VSRS Sodba XI Ips 43995/2012-163

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom Kpd 43995/2012 z dne 2. 9. 2012 zoper obdolženega M. G. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika

(v nadaljevanju KZ-1)

. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Ks 43995/2012 z dne 5. 9. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.

3

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po mnenju vrhovne državne tožilke je na vse navedbe zahteve za varstvo zakonitosti izčrpno in sprejemljivo odgovorilo že Okrožno sodišče v Celju.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Po oceni Vrhovnega sodišča ni moč pritrditi navedbam zagovornika, da v obravnavanem primeru niso podane okoliščine v smislu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki bi kazale na realno nevarnost ponovitve očitanih kaznivih dejanj.

Držijo sicer navedbe zahteve, da obdolženec zaradi kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar obdolženčeva predkaznovanost tudi ni nujen pogoj za obstoj ponovitvene nevarnosti. Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora izhaja, da je s

odišče zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na težo kaznivega dejanja in način izvršitve (premišljeno in kontinuirano izvrševanje), kot tudi na konkretne okoliščine kaznivega dejanja, iz katerih izhaja obdolženčeva pripravljenost, da bo s kaznivimi dejanji nadaljeval. Kot take okoliščine je sodišče navedlo izrazito vztrajnost, s katero je obdolženec izvrševal očitana mu dejanja, saj se je vračal na kraj izvršitve takoj, ko so bili bankomati popravljeni, prav tako pa si je v Italiji kupil poseben pripomoček za vlamljanje. Kot okoliščino, ki utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec na prostosti istovrstna kazniva dejanja ponavljal, je sodišče prve stopnje navedlo tudi dejstvo, da obdolženec nima premoženja oziroma sredstev za preživljanje, na podlagi česar je zaključilo, da si z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj zagotavlja eksistenco.

Upoštevaje navedene okoliščine, je sodišče pravilno ocenilo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponavljanja premoženjskih kaznivih dejanj. Dejstvo, da je bilo

obdolžencu zaseženo vlomilsko orodje, ki ga po navedbah zagovornika ni mogoče kupiti v Sloveniji, pa seveda ne pomeni, da je izvrševanje tovrstnih dejanj odslej objektivno nemogoče.

6

Zagovornik prav tako neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Navaja, da se je obdolženec v Sloveniji prijavil za bivanje kot gost, zato bi sodišče kot milejši ukrep moralo izreči varščino. Opozarja tudi, da je obdolženec državljan Romunije, ki je članica Evropske unije, zato je mogoče njegovo navzočnost v postopku zagotoviti tudi skladno z Zakonom o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije.

7Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je obdolženec državljan Republike Romunije, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče ter da ga na Slovenijo nič ne veže, saj v Sloveniji nima zaposlitve, prebivališča, ne dovoljenja za začasno prebivanje, premoženja ali družinskih vezi. Glede na navedene okoliščine ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku, zato nemotenega poteka kazenskega postopka ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Zgolj dejstvo, da se je obdolženec v Sloveniji prijavil kot gost ter da gre za državljana Evropske unije pa seveda ne narekuje zaključka, da je nevarnost pobega izključena (odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 314/2007 z dne 20. 9. 2007, XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 59519/2011 z dne 5. 1. 2012).

C.

8Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

9Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.