UPRS sodba I U 110/2012

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica številka št. DT 42152-30/2008-15 (11022-03) z dne 7. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti.

1Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 42152-30/2008-15 (11022-03) z dne 7. 2. 2011 zavrnil vlogo tožnika za vračilo davka od dobička iz kapitala, plačanega po odločbi št. DT 42152-4-43/2008-2-11022-01 z dne 4. 11. 2008 pri prodaji nepremičnine.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik v vlogi z dne 1. 4. 2010 navedel, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici tožbeni zahtevek kupca A. d.o.o. za izdajo ZK dovoljenja za preknjižbo parcel v zemljiški knjigi zavrnjen. Nato pa je Višje sodišče v Kopru pritožbi A. d.o.o. delno ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na tri stavbe in stavbna zemljišča (parc. št. 114/2, 114/3 ter 114/4 k.o. B.). Sodba sodišča prve stopnje pa je v delu, ki se nanaša na ostala zemljišča (parc. št. 107, 111, 112, 114/1, 116 in 127-travniki; 113/1, 113/2-njive; 115, 122, 123, 124, 125, 127, 130, 131-gozd, 12-pašnik) iz prodajne pogodbe med tožnikom in A. d.o.o. kot kupcem postala pravnomočna. Prvostopenjski organ je navedeno vlogo z odločbo z dne 18. 6. 2010 zavrnil, a je po vloženi pritožbi drugostopenjski organ pritožbi ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je tožnik, na poziv prvostopenjskega organa z dne 4. 1. 2011 k predložitvi soglasja Ministrstva za obrambo k pravnemu poslu, dne 14. 1. 2010 odgovoril da je pravno naziranje v zvezi z dostavo soglasja Ministrstva za obrambo napačno, raziskovanje v to smer pa nepotrebno. Ob tem je navedel, da je v vlogi za vračilo davka posredoval dokaz - kopije sodb iz katerih izhaja, da je zahtevek kupcev spornih zemljišč za prodajo kmetijskih zemljišč v k.o. B. pravnomočno zavrnjen, ker po sklenitvi pogodbe in vse do konca postopka na prvi stopnji, kupec ni predložil sodišču dokaza, da je soglasje k pravnemu poslu dalo ustrezno ministrstvo. Iz teh sodb pa tudi izhaja, da se je tožnik protivil prodaji vseh teh nepremičnin, ker je pred tem odstopil od prodajne pogodbe. Iz predloženih listinskih dokazov izhaja, da pogodbe o prenosu nepremičnine v k.o. B. ni bilo mogoče izpolniti, ker kupec ni predložil soglasja Ministrstva za obrambo. Ker iz navedenega izhaja, da se bo pogodba, če bo kupec v pravdi s tožbo uspel, izpolnila samo delno, predlaga, da se v ponovljenem postopku vrne ves obračunani in plačani davek iz naslova dobička iz kapitala, ki se nanaša na kmetijska zemljišča. Ker v ponovnem postopku niso bila dostavljena potrebna dokazila, kot izhaja iz napotil v odločbi z dne 10. 12. 2010, je bila vloga zavrnjena.

3Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-05-32/2011-3 z dne 14. 12. 2011 zavrnilo. V obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na 16. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), ki določa pogoje, pod katerimi je možno vračilo plačanega davka na promet nepremičnin, in dodaja, da je prvostopenjski organ sledil napotilu iz odločbe z dne 10. 12. 2010 in tožnika pozval k predložitvi ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti zahtevek za vračilo davka z vidika nemožnosti izpolnitve pogodbe.

4Ugotavlja, da se je v postopku o utemeljenosti tožnikovega zahtevka odločalo ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka in nato še drugega odstavka 16. člena ZDPN-2. Tožnik je bil pozvan k predložitvi ustreznih dokazil, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljiti nemožnost izpolnitve pogodbe, a je tožnik na to odgovoril, da so ustrezni pravni sklepi glede utemeljenosti vračila davka zaradi nemožnosti izpolnitve pogodbe razvidni iz že predložene listinske dokumentacije. Tudi iz kasneje predloženih listin izhaja isto, kar je v tožnik v postopku zatrjeval, in sicer, da se je izpolnil le del pogodbe, ki se nanaša na odsvojitev stavbnih zemljišč, v preostalem delu pa do realizacije pogodbe ni prišlo in je zato upravičen do vračila davka v tem delu.

5Drugostopenjski organ je nato ponovno pregledal vse listine, predložene v postopku in zaključil, da se problematika nanaša na pogodbo o odsvojitvi nepremičnin v k.o. B., v zvezi s katero je med pogodbenima strankama (tožnikom in kupcem) nastal spor ter se je zadeva reševala na pristojnem sodišču. V času odločanja o zahtevku za vračilo davka je prvostopenjski organ razpolagal s sodbama Okrožnega sodišča v Novi Gorici in drugostopenjskega sodišča v Kopru, ki sta bili izdani pred vložitvijo zahtevka za vračilo davka. Kot je bilo že navedeno v odločbi z dne 10. 12. 2010, je iz navedenih listinskih dokazil možno sklepati, da kupec nepremičnin v k.o. B. ni uspel z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za sporne nepremičnine, ki mu ga prodajalec nepremičnin (tožnik in drugi solastnik) ni hotel izdati, in sicer zato, ker sodišču ni predložil ustreznega soglasja Ministrstva za obrambo, ki je za del nepremičnin (kmetijska zemljišča) v k.o. B. pogoj za vpis v zemljiško knjigo. Na podlagi navedenega je mogoče sklepati na pravne napake pri sklenitvi posla o pridobitvi nepremičnin v k.o. B., ni pa mogoče sklepati na pravne posledice pogodbe o prodaji nepremičnin.

6To pomeni, da v času obravnave zahtevka za vračilo davka v ponovnem postopku ni bilo jasno, kakšna bodo nadaljnja postopanja pogodbenih strank, saj bi lahko nastale različne pravne posledice (lahko bi šlo bodisi za razdrtje pogodbe, za delno izpolnitev pogodbe, za odstop od pogodbe, lahko bi bila zahtevana nižja kupnina itd.). V času odločanja pa je bil možen sklep o dejstvu, da je kupoprodajna pogodba z dne 22. 10. 2007 v veljavi in da je tožnik s to pogodbo odsvojil svoj del nepremičnin v k.o. B., zaradi česar mu je bil davek od dobička iz kapitala, ki ga je pri tem ustvaril, utemeljeno odmerjen. Sklep, da je že na podlagi sodb jasno razvidno, da je realizacija pogodbe vprašljiva oziroma bo izpolnitev nemožna, je glede na dejstva, izkazana v navedenih listinah preuranjen in nepravilen. V postopku odločanja o utemeljenosti zahtevka za vračilo davka se presoja utemeljenost zahtevka na podlagi tistih dokazil, ki jih v postopku predloži tisti, ki vračilo davka utemeljuje. Ker tožnik v postopku na poziv davčnega organa drugih dokazil ni predložil, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za vračilo davka pravilna, saj tožnik ni dokazal dejstva, da je prišlo do nemožnosti izpolnitve pogodbe (v celoti ali v delu).

7Glede v pritožbenem postopku predloženih sodb poudari, da gre za dokazila, ki so nastala po izdaji odločbe davčnega organa, ki na odločitev v tem postopku ne morejo vplivati, saj drugostopenjski organ presoja pravilnost in zakonitost akta glede na čas njegove izdaje in na podlagi takrat ugotovljenega dejanskega stanja. Kljub temu pa ugotavlja, da je tudi po pregledu vsebine predloženih sodb spor med pogodbenima strankama razčiščen le v delu, ki se nanaša na vpis stavbnih zemljišč v zemljiško knjigo in tako še vedno ni jasno, kakšen bo dokončni dogovor glede kmetijskih zemljišč. Pogodba je tudi v spornem delu še vedno v veljavi, v sodbi sodišča v Novi Gorici (3. odstavek na 6. strani) pa to opozarja, da se predmetni spor sedaj nanaša le na stavbna zemljišča iz pogodbe in bodo le-ta predmet odločitve in ob tem tožencev (tožnika in solastnika odsvojenih zemljišč) nič ne ovira, da ne izpolnita obveznost po pogodbi v celoti in dosežeta tako namen kot način, opredeljen v pogodbi. S tem pa bi nastala tudi obveznost plačila celotne kupnine na strani kupca. Zato so zaključki o nemožnosti izpolnitve pogodbe v delu kmetijskih zemljišč še preuranjeni.

8Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi meni, da je v zadevi napačno interpretiran drugi odstavek 16. člena ZDPN-2, ki govori o možnosti vračila davka v primeru, ko pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti. Tožnik namreč ni zatrjeval, da pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, temveč, da se je izpolnila le delno. To izhaja tudi iz priloženih in izvedenih dokazov. Po drugem odstavku 16. člena ZDPN-2 je povrnitev davka možna in utemeljena v obeh primerih: prvič, če gre za nezmožnost izpolnitve, kot tudi če se pogodba izpolni samo delno. Graja stališče drugostopenjskega organa, da je prvostopenjski organ odločal glede na sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici ter instančnega sodišča v Kopru, saj je tekom postopka na II. stopnji predložil še nadaljnje dokaze za svoj zahtevek (sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 28.2.2011 in sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je prvostopenjsko sodbo potrdilo).

9Meni, da je v zadevi utemeljen in moralno pravilen zaključek, da se je prodajna pogodba med strankama, na podlagi katere je bil odmerjen in plačan davek iz dobička od kapitala izpolnjena le delno, in to v delu, ki se nanaša na stavbe in stavbna zemljišča, zaradi česar je bil davek od vrednosti kmetijskih zemljišč plačan po nepotrebnem. Navedba drugostopenjskega organa, da za pogodbeni stranki ni ovir, da izpolnita pogodbene obveznosti in dosežeta tako namen kot način, opredeljen v pogodbi, je napačna. Enako velja za zaključek, da je temu tako, ker naj bi bili tudi zaključki sodišča samega o nezmožnosti izpolnitve pogodbe v delu kmetijskih zemljišč še preuranjeni. Tožnik je davčnima organoma posredoval vse relevantne podatke in dokaze za odločitev o zahtevku ter tudi dokument - pisni dokaz, da je zaradi kršitev in škodljivega ravnanja kupca od pogodbe sam odstopil, pa tudi tožbo kupca in sodbe sodišč s tem v zvezi, ki kažejo, da se prodajna pogodba ni izpolnila v celoti. Navedba, da lahko stranki pogodbo v bodočnosti morebiti realizirata, nima podlage v ravnanju strank kar tudi pojasnjuje in navaja podatke o kupcu. Tožnik nato navaja svoje poglede na odmerno odločbo za davek od dobička iz kapitala, ki jo je izdala DURS, Urad v Novi Gorici. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

11Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

12Tožba je utemeljena.

13Po pregledu upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil napoved za odmero davka od dobička iz kapitala in ta davek po odmerni odločbi dne 4. 11. 2008 tudi plačal. Nato pa je dne 31. 10. 2010 vložil zahtevo za vračilo plačanega davka od dobička iz kapitala. Navedeno med strankama tudi ni sporno. Sporno med strankama je, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega davka od dobička iz kapitala in na kakšni podlagi.

14Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je drugostopenjski organ v odločbi z dne 10. 12. 2010, s katero je odpravil (prvo) odločbo z dne 18. 6. 2010 sicer ugotovil, da niti Zakon o davčnem postopku niti Zakon o dohodnini ne določata neposredne pravne podlage za vračilo davka od dobička iz kapitala. Ker pa je prodajalec tudi zavezanec za plačilo davka na promet nepremičnin, je v korist tožnika sklenil, da je potrebno v zadevi smiselno presojati, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo tega davka, ker bi bilo posledično mogoče utemeljevati zahtevo za vračilo tudi po 16. členu ZDPN-2. Prvostopenjski organ je omenjenim napotkom drugostopenjskega organa sledil tako, da je tožnikovo zahtevo za vračilo davka od dobička iz kapitala presojal zgolj na podlagi določb ZDPN-2, kar pa ni v skladu s podano zahtevo tožnika. Po mnenju sodišča bi se zato morala tožnikova vloga v tem postopku presojati najprej z uporabo ustreznih določb Zakona o davčnem postopku, šele nato pa, skladno z napotki drugostopenjskega organa v korist tožnika, tudi s (smiselno) uporabo ZDPN-2, vse v smislu člena 214 Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem pa ima tožnik prav, ko navaja, da je svojo zahtevo (vsebinsko) utemeljeval le na drugem odstavku 16. člena ZDPN-2, ne pa tudi na prvem. Pri tem bi bilo potrebno tudi ugotoviti, kdo je zakrivil morebitno delno nezmožnost izpolnitve pogodbe. Če jo je namreč davčni zavezanec zakrivil (tudi morda s svojo neaktivnostjo) sam, je vprašljivo, ali je do vrnitve davka sploh upravičen. Po mnenju sodišča je namreč drugi odstavek 16 člena ZDPN-2 potrebno razumeti zgolj tako, da mora nemožnost izpolnitve pogodbe nastati iz objektivnih in ne morda subjektivnih razlogov.

15Po oceni sodišča pa bi bilo v tem primeru, če se je davčni organ odločil, da tožnikovo vlogo za vrnitev davka od dobička iz kapitala obravnava v korist tožnika, tudi na mestu, da jo preveri še s stališča (morebitne) tožnikove pobude za obnovo postopka odmere tega davka. Nesporno dejstvo namreč je, da je tožnik davek plačal, do realizacije dela pogodbe pa (še ni) prišlo.

16Glede na navedeno je bilo potrebno na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpraviti ter ga vrniti prvostopnemu organu v ponovno odločanje, da upošteva mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi.

17Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1