VSL sodba I Cpg 787/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 40.807,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2004 do plačila in na povrnitev njenih pravdnih stroškov (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.612,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Predmet tožbenega zahtevka

2Predmet tožbenega zahtevka so kapitalizirane zamudne obresti od zneska takratnih 34.190.894,50 SIT (sedaj 142.676,07 EUR), ki so se natekle v obdobju od 5. 7. 2004 do 26. 9. 2006. Dne 7. 5. 2004 je tožeča stranka toženi stranki na podlagi odločbe DU Novo mesto DURS št. X (A2) z dne 15. 4. 2004 plačala več vrst davkov in prispevkov, med drugim tudi zamudne obresti v omenjenem znesku. Ta znesek pa ji je po izdani odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, na podlagi odločbe DU Novo mesto št. Dt Y z dne 18. 9. 2006 (A4), dne 26. 9. 2006 vrnila. Znesek kapitaliziranih zamudnih obresti (40.807,43 EUR) predstavlja tožbeni zahtevek, od katerega tožeča stranka od 2. 11. 2004 dalje, to je odtlej, ko je zahtevala vrnitev tega zneska, terja tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev izpodbijane sodbe

3Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi 193. člena OZ in presoje, da tožena stranka ob prejemu zneska 34.190.894,50 SIT dne 5. 7. 2004 ni bila nepoštena. Omenjeni znesek pa je tožeči stranki vrnila skladno z omenjeno odločbo A4, ki je bila izdana 18. 9. 2006, že 26. 9. 2006. Tako postopanje tožeče stranke pa je bilo skladno s citirano ustavno odločbo, s katero je bila sicer ugotovljena neskladnost Zakona o davčnem postopku z Ustavo glede teka zakonskih zamudnih obresti.

Pritožba tožeče stranke

4Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe njej v prid in zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6Pritožba ni utemeljena.

7Bistvo sicer obširnih pritožbenih izvajanj je v stališču tožeče stranke, da je tožena stranka z dnem, ko je ustavna odločba U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 začela učinkovati, to pa je bilo 9. 10. 2004, postala nepošteni pridobitelj. Zato mora od dneva pridobitve zneska 34.190.894,50 SIT (5. 7. 2004) do dneva vrnitve le-tega (26. 9. 2006) tožeči stranka plačati zamudne obresti.

8Za presojo dobrovernosti pridobitelja, od katere je odvisen obseg njegove obrestne obveznosti, je odločilen trenutek pridobitve, ne pa trenutek odpadle podlage. Da bi bil za obrestno obveznost pomemben trenutek odpadle podlage, iz 193. člena OZ ne izhaja. Če bi bilo pravilno stališče tožeče stranke, potem bi bilo – če zanemarimo, da je bil v omenjeni ustavni določbi predviden postopek vračanja na podlagi individualnih pravnih odločb – od oškodovanca odvisno, kolikšen bo obseg obresti, ki jih bo moral okoriščenec vrniti zaradi odpadle podlage. Kasneje, ko bi zahteval vrnitev neupravičeno pridobljenega zneska, večji bi bil njegov iztržek iz naslova zamudnih obresti. Le za primer, ko pride do razveze pogodbe in je ena stranka že izpolnila svojo denarno obveznost, 5. odstavek 111. člena OZ določa, da mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dne, ko je prejela plačilo. Vendar pa se to določilo že pojmovno ne more nanašati na nepoštenega pridobitelja.

9Tožena stranka je znesek obresti v znesku 34.190.894,50 SIT izterjala na podlagi takrat veljavnega ZDavP in sicer, kot rečeno, dne 7. 5. 2004. Takrat je bila nedvomno dobroverna, saj je ta znesek izterjala na podlagi zakona. Šele z objavo ustavne odločbe U-I-356/02 dne 8. 10. 2004 je odpadla pravna podlaga za izterjevanje takih zneskov. Iz 11. točke obrazložitve navedene odločbe pa izhaja, da bodo posledice ugotovljene neustavnosti odpravljene v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani.

10Odločba Ustavnega sodišča RS ne učinkuje kot posamezni akt, ampak spreminja relevantno pravno podlago odločanja v nepravnomočnih končanih postopkih, z učinkom za nazaj. V tem smislu se pri presoji zakonitosti davčnih odločb na osnovi vloženih pravnih sredstev upošteva odločba Ustavnega sodišča RS, ki daje podlago za odpravo davčnih odločb. Vendar pa je nepravilnost posamezne upravne odločbe, glede na povedano, mogoče odpraviti le v konkretnem upravnem postopku (prim. VSL I Cpg 79/2010). Tudi zato je zmotno stališče tožeče stranke, da ji od vrnjenega zneska pripadajo zamudne obresti že od 5. 7. 2004. Do njih bi bila upravičena le v primeru, če ji tožeča stranka zneska 33.408.326,91 SIT ne bi vrnila znotraj 30 dni od izdaje odločbe A4 (3. točka izreka te odločbe).

11Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.