VSC sodba PRp 331/2012

Pritožba predlagateljice – Policijske postaje R. S. z dne 21. 6. 2012 se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v takrat še nujnem postopku obdolženca spoznalo za odgovornega ravnanja v nasprotju z drugim odstavkom člena 105 ZPrCP in mu na podlagi določbe 4. točke petega odstavka tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo, pri čemer mu je ob upoštevanju šestega odstavka člena 26 ZP-1 globo omililo in mu jo izreklo v višini 700,00 EUR, v katero je vštelo tudi čas pridržanja v znesku 20,00 EUR, izreklo pa mu je tudi stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) v cestnem prometu, zaradi prekrška, ki je bil storjen z motornim vozilom kategorije B. Na podlagi prvega odstavka člena 201 ZP-1 je sodbo v delu glede izrečene globe v višini 680,00 EUR izvršilo takoj, saj spisovno gradivo tudi izkazuje, da je obdolženec globo v celoti poravnal, obdolženca pa je oprostilo plačila stroškov postopka.

Tako odločitev s pravočasno pritožbo napada predlagateljica iz razloga po četrtem odstavku člena 154 ZP-1 (glede izrečene stranske sankcije 18 (osemnajst ) KT). Meni, da je sodišče prezrlo določbo osmega odstavka člena 22 ZP-1, ki določa, da se vozniku, ki je imetnik tujega veljavnega vozniškega dovoljenja, namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije za dobo enega leta. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in izrek nove, s katero se naj obdolžencu izreče ustrezna sankcija.

Taka pritožba predlagateljice je bila vročana obdolžencu, ki je dne 12. 7. 2012 podal odgovor na vloženo pritožbo in v kateri navaja, da je od 1994 na invalidskem vozičku, avto mu služi namesto nog, je pa sicer aktiven in sposoben za razna domača in druga opravila. Ima dnevne obveznosti na relaciji 15 kilometrov. Doma ima tudi mamo, staro 82 let v R. v., zunajzakonsko partnerko in hčerko ter štiri mesece staro vnukinjo. Dnevno potuje iz enega na drug naslov, na tej relaciji pa ni prilagojenega prevoza za invalide. Prosi za razumevanje in “oprostitev” stranske sankcije, ki jo naj sodišče spremeni v pogojno (dveh do treh let).

Pritožba ni utemeljena.

Pregled spisovnega gradiva v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) je pokazal, da se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi ni pripetila nobena izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na obdolženčevo škodo pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1). V obravnavanem postopku je obdolženec dejanje, ki se mu očita z obdolžilnim predlogom priznal, pa tudi sicer dejansko stanje, ugotovljeno z napadeno sodbo ni problematizirano, pritožbeno sodišča pa ga ne preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče je obdolžencu na podlagi 4. točke petega odstavka člena 105 ZP-1 poleg omiljene globe izreklo tudi stransko sankcijo 18 KT v cestnem prometu zaradi prekrška, ki je bil storjen z motornim vozilom kategorije B, pritožnica pa izrek take stranske sankcije graja z utemeljitvijo, da bi sodišče obdolžencu moralo kot državljanu tuje države, ki poseduje tuje veljavno vozniško dovoljenje, izreči prepoved uporabe tujega veljavnega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije za čas enega leta (8. točka člena 22 ZP-1). Očitana kršitev materialnega prava, ki jo zatrjuje predlagateljica, ni podana.

Določba osmega odstavka člena 22 ZP-1 določa, da se vozniku, ki je imetnik tujega veljavnega vozniškega dovoljenja, namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. za dobo enega leta, pri čemer se pri izreku te prepovedi smiselno uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka tega istega člena. Pred sprejetjem novele ZP-1G (13. 3. 2011) je določba petega odstavka člena 202 a ZP-1 določala, da, če sodišče storilcu prekrška izreče stransko sankcijo KT v cestnem prometu v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja mu hkrati s sodbo oziroma s sklepom izreče tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vendar pa je besedilo prejšnjega (črtanega) 202.a člena ZP-1, ki ureja odločanje o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, sedaj po sprejemu novele ZP-1G povzeto v novi člen 202. č ZP-1 v prejšnji vsebini s spremenjenim petim in dodanim šestim odstavkom. Določba petega odstavka prej veljavnega člena 202. a ZP-1 je tako postala povsem nepotrebna zaradi izključne pristojnosti domicilnega sodišča za voznike pri odločanju o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z upoštevanjem, da po sedaj veljavni določbi četrtega odstavka člena 214 ZP-1, po kateri je za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pristojno okrajno sodišče po stalnem ali začasnem prebivališču storilca. Za izdajo sklepa o prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na območju R. S. po isti določbi pa je izključno pristojno le Okrajno sodišče v Celju.

Povedano pomeni, da zakonodajalec pri izreku stranskih sankcij v primeru 18 (osemnajst) KT in 7 (sedem) KT v postopku o prekršku ne ločuje med državljani Republike Slovenije, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje, izdano v RS in tujci, ki posedujejo tuje veljavno vozniško dovoljenje. Je pa zakonodajalec drugače, kar je bilo že predhodno pojasnjeno, uredil izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja tako za državljane R. S., kot tudi za tujce s tujim veljavnim vozniškim dovoljenjem, ki se jim po določbi četrtega odstavka člena 214 ZP-1 sedaj izreka ob upoštevanju osmega odstavka člena 22 ZP-1 prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju Republike Slovenije za dobo enega leta, namesto prej veljavne določbe (do sprejetja novele ZP-1G), ko se je ta ukrep izrekal za dobo do enega leta. Zato bo v obravnavanem primeru po pravnomočnosti te sodbe Okrajno sodišče v Celju kot izključno in stvarno pristojno moralo na podlagi obvestila upravljalca EKT odločati še o izreku tega ukrepa obdolžencu, določenega v določbi osmega odstavka člena 22 ZP-1, če bo za to obstajala zakonska podlaga.

Glede na dejstvo, da bo o predpostavkah za izrek prepovedi uporabe tujega veljavnega vozniškega dovoljenja obdolžencu na območju RS odločalo Okrajno sodišče v Celju po pravnomočnosti tega postopka o prekršku, se pritožbeno sodišče v tej fazi, ko postopek o prekršku še ni pravnomočno zaključen, tudi ni opredeljevalo do obdolženčevih navedb in predlogu v odgovoru na vloženo pritožbo predlagateljice, v katerem obdolženec smiselno predlaga pogojno odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za odločanje o takem predlogu obdolženca bo namreč pristojno sodišče, ki je pristojno za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS.

Povedano drugače to pomeni, da je materialnopravno napačna trditev pritožbe o tem, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obdolžencu, ki je tuj državljan, ni izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS za dobo enega leta kršilo materialno pravo (5. točka člena 156 ZP-1). Zato je pritožba neutemeljena, zaradi česar jo je bilo potrebno na podlagi tretjega odstavka člena 163 ZP-1 zavrniti in v celoti potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (člen 159 ZP-1).