VSK sodba Cp 324/2012

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1 z dne 24.7.2009, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki v roku 8 dni glavnico v znesku 2.856,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2009 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2009 do plačila in povrniti pravdne stroške v znesku 646,88 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje pogodbo o finančnem leasingu z dne 17.12.2007 zmotno ocenilo, prav tako je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, ker ni ugotavljalo dejanske in pogodbene volje obeh pravdnih strank. Iz vsebine pogodbe jasno sledi, da bi toženec s plačilom zadnjega mesečnega obroka, pridobil lastninsko pravico na avtomobilu, ki je bil predmet leasinga. Po pogodbi bi moral plačati 48 obrokov, leasing bi se iztekel 20.12.2011 in čeprav je pri zadnjem obroku napisano, da gre za opcijo, je to le eden od obrokov, ki bi ga tožeča stranka lahko iztožila, čeprav se toženec ne bi odločil odkupiti avtomobila. Če bi sodišče pravilno razlagalo naravo sporne pogodbe, bi moralo zaključiti, da bi lastninska pravica na avtomobilu po pogodbi avtomatično prešla na toženca, čim bi plačal zadnji obrok. Prodaja avtomobila je bila bistveni del pravnega posla in je takšna bila tudi prava pogodbena volja pravdnih strank. Pravo voljo pogodbenih strank pa bi lahko sodišče ugotovilo le, če bi izvedlo vse predlagane dokaze, to je zaslišalo toženca in solidarnega poroka S.F. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Podpis na pogodbi ni sporen, vendar pa je za presojo dejanskega stanja pomembno tudi to, kaj je bilo obema strankama ob podpisu pogodbe rečeno in dogovorjeno. Le tako bi se lahko ugotovila prava pogodbena volja. Iz pisne dokumentacije ne izhaja, da bi imel toženec možnost izbire, ali se bo odločil plačati zadnji obrok, ki je zapadel 20.12.2011. V pogodbi jasno piše, da traja leasing 48 mesecev, da je toženec dolžan plačati 48 obrokov, pri čemer je začetek leasinga 17.12.2007, potek leasinga pa 20.12.2011, ko je zapadel zadnji obrok številka 48. Toženec je bil zavezan plačevati obroke v celotnem obdobju, vključno z zadnjim obrokom številka 48. Tudi iz plačila, ki je skupno znašal 6.914,80 EUR, je jasno, da so zajeti v plačilu vsi obroki, to je vseh 48 obrokov in da je toženec dolžan v vsakem primeru plačati tudi zadnji obrok. Zadnji obrok zato ni opcija, ampak povsem običajen in dogovorjen obrok številka 48. Pogodbo bi moralo sodišče presojati v celoti. Tudi po višini se zadnji obrok ni razlikoval od prejšnjih, zato dejansko ni šlo za odkupno opcijo. Iz 34. člena splošnih pogojev še izhaja, da bo leasingodajalec po plačilu vseh pogodbenih obveznosti s strani leasingojemalca slednjemu izdal listino, s katero bo leasingojemalec dokazoval lastništvo nad predmetom leasinga. Iz vseh teh okoliščin jasno sledi, da je bila prodaja bistveni del posla in da bi s plačilom zadnjega obroka toženec avtomatično postal lastnik predmeta leasinga. Dejstvo, da je zadnji obrok zapisan kot odkupna opcija, ne vpliva na naravo pogodbe. Očitno je šlo za prodajo na obroke in je bila takšna tudi pogodbena volja pravdnih strank. Če bi sodišče pravilno presojalo naravo te pogodbe in upoštevalo sodno prakso, ki se je že izoblikovala na tem področju, bi moralo uporabiti pravila o prodaji na obroke. Obrazložitev sodbe je zmotno oprlo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 104/2007, v katerem se je Vrhovno sodišče ukvarjalo samo z vprašanjem pozitivnega pogodbenega interesa, ki pa je sekundarnega pomena, saj je najprej treba ugotoviti in presoditi naravo pravnega razmerja in šele zatem se sodišče ukvarja z vprašanjem presoje pozitivnega pogodbenega interesa. Takšno dejansko stanje, kot je obstajalo v konkretni zadevi, je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi II Ips 280/2002 z dne 12.2.2004, kjer se je postavilo na stališče, da je zadnji obrok predstavljal odkupno vrednost in bi z njenim plačilom postal leasingojemalec lastnik vozila. Tudi v tej zadevi je šlo za enak primer. Ni točna ugotovitev, da je prejel opomin. Dejstvo, da obstaja listina, to je opomin številka 2 z dne 8.1.2009, še ne pomeni, da je tudi dokazano, da je bila ta listina tožencu poslana, še manj da mu je bila vročena. Sodišče ne bi smelo upoštevati 65. člena splošnih pogojev, saj je določilo tega člena nično, ker nasprotuje Zakonu varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot), ki ne dopušča prevalitev dokaznega bremena glede opomina na potrošnika. Toženec negativnega dejstva, da ni prejel tega opomina, ne more dokazati. V skladu z določbo ZVPot, bi moralo sodišče vsa sporna pogodbena določila razlagati v korist potrošnika in ne finančne organizacije. Sodišče pa se je tako glede podlage kot glede višine tožbenega zahtevka napačno oprlo na splošne pogoje. Glede na pravno naravo pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, bi moralo uporabiti določila prodaje na obroke. Če bi upoštevalo ta pravila, bi moralo zaključiti, da je toženec do tožeče stranke izpolnil že vse svoje obveznosti, saj je vrnil predmet leasinga, medtem, ko je kvečjemu tožeča stranka tista, ki še vedno ni vrnila tožencu vseh plačanih obrokov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec tožeči stranki ne dolguje ničesar. Tudi, če bi držala ugotovitev, da leasing pogodba nima narave prodajne pogodbe na obroke, bi sodišče moralo upoštevati določbe ZVPot. Toženec je po splošnih pogojih trpel vsa bremena leasinga in po nepoštenih pogojih, ki so izrazito v breme in škodo potrošnika, bi moral plačati še pozitivni pogodbeni interes in to kljub temu, da je tožeči stranki vrnil osebni avto, ki ga je tožeča stranka prodala in se s kupnino okoristila, poleg tega je zadržala vse že plačane obroke kot nadomestilo za uporabo vozila. Po splošnih pogojih tožeča stranka ne nosi nikakršnega bremena, zato gre za pogoje, ki niso pošteni do potrošnika in so v očitnem nesorazmerju glede pravic in obveznosti leasingodajalca in leasingojemalca. Ker splošni pogoji niso pošteni, jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Da gre za nepoštene splošne pogoje, izhaja tudi iz dejstva, da je tožeča stranka v zahtevek vključila še račun za čiščenje, varjenje izpuha in servisne storitve z dne 13.5.2009, to je več kot tri mesece po razdoru pogodbe. Izračun pozitivnega pogodbenega interesa bi moralo sodišče presojati tudi v luči ZVPot, še posebej v luči ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev, kot določa 23. člen tega zakona. Kljub substanciranemu predlogu sodišče ni izvedlo niti dokaza s sodnim izvedencem, ki ga je predlagal toženec, zato je tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in gre tudi za kršitev postopka. Ker so splošni pogoji nepošteni do potrošnika in ker je toženec tožeči stranki vrnil avtomobil, tožeča stranka pa si je tudi zadržala obroke, ki jih je plačal toženec do razdrtja, toženec ne dolguje ničesar in bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, da se zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje o zadevi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo (5. točka obrazložitve), da zaslišanje toženca in priče (solidarnega poroka) o tem, kako sta razumela svoje pogodbene obveznosti in kaj jima je bilo rečeno s strani tožeče stranke, ni potrebno, saj je pisna pogodba, skupaj s splošnimi pogoji, ki so njen sestavni del in planom plačil, povsem jasna. Razlaga pogodbe je potrebna tedaj, ko je kakšno določilo pogodbe sporno (drugi odstavek 82. člena OZ). Iz navedb toženca pa ne izhaja, da bi bilo sporno kakšno zapisano določilo, ampak je zanj sporno katera pravna pravila naj se poleg pogodbenih in splošnih pogojev uporabijo. Samo subjektivno razumevanje zapisanih določil s strani toženca pa ni relevantno. Pogodbena volja se da jasno razbrati iz pisnih listin, ki sta jih pogodbeni stranki sestavili ob sklenitvi posla. Ali je kakšno od določil splošnih pogojev nično, je vprašanje materialnega prava in ne ugotavljanja skupne pogodbene volje strank. Tudi glede imenovanja cenilca avtomobilske stroke, je zaključek o nepotrebnosti tega dokaza pravilno zavrnjen in pritožbeno sodišče tudi razloge o nepotrebnosti izvajanja tega dokaza sprejema.

5Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je torej po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Že v postopku na prvi stopnji in v pritožbi si toženec prizadeva, da bi se sklenjena pogodba o leasingu presojala po pravilih o prodaji na obroke, ker naj bi bila prodaja vozila na obroke bistveni del tega posla. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja in sprejema stališče izpodbijane sodbe, v kateri je obsežno obrazloženo, zakaj ta pravila v konkretni zadevi ne pridejo v poštev. Iz pogodbe o leasingu, kakor tudi iz plana plačil leasingojemalca, izhaja, da bi zadnji obrok, to je 48. obrok bila opcija toženca, da odkupi vozilo. Odkupna opcija bi postala aktualna šele, če bi toženec redno in pravočasno plačeval leasing obroke. Obveznosti obeh pogodbenih strank so v pogodbi in splošnih pogojih natančno opredeljene. Ni sporno, da je toženec prekršil svoje pogodbene obveznosti, ker je prenehal odplačevati leasing obroke in je do razdora leasing pogodbe prišlo že 2.2.2009, leasing pa bi se z opcijo odkupa sicer iztekel šele 20.12.2011. Ob takih ugotovitvah so brez pomena toženčeva ugibanja, ali bi ob rednem odplačevanju moral plačati tudi zadnji (48. obrok, je v planu odplačil in pogodbi jasno opredeljen kot opcija), če bi se po plačilu 47. obroka odločil, da vozila ne odkupi. V 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje prepričljivo zapisalo, da ne dvomi v toženčev namen avto kupiti in bi ta namen, če bi dosledno izpolnjeval pogodbene obveznosti, brez dvoma tudi dosegel. Odkupna opcija, ki je po pogodbi bila zadnji obrok, se zato v tem sporu brez potrebe izpostavlja, saj ni aktualna, ker je toženec ne more izkoristiti iz razlogov, ki so na njegovi strani. Za zaključek, ali je pogodbo med pravdnima strankama treba presojati po pravilih o prodaji na obroke, je res pomembno tudi vprašanje, na kakšen način je v pogodbi predviden odkup predmeta leasinga. Iz sklenjene pogodbe in plana odplačil v tej zadevi pa dovolj jasno sledi, da je bilo plačilo zadnjega obroka dogovorjeno kot pogoj za prenos lastninske pravice na vozilu na toženca. Leasing pogodba je bila sestavljena tako, da je zadnji obrok bila odkupna opcija in to nesporno sledi iz jasnega zapisa.

6Sicer pa za presojo, ali bi moralo sodišče v tej zadevi uporabiti tudi pravila o prodaji na obroke, ni odločilno zgolj vprašanje dogovorjenega odkupa, ampak tudi vprašanje, ali je bila prodaja bistven del posla, ki sta ga sklenili pogodbeni stranki. Prav glede tega vprašanja pa pritožba brez podlage trdi, da je bila med pogodbenima strankama prodaja bistven del posla. S tem stališčem se ni mogoče strinjati. Ni namreč sporno, da je toženec sam izbral dobavitelja in vozilo in mu je tožeča stranka kot leasingodajalec zagotovila le financiranje tega nakupa. Med pravdnima strankama je bil torej sklenjen indirektni (posredni) leasing, zato pritožbeno sodišče soglaša, da je pogodbo treba presojati glede tistih okoliščin, ki niso posebej dogovorjena med pogodbenima strankama v pogodbi in splošnih pogojih in glede veljavnosti (ničnosti) splošnih pogojev, upoštevaje pravila Zakona o potrošniških kreditih (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne pravila 5. poglavja Zakona o varstvu potrošnikov, ki ureja prodajo na obroke. Bistveno za takšno odločitev je dejstvo, da je leasingodajalec svoja sredstva v tem primeru angažiral izključno na iniciativo lesingojemalca. Tožeča stranka, ki je finančna ustanova, je predmet leasinga kupila izključno z namenom sklenitve leasing pogodbe s tožencem, ki je izbral dobavitelja in vozilo. Zato pritožbeno sodišče ne sprejema stališča toženca, da bi sodišče prve stopnje moralo določbe splošnih pogojev, ki jih izpostavlja pritožba in primerja z določbami ZVPot o prodaji na obroke, šteti kot nične. V konkretnem primeru s strani tožeče stranke ni šlo za prodajo avtomobila tožencu na obroke in iz tega razloga poglavje v ZVPot, ki ureja to prodajo, ne more predstavljati pravne podlage, ki bi jo po mnenju pritožnika moralo upoštevati sodišče pri odločitvi o zahtevku. Sodišče prve stopnje se je iz teh razlogov tudi pravilno oprlo na sodno prakso, ki se je ukvarjala s tem vprašanjem.

7Neprepričljive so pritožbene navedbe, da toženec ni prejel opomina z dne 8.1.2009. Dejstvo, da toženec v času sestave opomina ni plačal že tri obroke leasinga, ni sporno. Ker je bil toženec v zamudi s plačili leasing obrokov, je tožeča stranka skladno s splošnimi pogoji sestavila opomin, ki ga je vložila v spis in bi ob takšnem stanju bilo povsem nerazumno, da pisnega opomina, ki je bil utemeljeno sestavljen, tudi ne bi poslala tožencu. Ker ni sporno, da je toženec odpoved pogodbe, ki je sledila opominu, prejel in nanjo reagiral tako, da je vrnil tožeči stranki vozilo, so razlogi izpodbijane sodbe zapisani v 9. točke obrazložitve prepričljivi. Drži navedba, da toženec ne more dokazovati negativnega dejstva, vendar si okoliščine v zvezi s samim opominom in kasnejšim odstopom od pogodbe, ki ga je toženec sprejel, očitno zato, ker se je zavedal, da je kršil pogodbo o leasingu, tako usklajeno sledijo, da logično utemeljujejo zaključek o tem, da je tožencu bil opomin poslan in ker mu je bil poslan na isti naslov kot kasnejša odpoved, ki jo je prejel, je logičen tudi sklep, da je prejel tudi opomin.

8Sodišče prve stopnje je tudi višino zahtevka, ki ga tožeča stranka terja od toženca, pravilno ugotovilo. Višina izračunane škode je natančno obrazložena v točkah 18., 19. 20., 21 in 22. obrazložitve prvostopenjske sodbe. Tem razlogom ni kaj dodati, saj v celoti utemeljujejo sprejeto odločitev iz izreka. Tožeča stranka je od leasing obrokov, ki bi jih moral toženec plačati, če ne bi iz razlogov na njegovi strani prišlo do razdrtja pogodbe, odštela diskontirane bodoče obroke in kupnino, ki jo je prejela za prodano vozilo in je bila celo višja od zneska ocenjene vrednosti vozila. Stroške, ki jih je temu znesku prištela, je bila upravičena zaračunati, saj je bilo tako dogovorjeno v pogodbi oziroma splošnih pogojih, ki so bili sestavni del pogodbe. Te stroške pa je tudi dokazala z računi. Zato pritožba ni uspela izpodbiti dosojenega zneska niti po višini.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj ni podan nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo niti kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

10Toženec s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo ponovila samo okoliščine o katerih je zavzelo že jasno stališče že sodišče prve stopnje, zato stroški odgovora niso bili potrebni (člen 155. ZPP) in je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka.