VSRS Sodba III Ips 157/2009

Revizija se zavrne.

Prva toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora prva toženka tožeči stranki plačati 381.043,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in zavrglo tožbo za plačilo odškodnine. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko odločbo potrdilo.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje prva toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3Revizija je bila vročena tožeči stranki in drugi toženki, ki nanjo nista odgovorili.

4Revizija ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

Tožeča stranka in pravna prednica prve toženke sta 12. 7. 2002 na podlagi javnega razpisa sklenili Pogodbo o projektiranju, dobavi in montaži energetskega vira za proizvodnjo ogrevne toplotne in električne energije (v nadaljevanju pogodba). Na podlagi te pogodbe je pravna prednica prve toženke tožeči stranki dobavila tudi dva kogeneracijska motorja. Tožeča stranka je od pravne prednice prve toženke prejela garancijsko izjavo z dne 12. 3. 2002, v kateri je zapisano, da ji nudi garancijo za vso dobavljeno opremo in storitve najmanj 24 mesecev po izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti.

Tožeča stranka in pravna prednica prve toženke sta podpisali dva primopredajna zapisnika. Prvega, ki se je nanašal na izročitev dveh kogeneracijskih motorjev, sta podpisali 20. 6. 2003, drugega, ki se je nanašal na druge izpolnitve in prevzem druge opreme, pa 24. 9. 2003.

Do 2. 7. 2003 pravna prednica prve toženke še ni izpolnila vseh obveznosti po pogodbi.

Eden izmed kogeneracijskih motorjev je 2. 7. 2005 prenehal delovati.

6Tožeča stranka je zahtevala znižanje kupnine za pokvarjen kogeneracijski motor, tožena stranka pa je trdila, da je 24-mesečni garancijski rok že potekel, ker sta tožeča stranka in pravna prednica prve toženke 20. 6. 2003 podpisali primopredajni zapisnik, v katerem sta določili, da začne garancijski rok za kogeneracijska motorja teči z dnem podpisa zapisnika.

7Sodišči prve in druge stopnje sta ugodili tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko in ji naložili plačilo spornega zneska, ker sta presodili, da garancijski rok do okvare motorja še ni potekel. Pojasnili sta, da je garancijski rok za prvo toženko začel teči s podpisom primopredajnega zapisnika z dne 24. 9. 2003 (in ne že 20. 6. 2003 s podpisom prvega primopredajnega zapisnika) in da se do 2. 7. 2005, ko se je motor pokvaril, še ni iztekel. Rok je po mnenju sodišč začel teči, ko je pravna prednica prve toženke izpolnila vse obveznosti iz pogodbe. Sodišče prve stopnje je presodilo, da garancijski rok ni potekel tudi zato, ker ob prvem zagonu kogeneracijski motor ni pravilno deloval in ga tožeča stranka zaradi popravila 16 dni ni mogla uporabljati, zaradi česar se je garancijski rok za čas nemožnosti uporabe podaljšal.

8Pogodba, sklenjena med tožečo stranko in pravno prednico prve toženke, v četrtem odstavku 4. člena določa, da se o predaji in prevzemu celotne investicije sestavi primopredajni zapisnik. Na podlagi šestega odstavka 4. člena pogodbe začnejo garancijski roki teči z dnem podpisa primopredajnega zapisnika. Pogodbeni stranki sta podpisali dva primopredajna zapisnika. V obeh sta določili, da začne garancijska doba za kogeneracijska motorja teči 20. 6. 2003 (1. točka primopredajnega zapisnika z dne 20. 6. 2003 in 7. točka primopredajnega zapisnika z dne 24. 9. 2003). Z garancijsko izjavo z dne 12. 3. 2002 se je pravna prednica prve toženke zavezala nuditi garancijo 24 mesecev po izpolnitvi vseh pogodbenih obveznosti.

9Prva toženka v reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni navedlo razloga, zaradi katerega ni upoštevalo začetka teka garancijskega roka, ki izhaja iz obeh zapisnikov. Očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da 7. točka zapisnika z dne 24. 9. 2003, v kateri je določeno, da garancijski rok za kogeneracijska motorja začne teči 20. 6. 2003, pomeni spremembo pogodbe, spremembe pogodbe pa niso podpisale upravičene osebe (zakoniti zastopniki pravdnih strank), zato spremembe ni upoštevalo. Ne drži pa, da tega zapisnika sodišče druge stopnje sploh ni upoštevalo. Upoštevalo ga je kot dokaz o primopredaji opreme in ga v povezavi z določbo šestega odstavka 4. člena pogodbe tudi štelo za primopredajni zapisnik, s podpisom katerega je začel teči garancijski rok za vso izročeno opremo. Primopredajni zapisnik (ki je, kot trdi tudi revidentka, „tehnična stvar“), namreč lahko podpiše širši krog oseb in ne le tisti, ki so sicer pooblaščeni za sklepanje pravnih poslov v imenu in za račun pravne osebe. Po drugi strani pa so za podpis spremembe pogodbe upravičene le osebe, ki lahko sklenejo tudi prvotno pogodbo. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da sprememba pogodbe (določba 7. točke primopredajnega zapisnika z dne 24. 9. 2003 o začetku teka garancijskega roka za kogeneracijska motorja) s strani upravičenih oseb ni bila podpisana, spremembe glede začetka teka garancijskega roka ni upoštevalo. Ob tem, da nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala, da zapisnikov oziroma spremembe pogodbe niso podpisale upravičene osebe, se zastavlja vprašanje, ali je pritožbeno sodišče smelo samo mimo trditvene podlage narediti zaključek o nepravilnem zastopanju pravdnih strank. Vendar pa prva toženka kršitve razpravnega načela ne uveljavlja, zato se revizijsko sodišče do navedenega vprašanja ni opredeljevalo. Vrhovno sodišče namreč izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem jo stranka izpodbija z revizijo (prvi odstavek 371. člena ZPP) in pri tem na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti.

10Prva toženka v reviziji izpostavlja tudi, da je sodišče druge stopnje navedlo, da zapisnik z dne 20. 6. 2003 ni merodajen, ker ga niso podpisale upravičene osebe, kar ne drži. Tega zapisnika sodišče druge stopnje ni upoštevalo zato, ker so bile v njem ugotovljene pomanjkljivosti na kogeneracijskih motorjih, ki jih je bilo potrebno odpraviti, in ne zato, ker ga niso podpisale upravičene osebe (glej tretji odstavek na 4. strani drugostopenjske odločbe). Sicer pa tudi za ta primopredajni zapisnik velja že obrazloženo: zapisnik je veljaven kot dokaz o primopredaji opreme (kogeneracijskih motorjev), zaradi nepravilnega zastopanja pri njegovem sklepanju pa ga ni mogoče upoštevati v delu, ki spreminja pogodbo (začetek teka garancijskega roka).

11Ne drži, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe o podaljšanju garancijske dobe zaradi popravil kogeneracijskega motorja. V tretjem odstavku na 4. strani drugostopenjske odločbe je zapisalo, da se do tega ni opredeljevalo, ker je zavzelo stališče, da je garancijski rok začel teči šele 24. 9. 2003 in se tako do 2. 7. 2005, ko se je eden izmed kogeneracijskih motorjev pokvaril, še ni iztekel. Zato sodišču druge stopnje ni bilo treba zavzeti stališča tudi do vprašanja, ali je bil garancijski rok zaradi popravil motorja podaljšan ali ne. Iz istega razloga se do revizijskih navedb glede podaljšanja roka ni opredeljevalo tudi Vrhovno sodišče.

12Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

13Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno odločilo, da prva toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.