoli dokaze za postavljanje takšnih vprašanj. V obravnavani zadevi to niti ni bilo potrebno, saj je prvostopenjsko sodišče predhodno pravilno ugotovilo, da vprašanj ni mogoče razumeti kot trditev o dejstvih. To nenazadnje izhaja tudi iz članka „x.“, v katerem toženka poudari, da ne gre za trditve, marveč za vprašanja.

9Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je prepričljivo pojasnilo, da je toženka poskušala s postavljenimi hipotetičnimi vprašanji na polemičen način izpodbiti objektivnost oziroma pravilnost tožnikovega komentarja v zvezi z vinjetnim sistemom. Vprašanja je treba brati in obravnavati v kontekstu celotnega pisanja in presoditi, ali je iz predmetnega pisanja smiselno mogoče razbrati podatek ali vsaj sum o tožnikovi podkupljivosti. Pritožbeno sodišče s prvostopenjskim soglaša, da tudi celovit pogled ne pripelje do tovrstnega vtisa.

10Za odgovor na vprašanje, ali je toženka z zastavljenimi vprašanji prestopila mejo protipravnosti, je znatnega pomena tudi dejstvo, da je tožnik novinar. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izpostavilo, da novinar, ki se pri svojem delu posluži komentiranja dejstev in s tem izražanja svojega subjektivnega pogleda nanje, mora računati na kritiko svojih stališč. Ta pa je lahko izražena tudi na šokanten in moteč način. Nedvomno je treba upoštevati družbeno vlogo tožnika, ki je medijsko izpostavljena oseba in mora zaradi takšnega družbenega položaja računati in prenesti tudi ostro kritiko svojih komentarjev in mnenj, ki jih javnosti sporoča v okviru svojega poklica, na kar je opozorilo v izpodbijani sodbi tudi prvostopenjsko sodišče. Seveda javne osebe niso dolžne trpeti žaljivih in težkih obtožb, za kar pa v tem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre, saj, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, postavljenih vprašanj s stališča povprečnega bralca ni razumeti kot trditev o podkupljivosti tožnika.

11V izpodbijani sodbi je korektno povzeta tožnikova izpovedba z dne 14. 9. 2011. Tožnik je izpovedal, da so se s kolegi po koncu uredniškega sestanka „kar malo smejali“. Spraševali so se, kje je določena stranka dobila idejo, da je napisala kaj takšnega. Takšna izpovedba kaže na pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da okolica postavljenih vprašanj ni razumela kot resnega očitka v trdilni obliki. Na tem mestu je treba ponovno poudariti, da mora novinar tudi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice računati na ostro kritiko svojih komentarjev. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je toženka z zapisom poskušala javno izraziti stališče, da je poročanje tožnika neobjektivno oziroma pristransko. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je ravno s polemično izraženim načinom želela izpodbiti objektivnost oziroma pravilnost tožnikovega komentarja. Ob tem ni nezanemarljivo dejstvo, da gre za novinarja, ki že daljše obdobje pokriva področje infrastrukture.

12Toženka neobjektivnost prispevka izpodbija z izračuni o finančnih vidikih različnih sistemov cestninjenja, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima njena kritika dejansko podlago. Sporna vprašanja so postavljena v smislu poudarjene kritike. Tudi pritožbeno sodišče jih ne vidi kot trditev, marveč kot protiutež tožnikovemu zapisu, ki je opozoril na vinjetne zagate prejšnje vlade. Zato je v obravnavani zadevi glede na kontekst (umestitev) postavljenih vprašanj povsem nepomembno, ali je toženka razpolagala s kakršnimikoli dokazi, ki bi utemeljevali postavljanje takšnih vprašanj. Sporna pisanja toženke niso objektivno žaljiva, zato ni podana protipravnost njenega ravnanja.

13Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001