VSRS Sklep X Ips 336/2012

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Javne agencije RS za energijo, št. 136-05-0132/0521/2009/0035/2009-4 z dne 11. 11 2009 (pravilno 6. 10. 2010), v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 360-68/2010/5 z dne 13. 12. 2010. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi revidenta, dodeli podpora kot finančna pomoč za tekoče poslovanje iz druge alineje četrtega odstavka 64. n člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ; 1. točka izreka odločbe), da se proizvodna naprava iz 1. točke izreka uvršča med sončne elektrarne in kot energent uporablja sončno energijo, da je nazivna moč proizvodne naprave 43,20 kW, navaja številko prevzemno-predajnega mesta in določa, da je to merilno mesto na proizvodni napravi, nadalje določa, da se ta proizvodna naprava uvršča v razred referenčnih stroškov 3.1 Referenčni stroški proizvodnih naprav obnovljivih virov energije na sončno energijo, ki so postavljene na stavbah ali gradbenih konstrukcijah 2009 in velikostni razred Mikro v skladu s Prilogo I. Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov (v nadaljevanju Uredba), da se zaradi prejemanja subvencije (Agencije za kmetijske trge), ukrep Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti, nespremenljivi del referenčnih stroškov zniža za 164,44 EUR/MWh (2. točka izreka odločbe), da se podpora dodeli za tam navedeno obdobje (3. točka izreka odločbe), da se s to odločbo razveljavlja začasna odločba, št. 136-05-0132/0521/28/2009 z dne 21. 7. 2009 (4. točka izreka odločbe), da se sprememba načina zagotavljanja podpore lahko zahteva najprej po dveh letih, nadaljnje spremembe pa vsaka tri leta prejemanja podpore (5. točka izreka odločbe), da ta odločba preneha veljati, če proizvodni napravi preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo (6. točka izreka odločbe), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (7. točka izreka odločbe) in da v postopku izdaje te odločbe stroški niso nastali (8. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z zgoraj citirano odločbo revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe).

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

9Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem „še ni sodne prakse, in sicer ali je dopustno, da se revidentu zniža nespremenljivi del referenčnih stroškov na podlagi podzakonskega akta (Uredbe), ki v času, ko je revident kandidiral na javnem razpisu, na podlagi katerega je prejel nepovratna sredstva, sploh še ni veljal oziroma določal pravila za znižanje referenčnih stroškov, kar pa posledično za nazaj spreminja finančno konstrukcijo revidenta iz ekonomsko upravičene v ekonomsko neupravičeno“.

10Revident je s tožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo v celoti, vendar pa iz vsebine tožbe (in revizije) izhaja, da nasprotuje le delu 2. točke izreka odločbe, ki se nanaša na znižanje nespremenljivega dela referenčnih stroškov zaradi prejemanja (druge) subvencije. V tem obsegu je Vrhovno sodišče tudi opravilo presojo izkazovanja pogojev za dovoljenost revizije.

11Javni razpis za ukrep 311 – Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti, na katerem je revident kandidiral za dodelitev nepovratnih sredstev, je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 88/2008 z dne 12. 9. 2008, vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore za električno energijo, proizvedeno iz OVE, pa je revident vložil dne 3. 7. 2009. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 70/08, v nadaljevanju EZ-C), je bila v EZ (Ur. l. RS, št. 27/07) vnešena podlaga za zmanjšanje podpore proizvajalcu električne energije, ki je prejel tudi drugo državno pomoč. Dodano je bilo namreč novo VIII. a poglavje „Električna energija iz OVE in iz soproizvodnje toplote in električne energije z visokim izkoristkom“, v katerem se nahaja tudi 64. n člen. Ta v tretjem odstavku med drugim določa, da če prejemnik podpore prejme tudi drugo državno pomoč, se podpora električni energiji iz naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, v odvisnosti od zneska prejete pomoči, zmanjša. EZ-C je pričel veljati dne 12. 7. 2008, določba 23. člena EZ-C, s katerim je bilo v EZ dodano omenjeno poglavje, pa se je začela uporabljati šest mesecev po uveljavitvi EZ-C, torej dne 12. 1. 2009 (51. člen EZ-C). Uredba, uporabljena v obravnavani zadevi, je bila izdana na podlagi devetega odstavka 64. n člena EZ in je začela veljati dne 19. 5. 2009, razen določb 7., 8., 10. do 13., 15., 17. in druge alineje drugega odstavka 18. člena Uredbe, ki so se začele uporabljati dne 12. 7. 2009 (29. člen Uredbe). Podlago za zmanjšanje podpore je torej vseboval zakon (EZ-C), ki je pričel veljati pred objavo javnega razpisa (čeprav so se nekatere določbe začele uporabljati kasneje) in ne Uredba, s katero je Vlada RS le podrobneje predpisala višino in trajanje posamezne vrste podpore, pogoje za pridobitev podpore, način pridobitve podpore in druga vprašanja podeljevanja in koriščenja podpore (deveti odstavek 64. n člena EZ). Odgovor na prvi del izpostavljenega vprašanja je tako jasen in ne sproža nobenih dilem.

12Odločitev v obravnavani zadevi pa tudi ni odvisna od odgovora na preostali del vprašanja, ki ga kot pomembnega izpostavlja revident. Ta se namreč nanaša na postopka, v katerih so bila revidentu ob izpolnjevanju pogojev javnega razpisa najprej odobrena in v drugi fazi tudi izplačana nepovratna sredstva. Ta postopka sta končana in odločbi dokončni (in pravnomočni), z odločitvijo, izpodbijano v tem upravnem sporu, pa se ne posega niti v odločbo o odobritvi nepovratnih sredstev niti se z njo ne zahteva vrnitev sredstev, ki so mu bila na podlagi predhodne odobritve že izplačana. Zato revident tudi ne more uspeti s sklicevanjem na prepoved retroaktivnosti na podlagi 155. člena Ustave RS. Izpostavljeno vprašanje tako ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi revident izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

13Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

14Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).