UPRS sodba I U 908/2011

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano dopolnilno odločbo, št. 02112-1110/2008-14 z dne 3. 11. 2009, je prvostopni organ odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira del meje parcele 1186 s sosednjo parcelo 111/20 in določil, da je grafični prikaz urejenega dela meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tega akta. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa, št. 3532-112/2009-2 z dne 7. 9. 2009, ko je ta odpravil prvostopni akt (sklep in odločbo), št. 02112-1110/2008-8 z dne 19. 1. 2009, v delu, ki se nanaša na evidentiranje meje med parcelama 111/20 in 1186. Drugostopni organ je namreč ugotovil, da je prvostopni organ napačno zaključil, da je skladno s petim odstavkom 31. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) nastopila fikcija tožnikovega strinjanja s pokazano mejo, saj ta ni mogla nastopiti brez izrecnega predhodnega in v zapisnik (mejne obravnave) vpisanega ter tožniku prebranega opozorila, da se bo štelo, da se s predlagano mejo strinja, če ne bo pokazal svoje meje. Prvostopni organ mora tožnika pozvati k podaji ustrezne izjave na način iz 36. člena ZEN, nato pa ustrezno nadaljevati s postopkom. Prvostopni organ je zato v skladu s 36. členom ZEN izdal vabilo tožniku po njegovi pooblaščenki, da v roku 15 dni poda pisno izjavo o strinjanju s potekom dela meje, kot je predlagana v elaboratu oziroma pisno izjavo, da se s predlaganim delom meje ne strinja. Po preteku roka je bilo ugotovljeno, da tožnik ni podal izjave, zaradi česar se po drugem odstavku 36. člena ZEN šteje, da se z mejo strinja.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika z odločbo, št. 3532-112/2009-4 z dne 8. 4. 2011, zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še navedel, da je sicer res, da prvostopni organ po gramatikalni razlagi 36. člena ZEN pošlje izjavo zgolj lastnikom, ki se niso udeležili mejne obravnave, vendar je po mnenju organa takšno postopanje bilo smiselno in v skladu z namenom norme tudi v primeru, ko ni bilo jasno glede na predhodno postopanje, ali se tožnik z mejo strinja ali ne. Takšno postopanje je bilo tožniku v korist in bi si z njim, če bi se na poziv odzval, zagotovil razpis ustne obravnave pri organu. Tožnik je s svojo pasivnostjo sam povzročil, da organ ni razpisal obravnave, hkrati s tem, ko se ni odzval na poziv kljub opozorilu na pravne posledice, ni izkazal ustreznega namena, da v kontradiktornem postopku zavaruje svoje pravice in pravne interese.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je bil udeležen v postopku ugotavljanju meje kot solastnik zemljišča s parc. št. 111/20. To parcelo je tožnik uporabljal do ograje, ki je še danes postavljena in poteka sedaj po novo nastali meji med parc. št. 1186/1 in 1186/2. Ko je tožnik kupil zemljišče, mu je bila meja pokazana ob tej ograji. Ob ograji so bila določena parkirišča za potrebe stavbe na parc. št. 111/20, k.o. ... Ugovori tožnika v samem postopku niso bili upoštevani, ker je pooblaščeni geodet zmotno navedel, da le-ta svoje meje v naravi ni pokazal. Zato je tožnik uspel s svojo pritožbo. V ponovnem postopku pa tožniku spet ni bilo omogočeno, da se na naroku izjavi o pokazani meji. Prvostopni organ ni razpisal naroka, ampak je ponovno poslal tožniku dopis, da se izjavi o tem, ali se z mejo strinja ali ne. Ker je tožnik že na mejni obravnavi povedal, da se z mejo ne strinja, bi organ moral razpisati narok. Izjava po 36. členu ZEN se poda v primeru, če se lastnik ni udeležil mejne obravnave. V konkretnem primeru pa se je tožnik mejne obravnave udeležil in pokazal svojo mejo, zato se v obravnavanem primeru uporablja 37. člen ZEN in bi moral organ razpisati ustno obravnavo, ne pa poslati izjave po 36. členu ZEN. Iz prve prvostopne odločbe je jasno, da se tožnik z mejo ni strinjal, zato ni jasno razlogovanje drugostopnega organa, da ni bilo jasno, ali se tožnik s predlagano mejo strinja ali ne. Tožnik se ni dolžan ravnati po nezakonitih pozivih organa, tudi v primeru določene prekluzije roka in njenih posledic. Če se tožnik na nezakonit poziv ni odzval, to ne pomeni, da je s konkludentnim dejanjem pokazal, da se s predlagano mejo strinja. Tožnik je glede na navedeno predlagal, da se odločba odpravi, sodišče pa naj toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedla, da se s tožbo ne strinja. V obravnavani zadevi se tožnik na mejni obravnavi ni strinjal s potekom meje, zato bi moral pokazati svojo mejo, ki je ni pokazal, zato je organ pravilno štel, da tožnik s predlagano mejo soglaša. Organ je nato tožnika ponovno pozval, da se izjavi o predlagani meji, vendar tožnik tega ni storil. Ker tožnik na mejni obravnavi ni pokazal svoje meje, bi prišlo do enake odločitve, tudi če organ tožnika ne bi ponovno pozval, saj se šteje, da je s predlagano mejo soglašal.

Ostale stranke z interesom na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje prvostopnega organa v postopku evidentiranja urejene meje in posledično izdana odločba o ureditvi evidentiranja dela meje parc. št. 1186 s parc. št. 111/20, katere solastnik je tožnik. Prvostopni organ je svojo odločitev sprejel v skladu z napotili drugostopnega organa v odločbi, št. 3532-112/2009-2 z dne 7. 9. 2009, s katero je bilo ugodeno tožnikovi pritožbi zoper odločbo o evidentiranju urejene meje, št. 02112-1110/2008-8 z dne 19. 1. 2009, in je tožniku posredoval poziv, naj se tožnik v tam danem roku izjavi, ali se s predlagano mejo v tem delu, pokazano na mejni obravnavi, strinja in ga opozoril na posledice, glede na nadaljnja tožnikova dejanja po 36. in 37. členu ZEN.

Po 36. členu ZEN geodetska uprava, če ne zavrže oziroma zavrne zahteve za evidentiranje urejene meje, povabi lastnike, ki se niso udeležili mejne obravnave, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom predlagane meje; vabilo se vroči z osebnim vročanjem na podlagi zakona, ki ureja splošni upravni postopek, k vabilu pa je treba priložiti kopijo skice iz elaborata ureditve meje; če se lastnik v 15 dneh od dneva vročitve vabila k izjavi o strinjanju s potekom predlagane meje ne izjavi, čeprav mu je bilo vabilo vročeno pravilno, se šteje, da se strinja s potekom predlagane meje (prvi in drugi odstavek). Po 37. členu istega zakona pa geodetska uprava, če je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana ena ali več pokazanih mej ali, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih (prvi odstavek); na ustno obravnavo se vabijo lastniki parcel, za katere je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana pokazana meja, in lastniki iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki so pisno izjavili, da se s potekom meje, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, ne strinjajo (drugi odstavek). Tožnik ugovarja, da bi moral prvostopni organ glede na njegovo nedvoumno izjavo o nestrinjanju s predlagano mejo razpisati ustno obravnavo. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da mora geodetski organ v primeru nestrinjanja lastnikov (ki se niso udeležili mejne obravnave) s predlagano mejo oziroma v primeru, ko iz elaborata poleg predlagane meje izhaja še ena ali več pokazanih mej, opraviti ustno obravnavo, na kar napotuje 37. člen ZEN, vendar pa v obravnavanem primeru dejansko ni šlo za takšno situacijo, kot jo predvideva zadnje citirani člen. Iz zapisnika o mejni obravnavi, sklenjenega 19. 3. 2008, namreč ne izhaja, da se tožnik s predlagano mejo ni strinjal, kot to trdi tožnik v tožbi, temveč, da se ni strinjal z odmero (parcelacijo) parc. št. 1186, zaradi česar ni podpisal zapisnika, šele v pritožbi z dne 3. 2. 2009 (zoper prvotno izdano prvostopno odločbo z dne 19. 1. 2009) pa je smiselno ugovarjal predlagani meji, s tem, ko je trdil, da je na mejni obravnavi svojo mejo pokazal. Prvostopni organ je tako glede na nejasnost tožnikovih izjav (in sledeč pravilnim napotkom drugostopnega organa) postopal pravilno, ko je tožniku v ponovnem postopku poslal poziv po 36. členu ZEN (torej, kot da se tožnik mejne obravnave ni udeležil), pri čemer ga je v pozivu izčrpno in pravilno opozoril na vse pravne posledice, tudi na to, da bo opravil ustno obravnavo, če bo tožnik poslal izjavo, da se s predlagano mejo ne strinja. Sodišče zato ne more sprejeti tožnikovega ugovora o nezakonitem pozivu organa. Nesporno pa tudi je, da se tožnik na poziv organa ni odzval, zaradi česar je organ smel sprejeti izpodbijano odločitev. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se upravni postopek evidentiranja meje in parcelacije začne z vložitvijo zahteve pri prvostopnem organu, in ne že z mejno obravnavo, ki je del predhodnega postopka izdelave elaborata, ki je strokovna podlaga za uvedbo samega postopka (drugi odstavek 26. člena ZEN) in v primeru, če bi sodišče tožnikovim ugovorom sledilo, mejne obravnave v tem delu organ ne bi mogel ponoviti, bi pa organ, če bi tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostala sporna, pozval lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (39. člen ZEN).

Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.