VSC sklep Cp 538/2011

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se vrne zadeva temu sodišču v ponovno obravnavanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po kateri naj bi bile tožene stranke dolžne nerazdelno tožniku plačati znesek 9.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe pa do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi dne 7. 3. 2002 v časopisu D. objavljenega članka novinarke Z. S., ki je vseboval tudi izjavo župana O. D. in na podlagi katere objave tega članka so tožene stranke prizadejale tožniku zaradi razžalitve dobrega imena in časti nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da drugotožena stranka ni ravnala protipravno, ko je objavila sporni članek, zoper drugotoženo je zavrnilo zahtevek zato ker prvotoženi stranki kot novinarski hiši, ki je članek pri njej zaposlene novinarke objavila, ni ravnala na nedopusten način in ni kršila določbe prvega odstavka 147. člena OZ. Tožeča stranka ni določneje oblikovala očitka v zvezi z objavo spornega zapisa, razen, da je sporni članek dosegel bralce in postal znan javnosti, kar pa je pravica izdajateljev medijev po 9. členu Zakona o medijih. Glede na ugotovitev sodišča o nežaljivosti članka v celoti ali citata, niti njegovega dela, tudi iz tega vidika prvotoženi stranki ni moč pripisati nedopustnega ravnanja, ki bi se odražalo v objavi članka. Da bi bilo zatrjevanje medijske hiše v zvezi z objavo članka šteti za tendenciozno, tožeča stranka ni zatrjevala. Glede tretje tožene stranke pa je sodišče prve stopnje, ker je to izjavo podal v zvezi z opravljanjem županske funkcije, opredelilo po prvem odstavku 147. člena OZ, kjer pa je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Oškodovanec ima sicer pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, vendar le, kot to določa drugi odstavek te določbe, če je to škodo delavec povzročil namenoma. Tega pa tožnik ni zatrjeval. Sodišče je štelo, da dela citata v članku ni moč označiti niti kot senzacionalističnega niti kot pretirano ostrega, še posebej glede na to, da imajo prebivalci občine pravico do obveščenosti o zadevah. Sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo namena zaničevanja, česar ne spremeni niti dejstvo, da je tožnik v citatu oziroma članku, čeprav morebiti po nepotrebnem, gledal na bistvo članka, omenjen z imenom in priimkom, temveč nasprotno gre za varstvo upravičenih koristi s strani tretje toženega kot predstavnika Občine D. Zato je zahtevek zoper vse tri stranke zavrnilo. Odločilo je še o stroških nastalih na prvi stopnji na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da napadena sodba navaja razloge o odločilnih dejstvih, ki so nejasni in med seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju s tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedenih dokazih. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločilna dejstva napačno ugotovilo oziroma jih ni ugotovilo. Prav tako je sodišče napačno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo, in sicer ni uporabilo Kodeksa novinarjev Republike Slovenije pod točko 1, 2, 3, 7, 8, 9, 10, z dne 29. 11. 1991 ter člen 6/2, 147, 158, 179 OZ in člen 151, 155 ter 156 ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče ugotavlja, da odgovornosti za objavo članka ali citata niti dela ni mogoče pripisati prvotoženki kot novinarski hiši, ki je članek pri njej zaposlena novinarka drugotoženke objavila, ker je po razlagi sodišča dokazni postopek pokazal, da novinarka s sestavo članka ni ravnala na nedopusten način v smislu določil člena 147/I OZ, ker tožnik ni določneje oblikoval očitke v zvezi z objavo spornega zapisa, razen, da je sporni članek dosegel bralce in postal znan javnosti, kar naj bi bila sicer pravica izdajatelja. Sodišče zato meni, da ni ugotoviti žaljivosti članka v celoti in tudi ne njegovega dela, zato tudi ugotavlja, da prvotoženi ni moč pripisati nedopustnega ravnanja, ki bi se odražalo v objavi članka. Sodišče je še posebej zatrdilo, da ni bilo moč z objavo članka prvotoženke šteti za tendenciozno, ter da tožnik tega ni niti zatrjeval, pri čemer se je sodišče sklicevalo na določbo iz člena 147/I OZ. Po tej določbi pa velja, da je odgovornost delodajalca, prvotoženka pa je delodajalec, in drugotoženke podana, če jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom razen, če se dokaže, da je deloval v danih okoliščinah tako kot bi bilo treba. Nedvomno morajo novinarji izpolnjevati svojo obveznost s skrbnostjo ter profesionalno ravnati, kar prvostopno sodišče v prvem odstavku na strani osem obrazložitve sodbe, ni pravilno ugotavljalo. Zmotno je stališče sodišča, da drugotoženka, ker ni preverjala utemeljenosti izjave župana, tretjetoženca in ki jo je prenesla na papir, da je še vedno ravnala dovolj skrbno, kakor se pričakuje od profesionalnega novinarja. Po podatkih, s katerimi se razpolaga, je drugotoženka s srednješolsko izobrazbo strojne smeri. Povsem zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da drugotoženka kot novinarka ni kršila Kodeksa novinarje Republike Slovenije, ki dovolj jasno in nedvoumno določa kot je že postulat poklica, da je novinarjeva temeljna obveznost resnično in neponarejeno obveščati javnost (1. točka Kodeksa). Drugotoženka je zato bila kot novinarka dolžna v smislu pravila iz točke 2 Kodeksa informacijo, ki jo je dobila na tiskovni konferenci in ki je bila namenjena za objavo, skrbno preveriti, pa tega ni storila, zato je začuda, da ji sodišče glede na razlago daje celo prav. Povsem nerazumljivo je razlaganje sodišča, da čeprav tega ni storila, da je še vedno ravnala dovolj skrbno. Pravilno je prepričanje tožnika, da drugotoženka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, kakor sicer velja za vse poklicne etike, izpostavljenih poklicev in funkcij, predvsem tudi že zato, ker se je v članku dotaknila oziroma trčila v profesionalno etiko sodnika oziroma sodniške funkcije, ki nalaga ne samo poklicne temveč tudi osebne etične zapovedi, ki so kot načela še strožja za sodnikovo ravnanje, saj je tožnik kot okrožni sodnik moral individualno in tudi kolektivno spoštovati častnost in gojiti ugled sodniške službe ter si zato mora prizadevati za krepitev zaupanja javnosti v sodstvo. Prvostopno sodišče je tudi prezrlo, da je drugotoženka kot novinarka ravnala v nasprotju z določilom iz 2. točke Kodeksa novinarske etike, ker je že članku dala naslov, ki potvarja vsebino, saj gre za nepreverjeno vest ter v škodo tožnika, s kar dvema tendencioznima naslovoma “D. občina toži nekdanjega podjetnika, sodišče pa zavlačuje presojo” in “tožbam ni videti konca”. Tudi v nasprotju s Kodeksom novinarjev Republike Slovenije je, da je drugotoženka kot novinarka, prvostopno sodišče pa je to tudi prezrlo, objavila članek in s tem informacijo v korist Občine D. kot zunanjega naročnika in sklicatelja tiskovne konference, zato sta obe toženki kršili določbe 7. točke Kodeksa. Tretje toženec je na tak način s pomočjo prve in druge toženke lahko objavil informacijo v škodo tožnika kot sodnika in tudi sodišča. In končno tudi ravnanje prvotoženke, ki je s pomočjo drugotoženke kot novinarke objavila njen članek v škodo tožnika zaradi nepreverjene informacije, ki tožniku očita, da je kot bivši Z. odvetnik sedaj pa sodnik odgovoren, da se nekatere zadeve, ki so vodene proti Občini D., obravnavajo takoj, nasprotno pa zavlačuje, čeprav je tretje toženec lahko že spisovno dobro vedel, da v teh zadevah tožnik ni Z. odvetnik ter da tudi ne sodi o njih, zato je takšno ravnanje nedvomno bilo do tožnika zlonamerno ter z namenom degradacije osebnostno in funkcijsko ter je očitno v nasprotju z določilom iz točke 9 Kodeksa novinarjev, saj je tako prvotoženka objavila neosnovane obtožbe ali žalitve v škodo tožnika, ki je v članku nedvomno dovolj prepoznaven, ter je vse namenjeno le njemu in ne sodišču, zato v članku tudi podatek o dolgovanem znesku gospoda Z. tožniku, s čemer so toženci po prepričanju tožnika hoteli pri bralcih doseči pričakovani interes. Čeprav je sodišče poudarilo v obrazložitvi, kako je iskalo protipravnost in odgovornost iz konteksta celotnega članka, se pokaže, da tega očitno ni zaznalo. Sporni članek je nedvomno huda obtožba, ki je bila namenjena tako tožniku osebno kot okrožnemu sodniku, kakor tudi sodišču, kjer je bil sodnik zaposlen oziroma je opravljal sodniško funkcijo. Prvostopno sodišče zato po prepričanju tožnika glede na dejstvo, da je spregledalo celo vrsto kršitev Kodeksa, le-tega sploh ni vpogledalo, čeprav se tožnik sklicuje nanj, ker iz dokaznega postopka sploh ni evidentno, da bi to storilo, pa je za odgovornost tožencev to bistvenega pomena, ker za presojo zadeve predstavlja materialno pravo. Kakšen je bil odnos do tožnika kot praviloma enakovrednega subjekta pravdnega postopka kaže tudi na to dejstvo, da je sodišče izdalo sodbo šele 3. 5. 2011. Povsem nerazumljiv za tožnika je, pa tudi pravno izkustveno, da je prvostopno sodišče ob ugotovitvi, da je drugotoženka novinarka sestavila članek, ki ga je nato objavila prvotoženka med drugim z vsebino “več kot očitno je, da gre za zavlačevanje na sodišču, da naj bi Z. dolgoval P. za odvetniško storitev okoli 16,000.000,00 SIT, zato ni presenetljivo, da so bile obravnave, ko nas je tožil Z. hitro razpisane.” Pri tem je sodišče sicer pritrdilo, da je za podane izjave lahko odgovoren tisti, ki jih izreče, torej tretje toženec, to pa je tudi največ, kar je storilo. Ne drži trditev sodišča, da je tožnik zatrjeval le, da je tretje toženec sporno izjavo podal le z namenom izjave ter da mu zato ni očitati, da je bila izjava podana z namenom tožniku povzročiti škodo ali z namenom zaničevanja, saj se s pravilno oceno članka celokupno dovolj prepričljivo pokaže, da je bila izjava podana v povsem drugem namenu. Temu dejstvu pritrjuje tudi navedba v spornem članku “na sodišču smo večkrat prosili za razpis glavne obravnave, vendar jo je sodišče razpisalo šele štiri leta po vložitvi tožbe, nato pa so nam pol ure pred razpravo povedali, da razpravo prelagajo zaradi zahteve Z. odvetnika, naj se izloči sodišče ter da je več kot očitno, da gre za zavlačevanje na sodišču, kjer je bivši Z. odvetnik zdaj sodnik”. Torej je bilo potrebno sodišču gledati celostno vsebinsko slednjo izjavo in če bi sodišče to storilo, bi ugotovilo, da tožnik kot nekoč tudi Z. odvetnik sploh ni predlagal izločitve sodišča, niti ga tedaj ni zastopal in tudi ne sodil v teh zadevah, pa se vse izrečeno, kar je bilo potrebno še kako skrbno preveriti, nanaša izključno na tožnika kot sodnika, kjer je le-ta poimensko naveden. Posebej je poudariti, da so tožniku nastale vse posledice, ki jih je opisal v tožbenih navedbah. Zaradi tega je napačno stališče, da tožnik ni zatrjeval nastale odgovornosti za posledice v smislu določila iz člena 147 OZ in v nasprotju z listinskimi dokazi. Navedbe tožnika o tem, kakšna sankcija bi ga lahko doletela, če ne bi spoštoval vrstnega reda obravnavanja zadev, sodišče sploh ni ocenilo. Nasprotno, sodišče je celo obrazložilo, da ne gre za hude obtožbe na račun tožnika. Pravilna razlaga, upoštevajoč argumentacijo v pravu bi zato lahko edina bila, da je tretji toženec kot župan Občine D. namensko sklical tiskovno konferenco, na kateri je podal navedene izjave, drugotoženka kot novinarka pa jih je prenesla na papir ter glede na vsebino obeh naslovov spornega članka tudi s svojim dodatkom poskrbela za objavo v korist naročnika, zato je drugotožena kršila določilo iz 7. točke Kodeksa novinarje RS, pri tem pa je članek vsebinsko naravnan tako, da je bilo možno vsakomur, tudi povprečnemu bralcu ugotoviti, kdo je odgovoren za zavlačevanje na sodišču. Priglasil je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam.

Tretje tožena je v odgovoru na pritožbo navedla, da tretje toženi ni imel nobenega razloga ali namena, da bi slabo govoril o tožniku, o katerem tudi ni govoril žaljivo. Tiskovna konferenca, na podlagi katere je nastal sporen članek, se je nanašala na O. D. za leto 2002 in razvoj malega gospodarstva ter s tem povezanim problemom izgradnje obrtne cone na O. V. Iz tega razloga je bila tiskovna konferenca tudi sklicana, kar je bilo ves čas postopka med strankama nesporno. Tožeča stranka temu dejstvu tekom postopka ni nikoli oporekala. Tretje toženec je v zvezi s pravdo z Z. podal samo resnična dejstva, pri čemer pa ni nikoli karkoli žalil tožnika. Omenjeno je bilo zgolj resnično nepreklicano dejstvo, da je bil tožnik Z. odvetnik. Tretje toženec ni nikoli trdil ali namigoval, da sodišče dlje časa odloča zaradi dejstva, ker je bil tožnik Z. odvetnik. Tega tudi v spornem članku ni nikjer zaslediti. Tretje toženec je v okviru novinarske konference izrazil svoje razočaranje nad dolgotrajnostjo sodnih postopkov, ki so preprečevali, da bi se problem za izgradnjo obrtne cone dokončno uredil, ni pa tretjetoženec kakorkoli žalil tožnika, ga obtoževal za dolgotrajnost postopka, še manj pa je sklical tiskovno konferenco z namenom, da bi žalil tožnika. Tretje toženec ni trdil, da je bil tožnik Z. odvetnik v času, ko je bila preklicana glavna obravnava v zadevi, kjer je bila O. D. tožnik. V izjavi ni vsebovana trditev, da je tožnik zaprosil izločitev sodišča, ampak je to storil Z. odvetnik, torej odvetnik, ki je Z. zastopal v času glavne obravnave in ne tožnik, sodišče pa je zaradi tega preložilo obravnavo, kar kaže na zavlačevanje sodišča in nikakor ne tožnika. Citirana izjava tako nikakor ni žaljiva za tožnika. Kritika v tej izjavi se nanaša zgolj na delo sodišča, pri čemer je ta kritika v mejah dopustnega, poleg tega pa je tretje toženec povedal, da ne gre za točen povzetek njegovih izjav. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Najprej je utemeljena pritožba podana glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z odgovornostjo tretje toženega, to je župana O. D., R. K. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je, kar se pritožbeno ne izpodbija, razvidno to, da je sodišče štelo, da v konkretnem primeru izjava toženega, izrečena na tiskovni konferenci, v svojem bistvu ni bila spremenjena. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tako podano izjavo in nato zapisano v spornem članku, obravnavati celostno in pri tem slediti in obravnavati vse tožbene navedbe tožeče stranke glede očitka tožnika o namenu, da je tretje toženec podal takšno izjavo z namenom, da bi razžalil tožnika. Pri tem ne gre spregledati ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila razpisana tema tiskovne konference kot “Razvojna problematika Občine D., v povezavi s sprejemanjem proračuna za leto 2002” in kot del te teme tudi pravno nerazrešen problem zaradi poslovanja med O. D. in podjetnikom Z. Iz objavljenega spornega članka pa je že iz njegovega naslova razvidno, da je vsa pozornost s te tiskovne konference prešla na nerešene pravdne zadeve pred Okrožnim sodiščem v S. G. in da se pri tem v zvezi z nerešenimi zadevami, oziroma zavlačevanjem postopkov sodišča omenja tožnik z imenom in priimkom P. P. V članku je zapisano, in kar je torej tudi moral izjaviti tretje toženec glede na prejšnjo ugotovitev sodišča, da je tretje toženec izjavil: “Več kot očitno je, da gre za zavlačevanje na sodišču, kjer je bivši Z. odvetnik P. P. zdaj sodnik. Izvedeli smo, da naj bi Z. dolgoval P. za odvetniške storitve okoli 16,000.000,00 SIT, zato ni presenetljivo, da so bile obravnave, ko nas je tožil Z., hitro razpisane, pravi K.” V tej zvezi pa je sodišče tekom postopka na prvi stopnji, da bi ugotovilo ali je bil namen tožnika v razžalitvi časti in dobrega imena tožnika, spregledalo pomembne navedbe v tožbi, ki so med drugim glede tretje toženca glasile in s katerimi je tožnik ravno zatrjeval in dokazoval ta namen razžalitve, ki ga pa sodišče glede na ozko obravnavanje samo dela tožbe ni zasledilo. Pri tem je pomembno, da je tožnik v tožbi glede tretje toženca navedel: “V predmetnem članku novinarka časopisa D. Z. S. piše o tem, da Okrožno sodišče v S. G. oziroma njegov sodnik P. P. zavlačuje presojo, in sicer v zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu in v kateri O. D. toži nekdanjega podjetnika V. Z. Navedbe v predmetnem članku očitajo tožniku, kot sodniku prej navedenega sodišča, da zadevo O. D. proti V. Z. zavlačuje, in sicer zaradi osebnih koristi, ker naj bi mu podjetnik Z. dolgoval 16,000.000,00 SIT, še iz časov, ko je tožnik kot odvetnik zanj opravljal odvetniške storitve. V članku so povzete navedbe D. župana, ki je med drugim za sporni članek tudi izjavil: “več kot očitno je, da gre za zavlačevanje na sodišču, kjer je bivši Z. odvetnik P. P. zdaj sodnik. Izvedeli smo, da naj bi Z. dolgoval P. za odvetniške storitve okoli 16,000.000,00 SIT, zato ni presenetljivo, da so bile obravnave, ko nas je tožil Z., hitro razpisane”. V spornem članku je tožnik prikazan kot oseba, ki zlorablja svoj položaj za doseganje osebnih koristi, kar za tožnika nedvomno pomeni razžalitev in grob poseg v tožnikovo osebno integriteto, v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebnega dostojanstva. Za tožnika kot sodnika ne more biti hujše obdolžitve, kot da ravna nepošteno in nezakonito ter zlorablja svoj položaj s tem, ko naj bi zadrževal zadeve. Po mnenju tožeče stranke so zapisane obdolžitve takšne narave, da jih lahko štejemo za objektivno žaljive, česar se je novinarka ob pisanju spornega članka nedvomno zavedala oziroma se je tega morala zavedati, ko je prenašala izjavo župana v pisno obliko. Tožnik je tudi navajal, da je tretje toženec sam sklical novinarsko konferenco, na kateri je podal sporne izjave za javnost in z namenom objave. S tem je postal tudi odškodninsko odgovoren za svoje izjave. Nenavadno je tudi povezovanje in sklepanje tretje tožene stranke o med seboj neodvisnih in nepovezanih dogodkih. Nerazumljivo je namreč, kako je dejstvo, da postopek pred sodiščem traja po njenem mnenju - županovem predolgo, lahko povezovala s tožnikom in njegovo osebno odgovornostjo za tako stanje. Nato je vpletla tudi zadeve, ki spadajo v tožnikovo zasebno življenje, in sicer njegovo terjatev v višini 16,000.000,00 SIT ter tako grobo posegla v tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti. Tretje tožena stranka je, kot je razvidno iz odgovora na tožbo, vedela, da tožnik ni obravnaval nobenega v članku omenjenih primerov in da tudi če bi mu bila dodeljena, bi se zaradi svojega osebnega dostojanstva in odnosa do gospoda Z. moral izločiti. Kljub temu svojemu vedenju o primerih, je tretje toženi svoje žaljive in neresnične izjave podal na novinarski konferenci, z namenom objave ter tako z namenom žalitve tožnika. Za tožečo stranko je žaljivo, da so tožene stranke in s tem tudi tretje toženec navajale tudi terjatev, ki jo ima do gospoda Z., saj tudi to predstavlja poseganje v tožnikovo osebnostno sfero in njegovo pravico. Vseh teh trditev v smislu pravilne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje ni obravnavalo, pri čemer so zlasti pomembne izjave tretje tožene, da čeprav je vedel, da tožnik ne sodi v predmetnih zadevah, s svojo vlogo sodnika zavlačuje presojo in sicer v zadevi, ki teče pred Okrožnim sodiščem v S. G. in v kateri O. D. toži nekdanjega podjetnika V. Z. in je torej v kontekst tega, da o zadevah v tem času še ni bilo odločeno oziroma, da so se zavlačevale zadeve, v katerih je bila občina tožeča stranka, vpletal tožnika. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno in prehitro zaključilo in na kar opozarja pritožba, da pri tretje toženemu ni prisoten element protipravnosti. Sodišče ni odgovorilo na tožbene trditve, da se tožnik omenja z imenom in priimkom in je s tem po tožbenih navedbah podan namen diskreditacije točno določene osebe, to je tožnika P. P. Sodišče tako ni odgovorilo na tožbene navedbe tožnika pod točko VIII tožbe, kjer je bilo navajano, da je bil tretje toženi kot župan O. D. zato dobro seznanjen s pravdnimi zadevami O. D. in gospoda Z., zato je še toliko bolj nerazumljivo, zakaj je tretje toženi v svoji novinarski izjavi vpletal tožnika, za katerega je vedel, da ne sodeluje v nobenem sodnem postopku v funkciji sodnika. Dejstvo je, da je hotel povzročiti tožniku škodo namenoma, zato po določbi člena 147/II OZ tudi neposredno odgovarja tožniku za povzročeno škodo. Razžalitev časti in dobrega imena je pravni standard. Pravni standard je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja, torej sodniku. Sodnik mora glede na obstoječe civilizacijske standarde in družbene razmere nasploh v vsakem primeru posebej odločiti, ali je povzročitelj škode pri izpolnjevanju svoje pravice do svobodnega izražanja ravnal v skladu s svojimi dolžnostmi in odgovornostmi. Protipravno je vsako tisto ravnanje, ki ni v skladu s civilizacijskimi normami, dostojnostjo, primernostjo, lepim vedenjem, z navadami preudarnega in dostojnega človeka (župana). Kot razžalitev časti se opredeljuje vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga hoče osmešiti. Čast se opredeljuje kot osebni občutek vrednosti, dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (sodnik). Žalitev lahko nastane s formalno žalitvijo, s sodbo o vrednosti in izrekanju žaljivih trditev (več o tem glej A. Finžgar, Osebnostne pravice, Ljubljana, 1985 in S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, stran 86). Sodišče prve stopnje pa glede na podane in s strani sodišča prve stopnje spregledane tožbene trditve, ravnanja tretje toženca ni presojalo v tej zgoraj omenjeni obliki pravnega standarda, zato je dejansko stanje protipravnosti ravnanja tretje toženca in s tem pravilna uporaba materialnega prava zmotno ugotovljena in pravo zmotno uporabljeno. Pri tem je treba poudariti, da so predpostavke za obstoj kaznivega dejanja drugačne od predpostavk civilnega delikta, in zato ni potrebno ugotavljati v tem postopku, ali so podani znaki kaznivega dejanja razžalitve (primerjaj sodbo II Ips 397/2000).

Pravilne so pritožbene trditve tožnika, da je zaključek sodišča prve stopnje, da drugotoženi kot novinarki ni moč očitati protipravnosti z zapisom članka, objavljenega v D. dne 7. 3. 2002 glede na tožbene trditve, napačno. Sodišče je v tej zvezi zaključilo, da zapis konkretnih s strani župana izrečenih besed glede na celotno problematiko in situacijo ter glede na dejstvo, da so bile izrečene na tiskovni konferenci v prvi vrsti ne pomeni informacije, ki bi jo bila dolžna preverjati v skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije. Če bi jo, bi bile ugotovitve identične tistim, ki jih je v tem postopku ugotovilo sodišče, to je glede trajanja med vloženimi akti in razpisanimi prvimi obravnavami, o vlogah tožnika v času objave članka in pred tem, kar pomeni, da bi se informacije izkazale za točne, da gre torej za informacije, ki bi jih bilo potrebno preverjati. Tožbene trditve pa niso bile podane v tej smeri protipravnosti, podane so bile v tej smeri, da bi novinarka bila dolžna preverjati, ali je tožnik s svojo funkcijo sodnika kakorkoli vplival na delo sodišča in s tem tudi na delo sodnikov pri Okrožnem sodišču v S. G., vse z namenom osebnih koristi, ker naj bi mu podjetnik Z. dolgoval 16,000.000,00 SIT še iz časov, ko je tožnik kot odvetnik zanj opravljal odvetniške storitve. S tem naj bi kršila Kodeks novinarjev Republike Slovenije. Sodišče pa je te navedbe o protipravnosti ravnanja drugotoženke obravnavalo le tako, kar je sicer res, da so pri sodišču vložene te tri zadeve, vendar takšen podatek sam po sebi ne pomeni ničesar v smeri trditev tožnika, da bi morala novinarka preveriti resničnost trditev, katere je podal tožnik glede njene protipravnosti v tožbenih trditvah. Pritožba sedaj pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje spornega članka ni razumelo kot hudo obtožbo na račun tožnika, katero bi morala drugotožena stranka preveriti pri sodišču in tudi glede na Kodeks novinarjev pred objavo tega spornega članka dati tožniku možnost pridobiti odziv, to je odziv tistega, ki ga informacije zadevajo, to se pravi tožnika samega in tudi sodišče kot tako. Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam. Ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti prizadetega. To pa se ravno vse nanaša na sporni del članka v tistem delu, ko avtorica članka poudarja, da ni presenetljivo, da so bile obravnavane zadeve, ko je občino tožil Z. hitro razpisane in da gre za zavlačevanje na sodišču, kjer je bivši Z. odvetnik P. P. sedaj sodnik. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče odločilnih dejstev zaradi takšne kršitve niti ni ugotavljalo, oziroma jih je ugotovilo v nasprotju s tožbenimi trditvami. Tako je utemeljena tudi pritožba glede ugotavljanja protipravnosti dela novinarke pri objavi spornega članka. Pri tem naj bo sodišče prve stopnje še posebej pozorno na to kar je samo ugotovilo, kakšen je bil pravzaprav namen tiskovne konference in kakšen podatek iz te tiskovne konference je v obliki in vsebini spornega članka nato novinarka prenesla do bralcev. Zato je relevantno polje vsebine in namena članka za odločanje o tem, ali je novinar ravnal protipravno in je s tem podana ena od predpostavk odškodninske obveznosti drugotoženke, in s tem tudi prvotoženke. Pri tem je pomembno razmerje med upravičenim varovanjem tožnikove časti in ugleda ter svobodo časnikarskega ustvarjanja obdolženke. V primeru obravnavanja nepreverjenih informacij gre za kršitev novinarske etike in sodišče prve stopnje naj zato presoja ali je predmetni članek presegel meje obvestila javnosti o obravnavanih temah iz tiskovne konference, morda z namenom doseganja učinka senzacije. Svobodno novinarstvo in svoboda obveščanja ne dajeta novinarju pooblastila, da neomejeno poseže v čas in dobro ime tistega, na kogar se prispevek med drugim tudi nanaša. Novinar bi se v zasledovanje konstruktivne kritike moral izogniti senzacionalističnemu slogu poročanja, ki mnogo bolj poseže v čast in dobro ime posameznika, kakor je v skladu z načelom sorazmernosti dopustno, saj strokovna pravica novinarskega poročanja zavezujejo novinarje h korektnemu in resničnemu poročanju. Dane informacije morajo torej ustrezno preveriti in jih pred objavo posredovati prizadetemu. Tožeča stranka je namreč trdila in dokazovala, da je bilo novinarjevo ravnanje neustrezno in neskrbno, glede na standarde poklicnega novinarstva (člen 6/II OZ), s čimer bi lahko bila podana krivda novinarja in odškodninska odgovornost tožene stranke kot tudi odgovornost prvotožene stranke kot njegovega delodajalca (prvi odstavek 141. člena OZ – primerjaj tudi sodbo VSM I Cp 1553/2008, sodbo VSM I Cp 618/2003, sodbo VSM I Cp 424/2003, sodbo VSRS II Ips 397/2000, sodbo II Ips 660/2005 ter številne druge sodbe v tej zvezi).

Tako je podan tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava glede prvotožene stranke kot novinarske hiše, ki je članek pri njej zaposlene novinarke tudi objavila, saj po zaključku sodišča druge stopnje, sodišče še ni z dovolj trdnim prepričanjem, glede na tožbeno trditev ugotovilo, ali je novinarka s sestavo članka ravnala nedopustno, torej na nedopusten način. Pri tem je potrebno ponovno upoštevati vse tožbene navedbe tožeče stranke v tej zvezi glede žaljivosti članka za tožnika, tako glede citata v tem članku kakor tudi vsebine celotnega članka, ki je bil povzet po novinarski konferenci, ki jo je sklical župan O. D., to je tretjetoženi.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 355 ZPP, saj je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje odškodninske odgovornosti vseh treh toženih strank nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh tožbenih trditev kakor so se glasile in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati vse tožbene trditve glede obstoja odškodninske odgovornosti vseh treh toženih strank, kot so le-te navedene v tožbenih navedbah in ne v luči povprečnega bralca in v tej zvezi pravilno uporabiti materialno pravo. Pri tem bo moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje za obravnavanje te tožbe tožeče stranke, kot le-ta izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje.

V posledici zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo razveljaviti tudi odločitev glede stroškov nastalih na prvi stopnji (člen 165 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).