UPRS sodba in sklep I U 2007/2011

1. Tožba se zavrne.
2. Predlog za izdaje začasne odredbe se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom združila upravni zadevi tožnikov v en postopek in odločila, da se postopek za priznanje mednarodne zaščite tožnikov ustavi. V obrazložitvi navaja, da iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito izhaja, da sta tožnika dne 11. 11. 2011 samovoljno zapustila Azilni dom ter se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj nista vrnila. Glede na samovoljno zapustitev Azilnega doma je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 50. člena, v povezavi s 3. alinejo 2. odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) postopek ustavila in odločila, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po dokončnosti sklepa.

Tožnika vlagata tožbo zaradi nepravilne uporabe 3. alineje 2. odstavka 50. člena ZMZ. V tožbi navajata, da pravilna uporaba 3. alineje citiranega člena pomeni, da za sankcijo ustavitve postopka ne zadošča zgolj prosilkino ravnanje, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot „samovoljno zapustitev Azilnega doma“, ampak je potrebno ugotoviti še, ali je s to zapustitvijo Azilnega doma prosilka otežila ali ovirala nadaljnji normalni potek azilnega postopka. Takoj po prejemu obvestila o ustavitvi postopka dne 15. 11. 2011 je v pritožbi na Azilni dom, ki pa je ni mogla vročiti nikomur, zapisala, da je bila zadnjič v Azilnem domu v četrtek dne 10. 11. 2011, da bi si pridobila dovolilnico, s strani vodje Azilnega doma A.A. in socialne delavke B.B. pa ji je bilo nekoč prej že sporočeno, da dovolilnice ne rabi „čez vikend“. Dne 10. 11. 2011 je prosila socialno delavko C.C., naj ji napiše dovolilnico do torka (15. 11. 2011), pred tem pa je bila pri B.B. dne 8. 11. 2011, ki ji je povedala, da v kolikor dovolilnica ne bo podpisana, jo bo o tem obvestila. Na podlagi navedenega je sklepala, da je z dovolilnico vse v redu. Meni, da je njena pravica bivanja izven Azilnega doma kršena. Nikoli ni dobila jasne pisne pojasnitve, zakaj se ji ne odobri bivanje izven Azilnega doma. Uradno je namreč poročena z možem, ki je slovenski državljan, še posebej, glede sina, pa poudarja, da so razmere v Azilnem domu slabe. Med tožnico in vodstvom Azilnega doma je bilo glede njenega bivanja v Azilnem domu in možnosti njene razselitve na zasebni naslov k možu že več mesecev več zapletov in nesporazumov. Nikakršne podlage ni za to, da bi ji zaradi morebitnega tovrstnega disciplinskega prekrška izrekli nesorazmerno sankcijo, to je ustavitev postopka, češ, da se ta njena nedisciplina šteje za umik prošnje. To pomeni napačno uporabo materialnega prava, ki meji že na zlorabo. Subsidiarno predlaga presojo ustavnosti 3. alineje 2. odstavka 50. člena ZMZ, in sicer zaradi sprožitve ocene ustavnosti z načeli pravne države, načelom enakosti pred zakonom in ustavno pravico do enakega varstva pravic v vseh postopkih (2., 14. in 22. člen Ustave Republike Slovenije). Subsidiarno tudi predlaga presojo ustavnosti 3. odstavka 50. člena ter 1. odstavka 50. člena ter 1. odstavka 76. člena ZMZ. Uveljavlja tudi nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-89/10 zaradi nedoločitve roka za zapustitev države. Konkretnega tožbenega predloga tožeča stranka ni podala, glede na tožbene navedbe pa sodišče ocenjuje, da predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Hkrati s tožbo je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. ali 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da bi bila z nezakonitim sklepom v brezpravnem položaju, brez vsakega pravnega statusa, ker nimata zagotovljenih niti minimalnih pravic, ki so zagotovljene tujcem. Težko popravljivo škodo izkazuje s tem, ker tožnikoma ne bi bila zagotovljena pravica do nujnega zdravstvenega varstva. Ker tožena stranka ne spoštuje že citirane odločbe ustavnega sodišča, da mora biti dotedanjemu prosilcu za azil določen ustrezen rok za prostovoljno zapustitev države. Predlaga, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa, v kolikor pa takšne začasne odredbe po 2. odstavku 32. členu ZUS-1 ne bi bilo mogoče izdati, pa naj sodišče izda začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na stališča tožeče stranke in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Sodišče pojasnjuje, da odgovora na tožbo tožeči stranki ni vročalo, glede na predlog za izdajo začasne odredbe in kratke roke za odločitev v zadevi.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 3. alineje 2. odstavka 50. člena ZMZ, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločila, ko je na podlagi citirane določbe ZMZ štela, da se prošnja tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji šteje za umaknjeno. Svojo odločitev je oprla na podatke uradne evidence, iz katere izhaja, da sta tožnika dne 11. 11. 2011 samovoljno zapustila Azilni dom in se v treh dneh vanj nista vrnila. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnika ne ugovarjata.

Tožbene ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene. Ni podlage v določbi ZMZ, da bi moral organ ugotavljati, ali je z zapustitvijo azilnega doma za več kot tri dni, brez veljavne dovolilnice, prosilec otežil ali oviral potek azilnega postopka. Za ustavitev postopka zadostuje že okoliščina, ki v tej zadevi ni sporna, da sta tožnika zapustila Azilni dom samovoljno dne 11. 11. 2011, ne da bi za to imela izdano dovolilnico. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da sta tožnika na podlagi izjav socialne delavke in vodje Azilnega doma menila, da jima izdaja dovolilnice za zapustitev Azilnega doma do dne 15. 11. 2011 ni potrebna. Tožnika v tožbi o teh dejstvih nista predložila dokazov, niti nista predlagala izvedbe dokazov. Sodišče je zato odločilo na seji, ker brez dokaznega predloga dokazov samo ne more izvajati.

V tej zadevi so pravno neupoštevne tudi navedbe glede nevzdržnih razmer v Azilnem domu, ki jih v tožbi navajata. Postopek razselitve tožnikov na zasebni naslov (k možu prosilke, ki je slovenski državljan) niso predmet tega postopka, prav tako ne more vplivati na odločitev tožničina navedba, da so jima bile izdane dovolilnice na podlagi „ustne“ odobritve.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da ni zakonite podlage, da se tožnikoma za disciplinski postopek izreče sankcija ustavitve postopka ter da bi moral organ ugotavljati, ali se je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma za več kot tri dni, onemogočil izvesti azilni postopek. Podlage za to v določbah namreč ZMZ ni. Po mnenju sodišča določba 3. alineje 2. člena 50. člena ne pomeni izvrševanja sankcije same po sebi, temveč pomeni uresničevanje spoštovanja dolžnosti, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito. Zato ob ugotovljenem dejanskem stanju uporaba določbe 3. alineje 2. odstavka 50. člena ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava niti zlorabe prava. Vsak prosilec za mednarodno zaščito ima možnost zapustiti azilni dom, vendar ne samovoljno, ne da bi mu bila izdana dovolilnica.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnikov za prekinitev postopka zaradi presoje ustavnosti 3. alineje 2. odstavka in 3. odstavka 50. člena ter 1. odstavka 76. člena ZMZ. Sodišče ne pritrjuje neskladnosti citiranih določb z načeli pravne države, načelom enakosti pred zakonom in ustavno pravico do enakega varstva pravic v vseh postopkih. Poleg tega sodišče na predlog strank glede presoje ustavnosti in prekinitve postopka ni vezano, gre za suverenost njegove odločitve.

Tožnika neutemeljeno ugovarjata, da je s tem, ko rok za zapustitev države ni določen, to v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-89/10. Zmotno je stališče tožnikov, da bi moral biti v primeru prosilcev za mednarodno zaščito in zavrnitvi njihove prošnje rok za zapustitev države določen v zavrnilni odločbi, izdani na podlagi ZMZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. I U 245/2011, ob presoji sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 232/2011, sicer potrdilo odločitev o zavrnitvi prošnje, v tej sodbi pa ni pritrdilo stališču sodišča prve stopnje in je zapisalo, da se ne strinja z razlogom za ugoditev tožbe, da bi morala tožena stranka v izreku negativne odločbe določiti paricijski rok, v katerem bi lahko prosilec prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo.

Ker je sodišče presodilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločila, ko je postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 2. alineje 3. odstavka 50. člena ZUS-1 ustavila, je tožbo tožnikov na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

Tožnika sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ali 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Pri tem sta postavila zahtevek zgolj po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, po katerem sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri tem mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnika sta v zahtevi navedla, če izdaje začasne odredbe po citirani določbi ne bi bilo mogoče izdati, naj se izda po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. Težko popravljivo škodo utemeljujeta s tem, da sta zaradi nezakonitega sklepa v neenakopraven položaju, brez vsakega pravnega statusa, nimata niti zagotovljenih minimalnih pravic, ki so zagotovljene tujcem. Po presoji sodišča tožnikoma z izdajo izpodbijanega sklepa ne nastaja zatrjevana škoda. Sklep o ustavitvi postopka še ni postal pravnomočen, kar pomeni, da uživata do pravnomočnosti sklepa vse pravice, ki gredo prosilcem za mednarodno zaščito.