UPRS sodba I U 365/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ ugotavljal, ali so podane okoliščine iz tretjega odstavka 30. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), zaradi katerih se vloga za izdajo ali podaljšanje dovoljenja zavrne. Ugotovil je, da so podane okoliščine, navedene v 4. točki tretjega odstavka 30. člena ZPotK-1), ker je bila tožnica kaznovana v skladu z 8. in 20. točko prvega odstavka 39. člena ZPotK-1, saj sta bili tožnici izdani odločbi in sicer št. 7100-406/2011-4-30017 z dne 23. 3.2011 za prekršek po 6. točki prvega dostavka 26. člena Zakona o potrošniških kreditih Uradni list RS, št. 70/02 in nasl. - v nadaljevanju ZPotK), ki po mnenju upravnega organa ustreza 20. točki prvega odstavka 39. člena ZPotK-1, in št. 7100-1013/2011-4-29001 po 8. točki prvega odstavka 39. člena ZPotK-1.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se ji z njo preprečuje opravljanje glavne dejavnosti in da bo zaradi tega prišlo do stečaja ali likvidacije. Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Sporna naj bi bila že zahteva toženke, naj tožnica vloži zahtevo za podaljšanje dovoljenja. Meni, da se prehodna določba 44. člena ZPotK-1 nanjo ne nanaša, ker od dneva, ko je pridobila dovoljenje (tj. 21. 1. 2008) do uveljavitve zakona ni preteklo več kot tri leta. Zato meni, da dovoljenje velja v skladu s prej veljavnim zakonom. Ne strinja se tudi z upoštevanjem omenjenih prekrškov. Navaja, da je bila prva odločba o prekršku izdana za kršitev pred uveljavitvijo ZPotK-1, zato bi upoštevanje ZPotK-1 pomenilo prepovedano retroaktivno uporabo tega zakona. Ker ji je bil z drugo odločbo o prekršku izrečen le opomin, pa tožnica meni, da je posledica izpodbijane odločbe prehuda sankcija za kršitev oziroma za nepravilnost, ki jo je že med postopkom o prekršku odpravila.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Dajalec kredita mora pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev (prvi odstavek 29. člena ZPotK-1). Dovoljenje se izda za tri leta z možnostjo podaljšanja (četrti odstavek 30. člena ZPotK-1). Dovoljenje se podaljša za nadaljnja tri leta, če dajalec kredita izpolnjuje kadrovske, organizacijske in tehnične pogoje ter pred potekom treh let od pridobitve oziroma podaljšanja dovoljenja uradu ponovno predloži dokazila o izpolnjevanju zahtevanih pogojev, sicer mu dovoljenje preneha veljati.

Ker je bila ureditev nadzora nad izpolnjevanjem pogojev za opravljanje te dejavnosti pred uveljavitvijo ZPotK-1 z določbami ZPotK urejena drugače, je ZPotK-1 v 44. členu določil še, da morajo dajalci kreditov, ki so pridobili dovoljenje več kot tri leta pred uveljavitvijo tega zakona, v šestih mesecih od uveljavitve ZPotK-1 predložiti dokazila, da še izpolnjujejo pogoje za pridobitev tega dovoljenja. Res je, da zakon pravnega položaja, kot je tožničin, ne ureja izrecno, iz navedene ureditve pa jasno izhaja, da se izpolnjevanje pogojev za opravljanje storitev dajanja potrošniških kreditov za vse dajalce teh kreditov preverja vsake tri leta. Razlaga, za kakršno se zavzema tožnica, bi pomenila, da se izpolnjevanje pogojev za opravljanje obravnavane storitve pri dajalcih kredita, ki so dovoljenje za to storitev pridobili manj kot tri leta pred uveljavitvijo ZPotK-1, sploh ne bi ugotavljalo. Takega namena zakonodajalcu ni mogoče pripisati, poleg tega bi to pomenilo različno obravnavanje dajalcev kredita, ne da bi za to obstajal razumen razlog. Po navedenem je torej neutemeljen tožničin ugovor v zvezi z obveznostjo podaljšanja dovoljenja, izdanega pred uveljavitvijo ZPotK-1.

Vlogo za izdajo ali podaljšanje dovoljenja pa se zavrne, če vlagatelj ne izpolnjuje kadrovskih in organizacijskih zahtev (1. točka tretjega odstavka 30. člena), če je bilo vlagatelju dovoljenje odvzeto (2. točka tretjega odstavka 30. člena), če je vlagatelj oseba, katere odgovorna oseba je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje goljufije ali oderuštva (3. točka tretjega odstavka 30. člena) ali če je bil vlagatelj ali je bila njegova odgovorna oseba kaznovana v skladu z 2., 4., 6., 7., 8., 10., 13., 14., 15., 18., 19. in 20. točko prvega odstavka 39. člena tega zakona (4. točka tretjega odstavka 30. člena).

Kljub temu, da 4. točka tretjega odstavka 30. člena ZPotK-1 navaja le točke prvega odstavka 39. člena ZPotK-1, je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor o retroaktivni uporabi zakona, ker izpodbijana odločitev temelji na upoštevanju prekrška po 6. točki prvega odstavka 26. člena ZPotK. Upoštevanje kršitve po prejšnjem zakonu sama po sebi ne pomeni naknadnega spreminjanja že nastalega dejanskega stanja, ki je nastalo v preteklosti. Upoštevanje preteklega dejstva kot pogoja za izdajo dovoljenja za naprej namreč ne pomeni posega v pridobljene pravice. Izpodbijana odločitev tudi ne pomeni, da je tožnici dovoljenje, ki ga je pridobila po prejšnji ureditvi, odvzeto za nazaj.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti upoštevanja okoliščine, da je bil vlagatelj kaznovan za prekršek po prejšnjem ZPotK, je pomembno le, ali enako ravnanje kot prekršek opredeljuje tudi ZPotK-1 in ali hkrati določa, da se vloga za izdajo ali podaljšanje dovoljenja zavrne, če je vlagatelj kaznovan za tak prekršek. Za določitev pogojev za izdajo ali podaljšanje dovoljenja je namreč bistveno, za kakšne kršitve je bil vlagatelj kaznovan in ne ali je bil kaznovan po ZPotK-1 ali po ZPotK. Iz zakona in zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ, št. 67/10) namreč izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da se s storitvami dajanja potrošniških kreditov ne bi mogle ukvarjati osebe, ki so zakon že zlorabile. Zakonodajalcu torej ni mogoče pripisati namena, da bi se dovoljenja lahko izdajala osebam, ki so bile kaznovane za prekrške, kakršne določa ZPotK-1, zgolj zato, ker so bile kaznovane še po ZPotK. Glede na to, da so pogoji za podaljšanje dovoljenj enaki tudi za tiste osebe, ki so imele dovoljenja že pred uveljavitvijo ZPotK-1, bi neupoštevanje kaznovanja za prekrške po ZPotK tudi izničilo navedeni zakonodajalčev namen.

Po navedenem je torej upravni organ pri preverjanju pogoja iz 4. točke tretjega odstavka 30. člena ZPotK-1 pravilno upošteval kaznovanje vlagatelja za prekršek po 6. točki prvega odstavka 26. člena ZPotK, ker tudi ZPotK-1 v 14. točki prvega odstavka 39. člena (in ne v 20. točki, kot napačno navaja toženka), enako določa, da je prekršek izračunavanje efektivne obrestne mere v nasprotju z zakonom predpisanim izračunom. Kaznovanje za prekršek iz točke 14. prvega odstavka 39. člena ZPotK-1 pa je razlog za zavrnitev vloge za izdajo ali podaljšanje dovoljenja. To pomeni, da je razlog za zavrnitev vloge okoliščina, da je bil vlagatelj že kaznovan zaradi napačnega izračunavanja efektivne obrestne mere, ne glede na to, ali je bil za ta prekršek kaznovan po ZPotK-1 ali po ZPotK.

Ker za zavrnitev vloge zadošča že ugotovitev, da je bil vlagatelj kaznovan za enega izmed prekrškov, ki jih določa 4. točka tretjega odstavka 30. člena ZPotK-1, se sodišču ni bilo treba spuščati še v presojo pravilnosti upoštevanja kaznovanja za prekršek po 8. točki 39. člena ZPotK-1, za katerega je bil tožnik kaznovan z opominom.

Ker po navedenem na odločitev v zadevi ne morejo vplivati ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dokazi, ki jih tožnik predlaga, niso pomembni za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).