VSL sodba II Cp 278/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek „3.327,07“ nadomesti z zneskom „3.827,07“ ter znesek „2.114,75“ nadomesti z zneskom „2.614,75“, v 2. točki izreka pa tako, da se znesek „1.017,20“ nadomesti z zneskom „1.582,32“.

II. V preostalem se tožničina pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Toženka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 63,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 3.327,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.212,32 EUR od 29. 12. 2006 dalje do plačila in od zneska 2.114,75 EUR od 18. 4. 2008 dalje do plačila, v presežku pa je tožničin zahtevek zavrnilo (1. točka izreka sodbe). V 2. točki izreka je toženki naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 1.017,20 EUR.

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z odločitvijo o temelju odškodninske odgovornosti izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je sama k nastanku nezgode prispevala 50 %. Opozarja na dejstvo, da je bil postopek o prekršku zoper njo ustavljen na podlagi istega izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo v tem postopku. Izvedenec J. je ugotovil, da je nevarno situacijo povzročil voznik vozila, zavarovanega pri toženi stranki, ki svoje hitrosti in načina vožnje ni prilagodil prometnim predpisom, saj je vozil 62 km/h. Sama je vozila le s hitrostjo 25 km/h in je svojo namero, da bo zavila v levo tudi pravočasno nakazala. Od nje ni mogoče ves čas pričakovati, da bo v ogledalu spremljala dogajanje za sabo, saj je pri zavijanju v levo potrebno še posebej dobro spremljati situacijo pred sabo. Nevarno situacijo je povzročil zavarovanec toženke (in ne tožnica), ki je imel tudi možnost preprečiti nezgodo, če bi vozil počasneje. Sodišče je izpoved tožnice, da ob zavijanju v levo v vzvratnem ogledalu ni gledala vožnje za sabo, vzelo iz konteksta. Tožnica je izjavila, da glede hitrosti toženkinega zavarovanca njena ocena ni mogoča, saj ni vseskozi gledala vožnje tega vozila v vzvratnem ogledalu. Glede višine pa izpodbija odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V skladu s sodno prakso bi sodišče prve stopnje lahko degenerativne spremembe na hrbtenici upoštevalo le, če bi imela tožnica že pred nezgodo težave. Tožnica teh težav ni imela. Opozarja na sodno prakso v zadevah II Ips 636/05, II Ips 948/06, II Ips 549/08, II Cp 580/09, II Cp 4267/2009. Sodišče prve stopnje odstopa od sodne prakse ni obrazložilo. Za vse bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila primerna višja odškodnina od 2.000,00 EUR. Glede odškodnine za strah navaja le, da je z ozirom na to, da je utrpela strah, prenizka. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa zahteva zvišanje odškodnine iz razloga, ker so bolečine še vedno prisotne in je njena življenjska aktivnost zmanjšana. Pred poškodbo težav s hrbtenico ni imela, sedaj pa je zaradi njih manj aktivna, lahko manj naredi, ne more več plesati kot prej, težave ima tudi pri vožnji z avtomobilom. Omejena je tudi pri delu v domači gostilni. Glede celotne škode (tako nematerialne kot materialne) pa nasprotuje zmanjšanju prisojene odškodnine zaradi njenega soprispevka. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Zmotno je dvakrat upoštevalo zmanjšanje odškodnine zaradi njenega soprispevka.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejstvo, da tožnica, ko je zavijala levo iz regionalne ceste, v vzvratnem ogledalu ni gledala vožnje vozil za sabo, je neutemeljen. Iz tožničinega zagovora v zadevi, v kateri je nastopala kot obdolženka v postopku o prekršku (C1), namreč ne izhaja, da je promet spremljala na način, kot to zatrjuje v pritožbi. Na koncu svojega zagovora je izrecno povedala, da, ko je zavijala levo iz regionalne ceste, v vzvratnem ogledalu ni gledala vožnje tovornega vozila. Dejansko stanje je v tem delu tako povsem pravilno ugotovljeno.

5Iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta oba (tako tožnica kot zavarovanec toženke) ravnala v nasprotju z načelom defenzivne vožnje, zaradi česar o izključni odgovornosti enega ali drugega ni mogoče govoriti. V tem okviru je v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil postopek o prekršku zoper tožnico ustavljen (in sklicevanje na dokazno oceno izvedenskega mnenja v drugem postopku), brez pomena. Kriteriji za odgovornost v postopku o prekršku so namreč drugačni od tistih, ki opredeljujejo odškodninsko odgovornost udeležencev v prometu. Nenazadnje velja opozoriti, da ZPP nikjer ne določa, da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno sodbo, s katero je bil postopek o prekršku ustavljen ali na dokazno oceno določenega dokaza v drugem postopku. Presoja pravdnega sodišča glede (so)odgovornosti udeležencev prometne nezgode je lahko torej drugačna od presoje sodišča v postopku o prekršku. Ob tehtanju kršitve, ki jo očita sodišča prve stopnje tožnici, to je, da se pred spremembo smeri ni prepričala, ali lahko to stori varno za druge udeležence v prometu, s kršitvijo, ki je očitana zavarovancu toženke, to je, da je prekoračil hitrost vožnje v naselju, pa se izkaže za ustrezno tudi ocena sodišča prve stopnje glede tožničinega 50 % soprispevka k prometni nezgodi (škodnemu dogodku). Tožnica bi morala promet za sabo spremljati in se pri tem tudi tik pred zavijanjem v levo prepričati, da to lahko stori varno zase in za druge udeležence v prometu.

6V zvezi z upoštevanjem degenerativnih sprememb na njeni vratni hrbtenici (zaradi katerih je sodišče prve stopnje znižalo odškodnino) pritožnica pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava. Glede na to, da v postopku ni bilo izkazano, da so se te degenerativne spremembe že pred nezgodo odražale v telesnih bolečinah in drugih nevšečnostih tožnice, jih v skladu z uveljavljeno sodno prakso (1) pri odmeri odškodnine ni dopustno upoštevati. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (ki jo je sodišče prve stopnje zaradi tožničinih degenerativnih sprememb neutemeljeno znižalo) zvišalo na 2.800,00 EUR (za 800,00 EUR). Ta odškodnina pa vključuje tudi tiste telesne bolečine, ki jih bo tožnica zaradi degenerativnih sprememb trpela v prihodnosti.

7Pritožnica prisojeno odškodnino za strah, ki ga je utrpela zaradi škodnega dogodka, izpodbija povsem pavšalno. Zato ni bilo razloga za poseg v povsem pravilno odmerjeno odškodnino za to obliko škode.

8Pritožba pa je utemeljena tudi glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevajoč obseg in naravo zmanjšanja, pa tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za to vrsto škode prav tako upoštevalo posledice degenerativnih sprememb (in iz tega razloga prisodilo nižjo odškodnino), je pritožbeno sodišče odškodnino za to vrsto škode zvišalo na 1.000,00 EUR (za 200,00 EUR).

9Iz predhodno navedenih razlogov je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo (skupaj) za 1.000,00 EUR (5. alineja 358. člena in prvi odstavek 351. člena ZPP). Odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnice tako znaša 4.700,00 EUR (2.800,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 900,00 EUR za strah), upoštevajoč njen 50 % soprispevek pa je slednja upravičena do povračila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.350,00 EUR. Odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo je z ozirom na njen 50 % soprispevek (64,75 EUR za potne stroške, 200,00 EUR za stroške pomoči materi ter 1.212,32 EUR za stroške popravila avtomobila) ostala nespremenjena.(2) Toženka je tako tožnici dolžna plačati odškodnino v skupni višini 3.827,07 EUR.

10Pritožbeno sodišče je posledično spremenilo tudi znesek, od katerega od 18. 4.2008 tečejo zakonske zamudne obresti, saj je bila v znesku 2.114,75 vključena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, katere višina pa je s to sodbo spremenjena. Obresti od 18.4.2008 tako tečejo od zneska 2.614,75 EUR.

11Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev o glavnem zahtevku in odškodnino zvišalo, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, ki je bila (kot je na to pravilno opozorila pritožba) tudi sicer nepravilna. Tožničin uspeh po temelju je 50 %, po višini pa upoštevajoč zvišano odškodnino 93 % (zahtevala je plačilo 8.253,86 EUR, uspela pa s 7.653,86 EUR). Skupni uspeh tožnice je tako približno 70 %. Upoštevaje na prvi stopnji odmerjene in s pritožbo neizpodbijane stroške tožnice v višini 2.260,45 EUR, je tako toženka dolžna tožnici iz naslova stroškov postopka na prvi stopnji (namesto zneska 1.017,20 EUR) povrniti znesek 1.582,32 EUR.

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo deloma uspela, pri čemer njen pritožbeni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 10 % (v pritožbi je bilo spornih še 4.927,13 EUR, odškodnina pa je bila zvišana za 500 EUR), ji je toženka dolžna povrniti tudi del njenih stroškov pritožbenega postopka. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 638,40 EUR, in sicer kot stroške za pritožbo v višini 312,00 EUR (vrednost izpodbijanega dela pritožbe ni 8.254,13 EUR pač pa 4.927,13 EUR), plačano sodno takso za pritožbo v višini 240,00 EUR, stroške po pavšalu iz tar. št. 6002 Odvetniške tarife v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV v višini 66,4 EUR. Upoštevajoč tožničin pritožbeni uspeh ji je tako dolžna toženka plačati 63,84 EUR stroškov pritožbenega postopka (v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. sodbo II Ips 636/2005, sodbo II Ips 948/2006, sodba in sklep II Ips 934/2007, VSL sodbo in sklep II Cp 580/2009

(2) Pritožba je odškodnino za premoženjsko škodo izpodbijala samo z vidika nestrinjanja z višino tožničinega prispevka (soodgovornosti) k škodnemu dogodku.