UPRS sodba II U 258/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožniku kot zavezancu odredi prepoved dajanja v promet neskladnih proizvodov – osebnih računalnikov, ker zanje nima opravljenega predpisanega postopka ugotavljanja skladnosti, zanje ne obstaja tehnična mapa s poročilom o izvedenih preverjanih skladnosti, niso ustrezno označeni z oznako „CE“ in ker zanje ne obstaja ES izjava o skladnosti. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve, o morebitnih stroških postopkih bo izdan poseben sklep.

V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da je tržni inšpektor dne 27. 1. 2011 pri zavezancu v poslovnih prostorih v Murski Soboti, opravil inšpekcijski nadzor na podlagi: tretjega člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS) v povezavi s Pravilnikom o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostih mej (Pravilnik LVP) in Pravilnikom o elektromagnetni združljivosti (Pravilnik EMC); Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki v 16. členu določa, da je proizvajalec ali prodajalec dolžan potrošniku ob sklenitvi prodajne pogodbe izročiti garancijski list, navodila za uporabo v slovenskem jeziku (drugi odstavek 33. člena) ter seznam pooblaščenih servisov; Pravilnika o blagu, za katerega se izda garancija za brezhibno delovanje (Pravilnik o garanciji) po katerem je po 4. točki 1. člena obvezna izdaja garancije; Zakona o varstvu okolja (ZVO1) v povezavi s 5. členom Uredbe o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo, po kateri mora biti tovrstna oprema označena z znakom za ločeno zbiranje odpadne električne in elektronske opreme. Inšpektor je želel pregledati računalnike, ki jih je zavezanec sestavljal sam in so bili dani v promet v času v zadnjih treh mesecev. Na dan izvedbe nadzora so mu bile predložene fakture treh (tako) sestavljenih računalnikov različnih konfiguracij. Na osnovi predloženih listin je bilo ugotovljeno, da zavezanec za navedene računalnike (kot celoto) ni izdal enotne ES izjave o skladnosti, ni izvedel postopka ugotavljanja njihove skladnosti in jih posledično tudi ni ni označil z veljavnimi CE oznakami. Namesto tega je uporabil CE oznako ohišja (ki je bila nameščena s strani proizvajalca ohišja in velja le za ohišje s transformatorjem). Ker je takšno ravnanje zavezanca v nasprotju s 3. in 7. členom ZTZPUS, se mu v skladu z 2. odstavkom 16. člena istega zakona odredi prepoved dajanja v promet neskladnih proizvodov - osebnih računalnikov. Prepoved velja do odprave ugotovljenih nepravilnosti. Izrek, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe temelji na šestem odstavku 16. člena ZTZPUS. Stroške postopka, ki se konča za zavezanca neugodno, trpi v skladu s petim odstavkom 16. člena ZTZPUS zavezanec. O morebitnih takšnih stroških bo izdan poseben sklep.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopni organ pritožniku utemeljeno prepovedal ravnanje, ki je v nasprotju z navedenimi določili ZTZPUS. Pritožbeni ugovor, v smislu katerega pritožnika ni mogoče šteti kot proizvajalca osebnih računalnikov, je neutemeljen, saj ni sporno, da je pritožnik sam sestavil osebne računalnike iz posameznih računalniških komponent in je to tudi zaračunal. S tem je proizvedel nov proizvod, zato ga je treba obravnavati kot odgovornega proizvajalca tega proizvoda. Zatrjevana okoliščina, da so vse posamezne sestavine tako proizvedenih računalnikov skladne s predpisanimi zahtevami, še ne pomeni, da je skladen tudi računalnik kot celota. ZTZPUS v 3. členu jasno določa, da smejo biti (končni) proizvodi dani v promet oz. se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi. Zahteve glede varnosti in postopki ugotavljanja skladnosti pa so podrobneje določeni v že navedenih tehničnih predpisih. Na navedeno presojo tudi ne more vplivati pritožnikovo zatrjevanje o tem, da ima registrirano servisno dejavnost, saj se taka dejavnost lahko nanaša zgolj na popravilo in vzdrževanje računalnikov ali njihovih posameznih komponent, ne pa na sestavo novih proizvodov- računalnikov. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo posega v njegovo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in podjetništva. S tem se zgolj štirim velikim ali večjim podjetjem v Sloveniji ustvarja monopolni položaj na trgu, velikemu številu malih podjetij in podjetnikov pa se resno omejuje gospodarska dejavnost. Ni proizvajalec osebnih računalnikov in ni dajal v promet neskladnih novih proizvodov, ampak je v okviru svoje servisne dejavnosti posamezne komponente sestavi v celoto. Vse tako prodane komponente so bile opremljene z vsemi potrebnimi oznakami (CE) in skladne s Slovenskimi in Evropskimi predpisi. Komponente za osebni računalnik lahko kupi vsakdo kjerkoli v EU. Če si iz takšnih komponenta lahko osebni računalnik sestavi vsak posameznik, ga lahko tudi podjetje ali podjetnik. Ob takem pristopu računalnikov v bodoče ne bo smel nihče več niti servisirati, saj se bo lahko tudi vgradnja okvarjenih komponent štela za nov proizvod. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa mu je dolžna povrniti stroške tega postopka po priloženem stroškovniku.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba, s katero je prvostopni inšpekcijski organ prepovedal tožniku, da bi v promet dajal s predpisi neskladne proizvode - osebne računalnike je po presoji sodišča zakonita iz razlogov, ki jih v svojih odločbah navajata oba upravna organa. Sodišče se, da ne bi prišlo do ponavljanja, na te razloge sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

V zvezi z obravnavano problematiko je v 3. členu ZTZPUS določeno, da smejo biti proizvodi dani v promet oz. se smejo začeti uporabljati samo, če so skladni s predpisanimi tehničnimi zahtevami, če je bila njihova skladnost ugotovljena po predpisanem postopku in če so označeni v skladu s predpisi.

V obravnavanem primeru je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožnikovih računalnikov, ki jih sam sestavi, ni mogoče obravnavati kot nove proizvode. S tem, ko tožnik na trgu kupljene posamezne komponente računalnika (ohišje, trdi disk, mikroprocesor, itd.) sestavi v celoto, ustvari računalnik kot nov proizvod. Sestavni deli kot takšni lahko serviserju seveda služijo za vzdrževanje oz. popravila že zgrajenih (lahko rečemo tudi sestavljenih) računalnikov. Računalnik kot celota pa je nedvomno produkt oz. proizvod, ki je sestavljen iz množice sestavnih delov (nihče npr. ne trdi, da lahko iz posameznih komponent različnih proizvajalcev sam in brez ugotavljanja skladnosti zakonito sestavlja nove avtomobile za trg). To pa pomeni, da je treba pri takšni proizvodnji novih računalnikov upoštevati vse relevantne predpise, ki urejajo dajanje novih proizvodov na trg in ki so že našteti v uvodnem delu te sodbe.

Dejanskega stanja, po katerem je tožnik v inšpiciranem obdobju zadnjih treh mesecev pred pregledom sestavil in prodal najmanj tri računalnike različnih konfiguracij, za katere je inšpektorju predložil račune in drugo razpoložljivo dokumentacijo, tožnik izrecno ne prereka ali dokazuje kaj drugega. Prav tako ni sporno, da za te nove računalnike (kot celoto) ni izvedel posebnega postopka ugotavljanja skladnosti, ni izdal enotnih ES izjav o skladnosti in proizvodov ni označil z veljavno oznako CE.

Tožbeni ugovor, v smislu katerega je situacija enaka, kot če bi si posameznik sam sestavil računalnik, je neutemeljen, saj gre v obravnavanem primeru nedvomno za prodajo računalnikov na trgu in s tem za drugačno situacijo kot v primeru, če si neki posameznik za svoje potrebe sestavi osebni računalnik.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nedovoljenem posegu v ustavni pravici do zasebne lastnine in do podjetništva, saj se nobena gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Zagotavljanje skladnosti proizvodov v skladu z določbami ZTZPUS, ZVPot in po drugih predpisih pa pomeni zagotavljanje z zakonom določenega javnega interesa z vidika zagotavljanja varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, živali in rastlin, varstvo okolja, varstva potrošnikov in drugih uporabnikov ter varstva premoženja.

Očitek, da predmetna normativna ureditev kot celota (torej na predpisih EU temelječa zakonska ureditev vključno s podzakonskimi predpisi, normativi in standardi) na splošno (ne le v konkretnem primeru) ustvarja oz. zagotavlja na trgu monopolen položaj trem ali štirim velikim podjetjem, presega meje upravno- sodne kontrole zakonitosti konkretne izpodbijane odločbe, saj posega v domeno zakonodajne in izvršne veje oblasti.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrti odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavnem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.