VSC sodba Cp 624/2011

Pritožbi se zavrneta in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo pri podstrešnem stanovanju v izmeri ene sobe 14.73 m2 in druge sobe 10 m2 s pripadajočo drvarnico v izmeri 8 m2, v stanovanjski stavbi na naslovu P. ..., P., stoječi na parc. št. ... k.o. P., mogoča vknjižba lastninske pravice v korist tožnice N. H., P. ..., P., EMŠO ..., do celote, sicer bo to zemljiškoknjižno dovolilo nadomestila ta sodba, toženki pa je naložilo tudi dolžnost povrnitve pravdnih stroškov tožnici v znesku 888,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (1. in 3. točka izreka). V 2. točki izreka pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi umika tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožnica zahtevala od toženke izročitev izvirnika overjene prodajne pogodbe z dne 18. 10. 1999, sklenjene med G. d.d. P. kot prodajalcem in toženko kot kupcem, pravdni postopek ustavi.

Pravdni stranki sta s pritožbama izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje, in sicer tožnica v odločitvi glede stroškov pravdnega postopka (točka 3 izreka), toženka pa v odločitvi v točkah 1 in 3 sodbenega izreka.

Tožnica je v svoji pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in prisojeni znesek stroškov nadomesti z zneskom 2.263,14 EUR. Navajala je, da je odločitev o stroških pravdnega postopka obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče napačno ocenilo tožničin pravdni uspeh na 2/3 iz razloga, ker je pravdni postopek v zvezi z delom njenega tožbenega zahtevka za izročitev pogodbe ustavljen. Med strankama je bil sporen obstoj kupoprodajne pogodbe za predmetno nepremičnino, višina denarnega zneska, ki ga je prejela toženka od tožnice in tudi pravna narava plačila tega zneska. Tožnica je prvotno poleg izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila zahtevala tudi izročitev kupoprodajne pogodbe, ker pa je toženka tekom tega postopka predlagala vknjižbo svoje lastninske pravice na predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi, je tožnica izgubila pravni interes za vztrajanje pri tožbenem zahtevku v tem delu. Tožnica je s tem vsebino tožbenega zahtevka zgolj tehnično prilagodila dejanskemu pravnemu položaju nepremičnine, vsebinsko pa je zmeraj šlo za zahtevek za izvršitev kupoprodajne pogodbe v celoti. Prilagoditev tožbenega zahtevka novo nastalemu zemljiškoknjižnemu stanju ne more predstavljati merila za uspeh v postopku, saj toženka s tem, ko je predlagala vknjižbo svoje lastninske pravice, ni bila nič bližje izpolnitvi svojih pogodbenih obveznosti, sicer pa je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen takoj, ko ni bil več potreben. Tožnica je v tej pravdi uspela z zahtevkom zoper toženko v celoti in sodišče prve stopnje bi ji moralo priznati celotne pravdne stroške, ki jih je odmerilo na 2.239,14 EUR, poleg tega pa bi ji moralo priznati še nadaljnjih 20,00 EUR iz naslova stroškov poštnine po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) z 20 % DDV, torej skupaj 24,00 EUR. Tožnica je podala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, ker je odločanje o tej postavki stroškov izpadlo, sodišče prve stopnje o tem predlogu ni odločalo, s tem pa je prav tako zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka.

Toženka je v pritožbi uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da je tožba nesklepčna. Predpogodba vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, ni pa bila prijavljena davčnemu uradu in na njej ni overitve podpisa in ni izvirnika pogodbe. Tožnica bi lahko zahtevala od toženke izročitev izvirnika pogodba, predložitev pogodbe davčnemu uradu, plačilo davka in overitev podpisa. Izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila brez perfektnega zavezovalnega posla ni utemeljena. Samo na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila ni mogoča vknjižba lastninske pravice, saj iz tožbenega zahtevka ni razvidno, na podlagi katerega zavezovalnega posla je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Tožnica ni uveljavljala pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, temveč na podlagi pravnega posla. Sodišče je nekritično ocenilo tožničino izpoved, ta je ob vložitvi tožbe izrecno navedla, da sta pravdni stranki kupoprodajno pogodbo sklenili 4. 4. 2002 in jo naslovili kot predpogodbo, zamolčala je sklenitev kupoprodajne pogodbe in njeno razveljavitev, sklenjeno 9. 5. 2002 kljub temu, da to iz pogodbe ne izhaja. Tožnica o tem ni ponudila nobenega dokaza razen svojih navedb. Sodišče njeni izpovedbi in navedbam ne bi smelo slediti, ker je v nasprotju z listinskimi dokazi oz. s samo pogodbo. Na tožničini strani je dokazno breme, ob prerekani trditvi, da je bila predpogodba sklenjena 9. 5. 2002 in ob dejstvu, ki izhaja iz predpogodbe, da je bila ta sklenjena 4. 4. 2002 ter ob izpovedbi tožnice ter prič B. in L., ki sta povedali, da sta bili kupoprodajna pogodba in prodajna pogodba sklenjeni isti dan, je zmotna ugotovitev sodišča, da je bila predpogodba sklenjena 9. 5. 2002, trditev tožnice o tem ni dokazana. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da predprodajna pogodba predstavlja prodajno pogodbo, ker vsebuje elemente, ki so njuno potrebni za prodajno pogodbo. Vsaka predpogodba mora vsebovati bistvene sestavine glavne pogodbe, v predprodajni pogodbi ni vpisan račun za nakazilo kupnine, v kupoprodajni pogodbi pa je račun vpisan, da sta bili pogodbi sklenjeni isti dan pa dokazuje dejstvo, da na podlagi predpogodbe brez vpisanega računa za nakazilo kupnine tožnica ni mogla dobiti kredita. Logično je, da je bila najprej sklenjena predpogodba, to je dokazano z izpovedjo toženke in izpovedbama prič L. in B. Razlika med pogodbama je le v računu, kam naj se kupnina nakaže, pri čemer rok plačila ni določen. Toženka je pojasnila, da sta sklenili obe pogodbi isti dan, in sicer najprej predpogodbo, odšli z njo na banko, kjer sta izvedeli, da banka ne da kredita na podlagi predpogodbe in da je za pridobitev kredita potrebno skleniti prodajno pogodbo, v kateri mora biti vpisan račun, komor bo banka nakazala znesek kredita. Iz tega razloga sta istega dne sklenili prodajno pogodbo in jo odnesli nazaj na banko. Da je bilo temu tako, potrjujeta obe pogodbi, izpovedbe toženke in prič B. ter L. Tožnica za trditev, da je bila predpogodba sklenjena 9. 5. 2002, ni ponudila nobenega dokaza, razen svojih neutemeljenih navedb, ki pa so v celoti prerekane. Da je predprodajna pogodba nastala pred kupoprodajno pogodbo dokazuje tudi listina razveljavitev kupoprodajne pogodbe, na kateri je overitev podpisa in predložitev davčnemu uradu bila 15. 5. 2002, vendar je na listini zmoten datum 7. 5. 2002, iz te listine pa izhaja, da se pogodba razveljavi zaradi neplačane kupnine ter da dolg še ni v celoti poravnan ter da velja predpogodba le v slučaju, če se toženki pripeti nezgoda. Navedeno ne ponuja zaključka za ugotovitev, da je predpogodba stopila v veljavo in tudi ne zaključka, da predpogodba izpolnjuje elemente prodajne pogodbe, tožnica ni zatrjevala ali zahtevala ugotovitve, da je izpolnjen pogoj za veljavnost predpogodbe. Že iz same izpovedbe tožnice izhaja, da je štela predprodajno pogodbo za predpogodbo oz., da sta obe stranki šteli predpogodbo za predpogodbo. Predpogodba pa ugasne, ko je sklenjena glavna pogodba in s potekom prekluzivnega roka šest mesecev. Iz naslova pogodbe in iz 7. člena te pogodbe jasno izhaja, da gre za predpogodbo in da je bil namen ter volja strank sklenitev predpogodbe. Tudi če bi ta bila sklenjena 9. 5. 2002, bi morala tožnica v šestmesečnem prekluzivnem roku zahtevati sklenitev glavne pogodbe od roka, določenega za njeno sklenitev, če ta ni določen, pa od dneva, ki bi po naravi posla in okoliščinah morala biti sklenjena. Kupoprodajna pogodba je bila razveljavljena iz razloga neplačane kupnine. Tožnica ni bila kreditno sposobna, da bi dobila kredit v višini kupnine, plačala je le del kupnine. Iz razveljavitve pogodbe je razvidno, da je bila pogodba razveljavljena zaradi neplačane kupnine, protispisna in nedokazana je ugotovitev sodišča, da je kupnina bila v celoti plačana in da je tožnica plačala razliko s tem, da je izročila toženki še 350.000,00 SIT. Navedba tožnice o tem je izmišljena, neresnična in pavšalna trditev. V kolikor bi ob sklenitvi predpogodbe plačala 350.000,00 SIT, bi to bilo vsebovano v pogodbi. Da bi bila plačana razlika kupnine, ni potrdila nobena priča, tudi priča H. ne. Tožnica za svojo trditev o plačilu tega zneska ni ponudila nobenega dokaza, če pa si je denar izposodila od H., to še ni dokaz, da ga je izročila toženki. Na podlagi skrbne ocene izpovedbe priče H. ni mogoče zaključiti, da je ta verodostojna. Povedal je, da je videl več listin, ki mu jih je pokazala tožnica, da je imel on podobno situacijo ob nakupu svoje nepremičnine, da je tožnici rekel, da če ima sklenjeno predpogodbo, da je isto, kot bi imela kupno pogodbo, da je on imel isti primer, da je v svojem primeru imel dve ali tri pogodbe, da pa se ne spominja, da bi kakšno pogodbo razveljavili in da je tožnici posodil denar mesec ali dva prej, preden sta imeli s toženko probleme. Problemi so se pojavili sredi maja 2002. Če bi H. tožnici posodil denar v mesecu marcu ali aprilu, torej še pred 9. 5. 2002, in če bi bilo delno plačilo izvršeno, bi to bilo vpisano v predpogodbi, znesek pa ne bi bil 350.000,00 SIT, saj je nerazumljivo, da bi tožnica plačala več, kot bi bila po pogodbi dolžna. Ob razveljavitvi kupoprodajne pogodbe je bil med tožnico in toženko sklenjen ustni dogovor, ki je bil v celoti realiziran, to pa je, da toženka tožnici ne vrne plačanega dela kupnine in se kupnina poračuna z najemnino v višini, razvidni iz pogodbe o najemu in da obstaja možnost sklenitve nove kupne pogodbe. Zato tožnici ni bilo potrebno plačevati najemnine do konca leta 2008. To potrjujeta pismi z dne 18. 8. 2009 in 8. 9. 2009 toženke tožnici, iz njih je razvidno, da toženka od tožnice zahteva plačilo zapadle in neplačane najemnine s ponudbo za odkup stanovanja. Sodišče se do dokaza v zvezi s predhodno navedenimi pismi ni opredelilo, niti ni ocenilo tožničine izpovedbe in zanikanja, da ni dobila pisem, bila pa so ji poslana z navadno in priporočeno pošto. Neverjetno je, da tožnica pisem ne bi prejela, če bi pa štela, da je stanovanje kupila, bi na pismi odreagirala. Neutemeljena je trditev tožnice in zaključek sodišča, da je bila predpogodba realizirana, da je bila plačana kupnina in da je tožnica stanovanje štela za svoje. Plačan je bil le del kupnine, pogodba ni bila realizirana. Našteta dejstva in izvedeni dokazi potrjujejo zmotnost ugotovitve sodišča, da je bila predpogodba sklenjena 9. 5. 2002 in da je predpogodbo šteti kot glavno pogodbo. Del kupnine nakazan 15. 5. 2002 s strani banke ni bil nakazan v višini prodajne cene in iz tega razloga je prišlo do razveljavitve pogodbe še istega dne. Datum na razveljavitvi kupoprodajne pogodbe 7. 5. 2002 ni točen, pravilen datum je 15. 5. 2002, ko je bila razveljavitev sklenjena in opravljena overitev podpisa. Sodišče se ni izjasnilo o zapisanem pogoju, ki je pravno relevanten in ki določa primer za veljavnost predpogodbe in se tudi ni opredelilo in ni ocenilo tožničine izpovedbe v delu, da bi morala biti na podlagi predpogodbe sklenjena glavna pogodba. Sodišče je pavšalno ocenilo izpovedbi prič L. in B. za neverodostojni. Obrazložitev sodišča, da pričama ne verjame iz razloga, ker priča Bibič pogodbe ni prebrala, ni podlaga za zaključek, da 4. 4. 2002 ne bi bili sklenjeni prodajna in predprodajna pogodba. Priča je točno povedala, kakšen je bil redosled dogodkov, da sta bili obe pogodbi sestavljeni na domu L. in ob navzočnosti prič, to je dokazano. Navzoča je bila tudi tožničina prijateljica in te tožnica ni predlagala za pričo. Sodišče je kot razlog za okvalifikacijo neverodostojnosti priče L. navedlo njegovo razmerje in pravni interes do toženke, ta ugotovitev pa nima podlage, saj gre za razvezana zakonca in priča nima nobenega interesa do toženke. Priča pa je povedala, da je bila sklenjena najprej predpogodba, nato prodajna pogodba, da kupnina ni bila plačana in potrdila je dogovor med strankama, da se plačani del kupnine poračuna za najemnino. Priča Š. pa je povedala o razdelitvi stroškov strehe po stanovanjih, ni izpovedala, da so se stroški delili med lastnike in da je tožnica živela v tej hiši in plačala delež, izpoved te priče ne daje podlage za zaključek, da je tožnica štela stanovanje za svoje. Zmoten je zaključek sodišča, da je toženka zatrjevala ustni dogovor glede najemnega razmerja, kakor tudi, da je najemna pogodba s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe 4. 4. 2002 prenehala in da bi iz tega razloga morala biti sklenjena nova najemna pogodba. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, kupec pridobi lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo in šele s pridobitvijo lastninske pravice preneha najem po samem zakonu. Neizpolnjena kupna pogodba ni razlog za prenehanje najema, kakor tudi ne razveljavljena pogodba. Stranki se tudi nista dogovorili, da najemna pogodba s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe preneha, kupoprodajna pogodba pa ni bila izpolnjena. Najemna pogodba je ostala ves čas v veljavi, ob razveljavitvi pa sta se stranki dogovorili tudi, da se najemnina poračuna s plačanim delom kupnine. Gre le za dogovor o načinu in roku plačila najemnine in za takšen dogovor ni potrebna pisnost, niti ni bilo potrebno skleniti nove pogodbe ob upoštevanju dejstva, da je bila najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Tožničina pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o tožničinem pravdnem uspehu. Tožnica je tožbo s prvotnim zahtevkom vložila 20. 5. 2010, v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2010 pa navedla dejstva o tem, da je istočasno z vložitvijo tožbe v tej zadevi vložila predlog za vzpostavitev etažne lastnine za predmetno stanovanje in ostale dele zgradbe in da je po zaznambi njenega predloga toženka vpisala na svoje ime lastninsko pravico na predmetnem stanovanju, zato skrčuje svoj tožbeni zahtevek ter vztraja pri zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in stroške postopka (umaknila je zahtevek pod točko 2 izreka svoje prvotne tožbe). Teh tožničinih navedb toženka ni prerekala, niti ni nasprotovala delnemu umiku tožbenega zahtevka.

Tožnica je del tožbenega zahtevka umaknila torej posledično ravnanju toženke, ki je v času po vložitvi tožbe v tej pravdni zadevi dosegla vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo in je zahtevek v umaknjenem delu postal nepotreben. Delni umik tožbenega zahtevka torej ni posledica delne toženkine izpolnitve tožbenega zahtevka. Le v primeru delne izpolnitve zahtevka med pravdo je mogoče upoštevati, da delni umik ne vpliva na tožnikov pravdni uspeh. Zato pritožbe neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela z 2/3 tožbenega zahtevka, ker dejansko z umaknjenim delom ni uspela, obseg tožbenega zahtevka pa je riziko tožnice.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 31. 5. 2011 že odločilo o tožničinem predlogu, da ji prizna še 20,00 EUR stroškov poštnine po tar. št. 6002 ZOdvT in pripadajoč DDV, navedeni sklep sta prejeli obe pravdni stranki in se nanj nista pritožili, zato je pritožba v tem delu brezpredmetna in je pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Glede na obrazloženo je tožničina pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka v 3. točki izreka sodbe prve stopnje.

Tožničina trditvena podlaga v tem pravdnem postopku je bila:

pravdni stranki sta 9. 5. 2002 sklenili in podpisali kupoprodajno pogodbo za predmetno stanovanje in tožnica je plačila ob pogodbi dogovorjeno kupnino in ima od sklenitve pogodbe dalje stanovanje v lastniški posesti, naslov kupoprodajne pogodbe je “predprodajna pogodba”, vendar gre za kupoprodajno pogodbo, te pa toženka ni prijavila na DURS in na njej ni overila svojega podpisa,

pravdni stranki sta 4. 4. 2002 dejansko sklenili in podpisali kupoprodajno pogodbo, rok plačila kupnine ni bil določen, ker sta soglašali, da bo del kupnine poravnan s kreditom, ki ga bo prejela tožnica, to listino je toženka predložila DURS 22. 4. 2002, ki je odmerila davek, ki je bil isti dan plačan, na pogodbi pa je toženka tudi overila svoj podpis,

ker je toženka spregledala, da bo po Zakonu o dohodnini morala plačati dohodnino, ker še niso potekla tri leta od toženkine sklenitve kupoprodajne pogodbe s prodajalcem – prejšnjim lastnikom predmetnega stanovanja, je tožnica pristala na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, 9. 5. 2002 je bila zapisana in s strani obeh strank podpisana listina z nazivom “razveljavitev kupoprodajne pogodbe”,

stranki sta dogovorili, da bo toženka ponovno prijavila pogodbo DURS, ko bodo potekla tri leta od njenega nakupa predmetnega stanovanja, kar bi se moralo zgoditi 18. 10. 2002, s tem namenom sta isti dan (9. 5. 2002) zapisali in podpisali listino z nazivom predprodajna pogodba, pri kateri se je napačno povzel datum iz listine kupoprodajna pogodba,

tožnica je bila prepričana, da si je v celoti zagotovila pravno varnost, da bo pogodba prijavljena DURS, da bo toženka na njej overila svoj podpis ter tožnici izročila izvirnik te pogodbe, da bo lahko dosegla vknjižbo svoje lastninske pravice na predmetnem stanovanju in prav zato je še isti dan po sklenitvi navedenih poslov (torej razveljavitve kupoprodajne pogodbe z dne 4. 4. 2002 in 9. 5. 2002 sklenjeni pogodbi z nazivom predprodajna pogodba) sklenila kreditno pogodbo s V., ki ji je odobrila kredit za nakup predmetnega stanovanja do višine 1,790.000,00 SIT in ta banka je po nalogu tožnice 15. 5. 2002 nakazala toženki manjkajoči del kupnine 1,690.233,60 SIT,

med strankama je bila povsem jasna in usklajena pogodbena volja, da se lastninska pravica na predmetnem stanovanju prenese na tožnico.

S takšnimi trditvami je tožnica zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico na predmetnem stanovanju na podlagi s toženko sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 9. 5. 2002, da je bilo dogovorjeno med strankama, da bo svojo obveznost po pogodbi toženka izvršila kasneje, da bo overila svoj podpis na pogodbi, predložila pogodbo DURS za odmero davka in izročila tožnici izvirnik pogodbe potem, ko bodo 18. 10. 2002 pretekla tri leta od toženkine nakupa predmetnega stanovanja, da je svojo pogodbeno obveznost tožnica izpolnila (plačala kupnino) in da toženka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila. Tožnica je torej zatrjevala, da zaradi neizpolnitve toženkine pogodbene obveznosti po dne 9. 5. 2002 sklenjeni kupoprodajni pogodbi (neoveritve podpisa in neizročitva izvirnika pogodbe) tožnica ne more doseči vpisa svoje lastninske pravice na predmetnem stanovanju oz. zatrjevala je, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe, ki zaradi pomanjkanja overitve toženkinega podpisa ne izpolnjuje pogojev listine, ki bi bila podlaga za vpis tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na tako trditeveno podlago je tožničin tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila pravilen po materialnem pravu, tožba je sklepčna, ker utemeljenost zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila izhaja iz trditvene podlage, zato pritožba neutemeljeno očita tožbi nesklepčnost.

Zmotno pritožba pogodbo z nazivom “predprodajna pogodba” opredeljuje kot predpogodbo. Iz vsebine “predprodajne pogodbe” ne izhaja, da sta pravdni stranki z njeno sklenitvijo prevzeli obveznost, da bosta kasneje skleniti kupoprodajno oz. glavno pogodbo, kar je po določbi prvega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ) predmet predpogodbe, vsebina pogodbe pa opredeljuje njeno pravno naravo in ne naslov pogodbe. Iz izpodbijane sodbe pa izhajajo ugotovljena odločilna dejstva in zaključki:

tožnica je pogodbeno določeno kupnino plačala v celoti, ker si je od priče H. izposodila 350.000,00 SIT in ta znesek izročila toženki kot del kupnine ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 4. 4. 2002, dne 15. 5. 2002 pa je toženka prejela še znesek 1,690.233,60 SIT na račun kupnine,

namen pravdnih strank je bil, da toženka predmetno stanovanje proda in da to stanovanje tožnica kupi, toženka je potrebovala denar,

pravdni stranki sta sklenili 4. 4. 2002 kupoprodajno pogodbo, na podlagi te pogodbe je tožnica pri V. sklenila kreditno pogodbo in pridobila kredit za plačilo kupnine za nakup predmetnega stanovanja,

ker toženka ni želela plačati davka, sta kupoprodajno pogodbo z dne 4. 4. 2002 razveljavili 9. 5. 2002 in isti dan sklenili in podpisali “predprodajno pogodbo”, ki pa ima vse sestavine, kot jih ima kupoprodajna pogodba,

“predprodajno pogodbo” je šteti za kupoprodajno pogodbo za nakup predmetnega stanovanja, veljavno je bila sklenjena 9. 5. 2002 in kupnina je bila v celoti plačana.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsa zgoraj povzeta dejstva ugotovilo pravilno, sprejeta dokazna ocena izvedenih dokazov je logična in prepričljiva ter zato pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedb prič B. in L. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 2. 2011 in z dne 9. 3. 2011 je jasno razvidno, da je tožnica izrecno nasprotovala njunim izpovedbam o okoliščinah pisanja in podpisovanja pogodb (glede kraja in navzočnosti oseb). Toženka pa je zaslišana kot stranka izpovedala, da je bila banki najprej predložena predpogodba, vendar so na banki povedali, da mora biti napisana glavna pogodba s TRR in overjena pri notarju ter plačan davek. Iz kupoprodajne pogodbe (priloga B 2) pa izhaja, da je bil podpis toženke na njej overjen 22. 4. 2002 in tega dne tudi odmerjen in plačan davek. Izpovedba toženke in naveden listinski dokaz po presoji pritožbenega sodišča še dodatno jemljeta verodostojnost izpovedbam prič B. in L., da sta bili isti dan napisani “predprodajna pogodba” in kupoprodajna pogodba ter obe tudi isti dan predloženi banki, in sicer najprej predprodajna pogodba in nato kupoprodajna pogodba, ker to glede na izpovedbo toženke in datum overitve pogodbe, ki je bila potrebna za predložitev banki, to ni bilo mogoče.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejstvo o datumu sklenitve “predprodajne pogodbe” in o celotni plačani kupnini. Med strankama ni bilo sporno, da je toženka sestavila in napisala vse listine (kupoprodajno pogodbo, predprodajno pogodbo, razveljavitev kupoprodajne pogodbe in potrdilo). Logična je in zato prepričljiva izpovedba priče H., da je tožnici posodil denar mesec ali dva pred tem, ko sta “tožnica in toženka imeli probleme”. Kupoprodajno pogodbo z datumom 4. 4. 2002 je napisala toženka in jo dala v podpis tožnici. To se glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni dokazni oceni o neverodostojnosti izpovedb prič L. in B., ni zgodilo na toženkinem takratnem naslovu, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da je 350.000,00 SIT izročila toženki ob podpisu kupoprodajne pogodbe z dne 4. 4. 2002. Iz listine “razveljavitev kupoprodajne pogodbe” res izhaja, da je bila sestavljena 7. 5. 2002, pri tožničinem podpisu pripisan datum 9. 5. 2002 pa dokazuje tožničino trditev, da sta se stranki za razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 4. 4. 2002 sporazumeli in sporazum o tem podpisali 9. 5. 2002. Dokaz v prilogi B 2 je toženkin dokaz, ki nikakor ne potrjuje toženkine trditve o že 7. 5. 2002 sklenjenem dogovoru o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe. Ta listina tudi potrjuje izpovedbo priče H., da so se “problemi” med strankama pričeli mesec ali dva potem, ko je priča tožnici posodila 350.000,00 SIT za nakup stanovanja.

Dejstvo, da je 15. 5. 2002 toženka na svoj TRR prejela preostanek kupnine, ki je toženka nesporno ni vrnila tožnici, pa skupaj z v listini “razveljavitev kupoprodajne pogodbe” navedenim dejstvom, da je tožnica že plačala 2,000.000,00 SIT, kolikor je sicer nesporno znašala kupnina, dokazuje, da je toženka prejela celotno kupnino. Zapis o tem, da je razlog za razveljavitev kupoprodajne pogodbe neplačana kupnina, je namreč nasproten zapisu v nadaljevanju iste listine “plačala pa je že 2,000.000,00 SIT”. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kot jo je sprejelo glede listine v prilogi B 2, da se ob izrecnem zapisu, da “dolga še ni poravnala v celoti oz. je dolžna še 100.000,00 SIT za stroške bivanja”, neplačilo oz. dolg nanaša zgolj na izpostavljen znesek stroškov 100.000,00 SIT. Zapis v potrdilu (priloga ...), ki ga je po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje zapisala in podpisala toženka 9. 5. 2002, dodatno dokazuje, da je bil sporazum o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe med strankama dosežen 9. 5. 2002 in je bila takrat med njima sklenjena “predprodajna pogodba”, saj je po tem datumu oz. 15. 5. 2002 toženka prejela nakazilo pretežnega dela kupnine. To “predprodajno pogodbo” pa je, kot je bilo že obrazloženo, sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo kot kupoprodajno pogodbo.

Pritožbeno sodišče se tudi povsem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi pravdni stranki ob podpisu listine “razveljavitev kupoprodajne pogodbe” glede na dejstvo o že plačanem znesku 2,000.000,00 SIT zapisali, če bi to res bila njuna usklajena volja, da se ta plačan znesek upošteva za naprej kot najemnina, pa tega nista storili. Pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožničina volja kupiti toženkino stanovanje in toženkina volja to stanovanje prodati tožnici, pa potrjuje brez dvoma tudi toženkina izpovedba, da je potrebovala denar. Ob jasnem tožničinem prerekanju toženkine trditve, da naj bi tožnica s plačanim zneskom plačala najemnino za naprej in ne kupnine, pri čemer tudi noben izveden dokaz ne potrjuje te toženkine trditve (nobena priča v izpovedbi ni potrdila te toženkine trditve) in ob vsem zgoraj navedenem je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da med strankama ni bila sklenjena nikakršna najemna pogodba oz. sklenjen nikakršen dogovor o nadaljevanju najemnega razmerja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da življenjsko ni logično, da bi tožnica najela drag kredit za to, da bi kar za več kot šest let naprej (po toženkinih trditvah do konca leta 2008) plačala najemnino. Toženkini pismi, ki naj bi ju poslala tožnici, pa ne dokazujeta obstoja dogovora o nadaljevanju najemnega razmerja po 15. 5. 2002 oz. po razveljavitvi kupoprodajne pogodbe z dne 4. 4. 2002, niti ne dokazujeta obstoja dolga iz naslova neplačanih najemnin. V dopisih se toženka sklicuje na najemno pogodbo iz leta 2001, nikjer pa ne omeni sporazuma o nadaljevanju najemnega razmerja po 15. 5. 2002 in tudi ne pove, kolikšen znesek iz naslova najemnin naj bi tožnica dolgovala toženki. Sicer pa iz navedenih pisem tudi ne izhaja, da ju je tožnica prejela, tožnica je prejem teh pisem zanikala, toženka pa tožničinega sprejema teh pisem ni dokazala.

Pritožbene navedbe po presoji pritožbenega sodišča niso uspele izpodbiti pravilnosti dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je bila med pravdnima strankama 9. 5. 2002 sklenjena kupoprodajna pogodba, po kateri je tožnica svojo dolžnost plačila kupnine izvršila in je torej zavezovalni pravni posel med pravdnima strankama veljavno sklenjen. Pogodba pa ne vsebuje overitve toženkinega podpisa, zato v pogodbi sicer navedeno zemljiškoknjižno dovolilo ni perfektno in tožnici ne omogoča vpisa lastninske pravice v njeno korist. Torej toženka kot prodajalka predmetne nepremičnine ni izpolnila s prodajno pogodbo prevzete obveznosti, da prodano stvar izroči tožnici kot kupcu tako, da bo ta na njej pridobila lastninsko pravico.

Res je, kar zatrjuje pritožba, da kupec pridobi lastninsko pravico (na podlagi pravnega posla) šele z vpisom v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je bila kupoprodajna pogodba sklenjena 9. 5. 2002, veljavno sklenjena in s strani tožnice torej izpolnjen pravni posel. Zemljiškoknjižno dovolilo, ki ga pogodba sicer vsebuje, pa ni izvršljivo, ker v tem delu niso izpolnjene formalnosti za pravno učinkovitost le-tega, ker toženka ni izpolnila svoje pogodbe obveznosti in ni overila svojega podpisa na pogodbi ter ni plačala prometnega davka od prejete kupnine, čeprav je le-to zadržala.

Druge pritožbene navedbe izražajo materialnopravna stališča toženke, ki so ob neizpodbitem dejanskem stanju glede na vse zgoraj povzeto in obrazloženo pravno zmotna in zato neutemeljena.

Pritožba ni izpodbijala odločitve o stroških postopka, po uradnem preizkusu odločitve v tem delu in celotne izpodbijane sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ta ni obremenjena s katero od bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa pritožba sicer ni konkretizirala, zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Toženkina pritožba je glede na vse obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, zato morata sami nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev v tem delu temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.