VSC sodba in sklep CP 515/2011

Pritožba stranskega intervenienta se zavrne in se v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.
Pritožba tožene stranke Z. T. d.d., M. ..., L. se zavrne in se v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi 1. 10. 2006, ko se je kot voznik motornega kolesa hudo telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do padca tožnika prišlo po krivdi zavarovanca tožene stranke- stranskega intervenienta C. d.d., ki je bil vzdrževalec spornega odseka ceste, kjer je padel tožnik. Tožnik je pri padcu dobil pretres možganov, prelom drugega do petega rebra desno ob starem saniranem prelomu petega do sedmega rebra desno, kompresijski zlom sedmega prsnega vretenca ter udarnine telesa . Sodišče mu je prisodilo odškodnino v skupni višini 42.000,00 EUR. Za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem mu je prisodilo 20.000,00 EUR od zahtevanih 35.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500,00 EUR od zahtevanih 2.000,00 EUR in za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 19.000,00 EUR od zahtevanih 28.000,00 EUR. Kot materialno škodo mu je priznalo znesek 7.315,96 EUR, ki predstavlja škodo na motornem vozilu, prevozne stroške v višini kot jih je zahteval z zamudnimi obrestmi, ki jih tožena stranka ni prerekala. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi.

Pritožbo zoper sodbo sta vložila stranski intervenient, in tožena stranka. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18. 5. 2011 pritožbo tožene stranke kot prepozno zavrglo, ker je štelo, da jo je vložila po preteku pritožbenega roka (ZPP čl. 343/1).

Zoper sklep o zavrženju pritožbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je vročilo sodno odločbo v nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP, saj bi jo moralo vročiti na naslovu na katerem je pravna oseba vpisana v register, to je v L. kjer je sedež tožene stranke. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na šesti odstavek 139. člena ZPP. Toženec sodbe ni sprejel, saj je bila sodba vročena samo Območnim enotam K. in C., zato je bila vročitev opravljena nepravilno. Ker so bila kršena pravila vročanja predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep razveljavi in sodišču naloži, da toženi stranki pravilno vroči sodbo ali pa da se šteje pritožba kot pravočasna.

Pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper sodbo ni utemeljena.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo z vlogo na kateri je njen naslov: Z. T. d.d., Območna enota K. V odgovoru na tožbo je navedla, da se zadeva nanaša na Območno enoto K. in da je potrebno pisanja vročati na ta naslov. Na tak naslov je bila toženi stranki tudi vročena tožba, na katero je odgovorila. Sodišče je ves čas sodna pisanja toženi stranki vročalo na enak naslov, na Območno enoto K., v skladu z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih ni nikoli preklicala. Tako so bili toženi stranki poleg vabil vročeni tudi vsi sklepi za določitev izvedencev kot tudi mnenja izvedencev ter vsi dopisi sodišča. Tudi sodba je bila vročena na enak način in sicer Območni enoti K. Zgolj na pripravljalni vlogi na strani ... spisa je tožena stranka navedla, da se spor nanaša na Območno enoto C. kamor se naj vročajo vsa sodna pisanja, vendar vsebina te pripravljalne vloge ne pomeni, da je tožena stranka preklicala svoje navedbe v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla naj se vsa pisanja vročajo na Območno enoto K. na katero se tudi spor nanaša. Zato ne držijo pritožbene trditve tožene stranke o tem, da je bila sodba nepravilno vročena, saj je bila vročena tako kot pred tem že vse vloge, mnenja izvedencev in vabila in torej na način, ki ga je tožena stranka sama predlagala v svoji prvi vlogi.

Tretji odstavek 139. člena ZPP določa, da se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, ki je vpisan v register, na kar tožena stranka pravilno opozarja. Vendar se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo šestega odstavka 139. člena ZPP po kateri se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Ne glede na to določbo pa pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče toženi stranki vročilo sodbo na tisti naslov, ki ga je sama navedla, zato se ne more sklicevati na nepravilno vročitev.

Tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da je sprejela sodbo šele kasneje, zato je vložila pritožbo v 15-dnevnem pritožbenem roku od takrat, ko jo je sprejela, s čimer bi lahko uspela. Pritožbene navedbe o tem, da sodbe ni sprejela pa ne morejo držati, saj jo je očitno sprejela, ker v nasprotnem primeru ne bi vložila pritožbe. Tudi v pritožbi, ki jo je vložila priporočeno po pošti 16. 5. 2011 (iz povratnice izhaja, da je Območna enota K. sprejela sodbo 21. 4. 2011) ne izhaja, da bi tožena stranka zatrjevala, da je zaradi, po njem mnenju nepravilne vročitve, sodbo sprejela šele kasneje in da je zato vložila pritožbo v zakonitem 15-dnevnem roku. Tožena stranka v pritožbi teh dejstev ne zatrjuje. Če je tožena stranka vložila pritožbo priporočeno po pošti 16. 5. 2011 potem je jasno, da je tudi sprejela sodbo. Takrat, ko je vložila pritožbo, bi lahko pojasnila zakaj je vložila pritožbo po preteku 15-dnevnega roka s tem, da bi navedla, da je sprejela sodbo kasneje, kot pa izhaja iz povratnice.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno zaključilo, da je pritožba tožene stranke prepozna, zato ju je tudi pravilno zavrglo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba stranskega intervenienta zoper sodbo:

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 1. 10. 2006 okoli 14.00 ure, ko se je skupaj s prijatelji vračal iz morja in je prvi v koloni vozil motorno kolo po levem prometnem pasu, desnega smernega vozišča regionalne ceste II. reda št. ... iz smeri Č. K. proti P. Pri tem je zapeljal na del vozišča, kjer je izpod asfaltne površine na vozišče pronicala zaledna voda. Tu je padel. Na predelu, kjer je padel je iz asfaltne razpoke iztekala tekočina, ki je bila sluzasta in mastna in zato zelo spolzka. Ti madeži so bili v daljšem traku, v dolžini 11,40 m z vmesnimi prekinitvami in širini od 30 do 50 cm. Policija je takoj po tožnikovem padcu poklicala stranskega intervenienta, ki je tekočino obravnaval kot oljni madež, zato so ta del ceste še isti dan sanirali tako, da so jo posuli s posebnim praškom, nato pa cestišče pometli in ga hkrati signalizirali s posebno signalizacijo, ki opozarja na spolzko vozišče. Ta signalizacija je ostala vse do sanacije tega dela, ki je bila izvedena 13. in 14. avgusta 2007. Teh ugotovitev pritožnik ne izpodbija. Sodišče ni verjelo navedbam stranskega intervenienta o tem, da je voda nastala šele tekom dneva in na dan poškodbe, pač pa se je pojavljala na tem delu že dalj časa, česar stranski intervenient s pritožbo prav tako ne izpodbija.. Na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke I. P. pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil vzrok tožnikovega padca ravno ta madež na cesti zaradi katerega je tožnika zaneslo tako, da je padel. Odgovornost tožene stranke je sodišče presojalo na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika in sicer pravil o krivdni odgovornosti, pri tem pa upoštevalo posebno profesionalno skrbnost. Tako je ugotovilo, da je bila tožena stranka na podlagi Zakona o javnih cestah (ZJC) ter Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, dolžna čistiti ceste tako, da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa, funkcionalnost in urejen videz ceste ter varovanje okolja. Na podlagi teh pravil je sodišče zaključilo, da je tožena stranka, pri kateri je stranski intervenient imel zavarovano svojo odgovornost, odškodninsko odgovorna kot vzdrževalka spornega odseka ceste, kjer je tožnik padel. Zaključilo je, da iz Pravilnika izhaja, da je naloga vzdrževalca tudi postavljanje prometne signalizacije, zlasti kadar nekih ovir na prometnih površinah ni mogoče drugače odpraviti. Če bi bila tožena stranka dovolj skrbna bi morala biti pozorna na takšen madež in reagirati nanj. Sodišče je še ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka, saj je vozil s primerno hitrostjo. Pri odločanju o višini odškodnine se je sodišče oprlo na 179. člen OZ in na 182. člen OZ.

Stranski intervenient je vložil pravočasno pritožbo in izpodbija 1. in 4. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V prvem delu pritožbe obširno razlaga, zakaj v skladu s predpisi ni odgovoren in navaja, da je upravljalec državnih cest Republika Slovenija v skladu s 16. členom Zakona o javnih cestah,. strokovno tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest, pa opravlja Direkcija Republike Slovenije za ceste. Med te pa spada tudi redno vzdrževanje državnih cest. Meni, da bi bila lahko dolžnost ravnanja prenesena na njih s splošnimi in abstraktnimi pravili, ki urejajo gospodarsko javno službo in bi bila takšna obveznost lahko določena v Zakonu o gospodarskih javnih službah ali v aktih, ki so izdani na njihovi podlagi. Pri tem se sklicuje na razmerja med koncedentom in koncesionarjem, ki se ureja s koncesijskim aktom in pogodbo. Navaja, da takšnega koncesijskega akta, ki bi urejal njihovo neposredno obveznost ni. Zato jih ni mogoče šteti za nosilca komunalne ali druge podobne dejavnosti splošnega pomena v smislu 163. člena Obligacijskega zakonika. Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v L. V tem delu sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče ugotavljalo način pronicanja vode ter se strinja z zaključki, da pronicanje te vode ni bil enkraten pojav in da so zato vedeli, vendar pa njihovi delavci tega dne niso opazili posebnosti, zato je nelogična in neživljenjska ocena sodišča , da je ta voda bila spolzka in nevarna. Meni, da so naredili vse, kar jim nalagajo predpisi. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vidi v tem, da je sodišče enostransko povzelo ugotovitve izvedenca P., pri tem pa ni upoštevalo, da se ugotovitve, oziroma mnenji obeh izvedencev glede nekaterih bistvenih okoliščin ne ujemata, kot napr. polmer ovinka, kot nagiba... Sodišče ne bi smelo verjeti izvedencu P., saj je obstajal utemeljen dvom v njegovo pristranost ali strokovnost. Moralo bi slediti njihovemu predlogo o soočenju obeh izvedencev ali postaviti novega izvedenca. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse pravdne stroške ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo krivdno odgovornost stranskega intervenienta, ki je v odgovoru na tožbo sam navedel, da je izvajalec rednega vzdrževanja cest in priznal, da je dolžan izvrševati naloge, ki mu jih nalagajo ZJC in podzakonski predpisi. Zanikal je le, da je dolžan postavljati prometno signalizacijo brez naloga lastnika ceste. Vendar je sodišče prve stopnje na takšne ugovore, ki pa jih v pritožbi tudi (nedovoljeno) širi, v sodbi obširno in prepričljivo odgovorilo. Pri tem se je pravilno sklicevalo na določbe 23, 24 in 26. člena Pravilnika, ki urejajo čiščenje ceste (da se odstrani vse, kar lahko negativno vpliva na varnost prometa), redno vzdrževanje cestnih objektov (kamor spada zlasti čiščenje prometnih površin …) in intervencijske ukrepe (26. člen). Stranskemu intervenientu je odgovorilo tudi na njegove navedbe o tem, da vzdrževalec ni dolžan postavljati prometne signalizacije, ki bi opozarjala na spolzkost tal in se pri tem oprlo na določbe 26. člena Pravilnika. Stranski intervenient v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil ravno stranski intervenient tisti, ki je na poziv policije takoj po nezgodi vse to tudi opravil: zavaroval cesto s prometnim znakom in jo posul s prahom. To pa je ravno to, kar mu sodišče prve stopnje pravilno očita, da bi moral storiti pred prometno nezgodo.

Pritožbene navedbe glede koncesijske pogodbe predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP lahko upošteva le ob pogojih, določenih v tem členu. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločbo Višjega sodišča v L., vendar pa takšno sklicevanje pritožbenega sodišča ne prepriča. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 433/2008, 179/2006 in 451/2011, v katerih je bilo ugotovljena odškodninska odgovornost cestnega podjetja kot izvajalca gospodarske javne službe in na sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 236/2010 (dopuščena revizija) v kateri je bil zoper odločbo, na katero se sklicuje stranski intervenient dopuščena revizija. Zato pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da obstaja njegova odgovornost, niso utemeljeni.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita nepravilne zaključke o tem, da bi morali pravočasno zaznati posebnosti pri pronicanju vode na tem delu ceste. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se je upravičeno oprlo tudi na fotografije, ki so bile napravljene takoj po nezgodi, neresna navedba o tem, na kakšen način naj bi bili dolžni ugotavljati lastnosti vode. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je njihova dolžnost profesionalna, zato se ne morejo primerjati z vozniki in njihovo zaznavo. Že sam pogled na ta del ceste je pokazal, da ni šlo za navadno vodo, saj so že očividci povedali, da se je videlo kot nekaj sluzastega in rdečkastega, to pa izhaja tudi iz policijskega zapisnika in izpovedbe policistov. Madež je bil dolg 11,4 m in širok od 30 do 50 cm, kar pa je dovolj veliko, da bi moralo pritegniti pozornost vzdrževalca. Če pa stranski intervenient takšnega pronicanja ni štel za nevarnega in to kljub izgledu, pa gre za njegovo napačno strokovno oceno. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pritožnik sodišču očita tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka v delu, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca P., čeprav se v nekaj točkah razlikuje od predhodno postavljenega izvedenca. Pritožnik ne pove, na kakšno kršitev določb ZPP se sklicuje. Po mnenju pritožbenega sodišča uveljavlja relativno kršitev, ki pa bi jo moral v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zavrnilo njegov dokazni predlog kot nepotreben in zadevo zaključilo. Tega pa ni uveljavljal, zato ga s pritožbo ne more več.

Sicer pa je sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, zakaj se je oprlo na mnenje izvedenca I. P. in zakaj ni sledilo izvedencu S., temeljito in obširno v sodbi obrazložilo (stran ..., ... in … sodbe) kot tudi pojasnilo razlike. Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati pavšalne pritožbene navedbe.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, zato pritožba o temelju odškodninske odgovornosti ni utemeljena. Pritožnik s pritožbo posebej višine odškodnine ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (ZPP čl.350/II) ugotovilo, da je odškodnina glede na čas in intenziteto trajanja telesnih bolečin, ob prisotnih bodočih bolečinah, ki jih bo tožnik prenašal vse življenje, glede na ugotovljeno intenziteto strahu, skaženosti in glede na psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prej prenizka kot previsoka.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje absolutno bistvene kršitve določb postopka ni našlo. Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.