VSC sodba PRp 152/2012

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba v I. točki izreka v opisu dejanja spremeni tako, da se besedilo “brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je le-to prenehalo veljati po sklepu EPVD-17/2011” nadomesti z besedilom “v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki mu je bila izrečena s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu EPVD-17/2011”.
Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih potrdi.
Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) in mu izreklo glavno sankcijo globo v znesku 1.000,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem tovornega vozila znamke R., tip M. f. 2.8, letnik 1998, ki se po pravnomočnosti sodbe proda, obdolžencu pa je tudi naložilo plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse ter stroške avtovleke in stroške hrambe vozila za mesece oktober, november, december 2011 ter za januar 2012.

Zoper takšno sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, zaradi kršitev določb postopka o prekršku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločitve o kazenskih sankcijah.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec 18. 10. 2011 ob 10.45 uri vozil lastno tovorno vozilo v naselju Latkova vas in da mu je z odločbo Okrajnega sodišča v Žalcu EPVD-17/2011 bil izrečen ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki se je izvajal od 4. 7. 2011 do 4. 1. 2012. Prvostopenjsko sodišče je tako v 6. točki obrazložitve zaključilo, da ni dvoma, da je obdolženec vozil v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar pa je v nasprotju z določbo 4. točke prvega odstavka 50. člena ZVoz in za kar je v enajstem odstavku 50. člena ZVoz predpisana sankcija 1.000,00 EUR. Pri tem je prvostopenjsko sodišče v uvodu izpodbijane sodbe sicer res navedlo, da je postopek o prekršku tekel zoper obdolženca zaradi storitve prekrška po desetem odstavku 50. člena ZVoz, vendar gre pri tem zgolj za povzetek kvalifikacije prekrška, ki jo je uporabila predlagateljica Policijska postaja Ž. v obdolžilnem predlogu z dne 19. 10. 2011. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče obdolženčevo ravnanje pravilno kvalificiralo po enajstem odstavku 50. člena ZVoz, zaradi česar so pritožbeni očitki, da ravnanje obdolženca, ki se mu očita v obdolžilnem predlogu ne more biti v nasprotju ne z desetim in ne z enajstim odstavkom 50. člena, neutemeljeni.

Zagovornik sicer pravilno v pritožbi izpostavlja, da se v izreku izpodbijane sodbe navaja, da naj bi obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času izvrševanja ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), na katere pa v skladu s 159. členom ZP-1 pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Vendar je v nasprotju s prvotnim pritožbenim odločanjem v predmetnem postopku pritožbeno sodišče to kršitev sedaj zmožno odpraviti. Za razliko od prvotne sodbe o prekršku z dne 2. 11. 2011, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo s sklepom z dne 6. 1. 2012, v kateri je prvostopenjsko sodišče prav tako navedlo, da je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, čeprav se je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izvajal od 4. 7. 2011 do 4. 1. 2012, torej tudi v času storitve prekrška, prvostopenjsko sodišče takrat očitalo ravnanje v nasprotju s 4. točko prvega odstavka 50. člena ZVoz in se pri tem nepravilno sklicevalo na deseti odstavek 50. člena ZVoz, je v sedaj izpodbijani sodbi o prekršku kvalifikacija obdolženčevega ravnanja, ki izhaja iz točke II izreka izpodbijane sodbe v skladu z obrazložitvijo, iz katere izhaja, da je obdolženec vozil v cestnem prometu motorno vozilo v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (šesta točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevaje navedeno ima zagovornik sicer prav, da je opredelitev pod I. točko izreka, da je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ki mu je prenehalo veljati po sklepu EPVD-17/2011 v nasprotju z obrazložitvijo in II točko izreka izpodbijane sodbe, kar pa je pritožbeno sodišče dolžno odpraviti in je to tudi storilo tako, da je na podlagi četrtega odstavka 163. člena besedilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se glasi “brez veljavnega vozniškega dovoljenja, saj mu je le-to prenehalo veljati po sklepu EPVD-17/2011” nadomestilo z besedilom “v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki mu je bila izrečena s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu EPVD-17/2011”, s čimer je kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 odpravljena.

Nadaljnje pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni podalo ustreznih razlogov, ki bi opravičevali zaseg oz. odvzem predmetnega vozila in da o tem ni navedenih nobenih relevantnih razlogov, so neutemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev za izrek stranske sankcije odvzema tovornega vozila utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih je navedlo v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno obdolžencu očitalo ravnanje z direktnim naklepom. Subjektivni element prekrška torej krivdo je prvostopenjsko sodišče zadovoljivo obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pri tem v nasprotju s pritožbenimi trditvami ni v ničemer zlorabilo obdolženčevega priznanja, da razume ukrep prepovedi vožnje in da se zaveda, da v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in ga tudi sedaj nima. Prvostopenjsko sodišče je povsem utemeljeno očitalo obdolžencu, da se je zavedal protipravnosti svojega dejanja, da vozi motorno vozilo v času, ko se mu izvršuje sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in ker je kljub temu vozil, mu je utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da v razlogih izpodbijane sodbe ni navedenih nobenih dejstev, ki bi utemeljevala zaključek, zakaj naj bi šlo za direkten naklep. Nadaljnja pritožbena trditev, da je posledično nepravilna naložitev stroškov postopka v breme obdolženca, pa je nekonkretizirana in pritožbeno sodišče zato nanjo ne more argumentirano odgovoriti.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu onemogočilo učinkovito obrambo njegovih pravic, ker ni zaslišalo prič K. J. in M. Z., ki sta zaposlena pri obdolžencu kot samostojnem podjetniku. V zagovoru pred sodiščem je obdolženec sicer navajal, da ima dva zaposlena delavca, ki lahko vozita zaseženo motorno vozilo, vendar je kritičnega dne moral iti sam na Polzelo nekaj montirat, ker ne morejo biti hkrati na različnih krajih in pokrivati različnih krajev, ni pa izrecno predlagal zaslišanje svojih zaposlenih, ki bi tako ali tako lahko o samem prekršku ne bi mogla povedati ničesar, saj ju ni bilo na kraju dogodka. Ob upoštevanju okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku stranske sankcije odvzema tovornega vozila in jih navedlo v 10. in 11. točki obrazložitve in iz katerih izhaja, da je storilec specialni povratnik, ki je bil v zadnjih dveh letih bil kar trikrat pravnomočno kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pri čemer je bila ugotovljena visoka stopnja koncentracije alkohola v organizmu, niti pritožbeno izražena pripravljenost predati zaseženo tovorno vozilo v izključno upravljanje zaposlenim, niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da to tovorno vozilo obdolženec nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, s katero preživlja tudi družino, pritožbenega sodišča ne prepričajo v spremembo odločitve glede izreka stranske sankcije odvzema tovornega vozila. Kot je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče tudi potreba v zvezi z obdolženčevim delom ni opravičljiv razlog za storitev prekrška vožnje motornega vozila v času izvrševanja ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj se je o vsem imel čas pravočasno razmišljati in spoštovati predpise, pa le-teh kljub vsemu ni upošteval.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče pri odmeri sankcij ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije zlasti njegovih osebnih razmer in da premoženjske razmere obdolženca niso bile povsem korektno ugotovljene, saj je v poslovnem letu 2010 dosegel negativni izid in so njegove premoženjske razmere bistveno slabše, kot je navedeno v zapisniku o zaslišanju z dne 27. 10. 2011. To naj bi sodišče upoštevalo tudi pri izreku globe. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pri odmeri globe kot obteževalno okoliščino štelo obdolženčevo predkaznovanost, vendar glede na to, da ima obdolženec relativno nizko plačo (pravilno dohodke), da preživlja dva nepreskrbljena otroka, mu je globo izreklo v predpisanem znesku. Glede na to, da je globa za storjeni prekršek predpisana v določenem znesku, prvostopenjsko sodišče obdolžencu ni moglo izreči niti nižje niti višje globe, saj okoliščine, ki jih zagovornik ponovno izpostavlja v pritožbi, ne predstavljajo takšnih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev globe in njen izrek pod predpisanim zneskom. V zvezi s pritožbenim predlogom, da se obdolžencu določi obročno plačilo globe na 12 obrokov, pa pritožbeno sodišče obdolženca napotuje na vložitev takšnega predloga pri prvostopenjskem sodišču po pravnomočnosti te sodbe, ki je o tem tudi pristojno odločati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalih nespremenjenih delih pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel in tudi po uradni dolžnosti izpodbijana sodba ni bila spremenjena v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče pri tem ni sledilo zagovornikovemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse, saj iz priloženih dokumentov oz. iz spisa izkaza poslovnega izida za obdobji 2010 in 2009 izhaja, da je obdolženec kljub negativnem poslovnem izidu v letu 2010 imel še vedno 65.878,00 EUR čistih prihodkov od prodaje, pri tem pa tudi ni izkazal podatkov o svojem premoženju in podatkov o premoženjskih razmerah njegovih družinskih članov.