VSL sodba II Cp 4149/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine parc. št. 372/17 k.o. X do celote, da so ji dolžne toženke izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice ter za povrnitev pravdnih stroškov. Posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 2.219,18 EUR pravdnih stroškov prvo in drugotožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodbo tožeča stranka izpodbija „iz vseh pritožbenih razlogov“, višjemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede sklenitve kupne pogodbe. Meni, da je predložila dovolj dokazov, tudi listinskih, ki potrjujejo navedbe o sklenitvi pogodbe, ki pa jih je sodišče ignoriralo. Ti dokazi kažejo tudi, da je bila pogodba realizirana. Ni logično, da bi nekdo, ki še ni kupil parcele, spravil nanjo gradbeni material, dal izdelati načrt za gradnjo in pridobil gradbeno dovoljenje. Nepravilen je zaključek sodišča, da so potekala le pogajanja. Pravni posel je bil zagotovo sklenjen in tudi v celoti realiziran. Ker je geodetska uprava vodila A. P. kot lastnico in posestnico sporne nepremičnine in ker drugotožena stranka sprva ni zahtevala vračila te nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, je zmoten tudi zaključek sodišča, da ni dokazala, da je F. C. nepremičnino podaril svoji hčerki A. P.. Napačno je tudi sklepanje, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zastaral. Sodna praksa je v primeru realizirane ustne kupoprodajne pogodbe izenačila zahtevek za vknjižbo z zahtevkom za vknjižbo perfektne pisne pogodbe, gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara (sodba VS RS II Ips 22/99). Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča o nemožnosti razpolaganja zaradi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). A. P. ni vedela, da je bila nepremičnina nacionalizirana agrarni skupnosti, bila je sočutna in je tolerirala, da je na nepremičnini živela Š., zato je nepravilen zaključek, da bi morali podvomiti v svoje lastništvo. Tudi zaključek, da nepremičnine niso imeli v posesti ves čas priposestvovalne dobe, ni pravilen. Nepremičnino je tožnica redno opazovala in se zanimala zanjo, njena mama je urejala formalnosti, uporabo Š. so tolerirali, ker so se jim smilili, M. K. C. in A. P. sta se glede nepremičnine dogovarjali in sklenili darilno pogodbo, A. P. je GURS vodil kot lastnico in posestnico nepremičnine, F. C. pa je imel tam gradbeni material. Vse to dokazuje, da so bili posestniki. Glede na 269. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) traja priposestvovalna doba 10 let. Tretji in četrti toženec sta zahtevek pripoznala, sodišče bi to moralo upoštevati kot njuno popolno strinjanje, kar je dokaz več, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

3Prvo in drugotožena stranka sta na pritožbo odgovorili. Menita, da ni utemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je prvo sodišče zavrnilo iz več razlogov. Glede na tožbeno trditveno podlago, potek časa in podan ugovor zastaranja, je materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe o zastaranju. Zato pritožbeno sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo na pritožbene trditve, ki izpodbijajo zaključke prvostopenjske sodbe glede sklenitve pogodbe, na podlagi katere naj bi pravni prednik tožnice F. C. pridobil lastninsko pravico na predmetni nepremičnini. Tudi če je bila sklenjena kupoprodajna pogodba v predpisani obliki, ali pa je bila sklenjena zgolj ustna pogodba, ki pa je bila realizirana (upoštevajoč s strani prvega sodišča ugotovljena dejstva, ki so izpostavljena tudi v pritožbi, ji višje sodišče pritrjuje, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je do sklenitve pravnega posla prišlo), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi pogodbe ni utemeljen, ker je zastaral. Po trditvah tožeče stranke naj bi bila pogodba sklenjena v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja (verjetno 1931 leta), ko je veljal Obči državljanski zakonik (ODZ). Splošni zastaralni rok, ki ga je potrebno uporabiti tudi pri terjatvah, ki izhajajo iz pogodb, je znašal 30 let (paragraf 1479 ODZ). Pred potekom tega roka pa je bil sprejet Zakon o zastaranju terjatev (ZST, objavljen 30. 9. 1953 v Uradnem listu FLRJ št. 40/53), ki je pričel veljati 8. 10. 1953. Skladno s 14. členom ZST je bil splošni zastaralni rok 10 let. Če je terjatev po določbah ZST bila v trenutku uveljavitve ZST zastarana, po prejšnjih predpisih ali pravnih pravilih pa še ne, je zastarala v enem letu po uveljavitvi ZST, če je šlo za terjatev, za katero je ZST določal zastaralni rok 10 let (prvi odstavek 42. člena ZST). Torej je terjatev iz pogodbe (če so jo pravni predniki tožnice sploh imeli) v vsakem primeru zastarala 8. 10. 1954. Stališče pritožbe, da gre za nezastarljiv stvarnopravni zahtevek, ker je bila pogodba realizirana, je materialnopravno zmotno. Sodba, na katero se tožeča stranka sklicuje (II Ips 22/99), predstavlja odstop od sicer ustaljene sodne prakse. Neoblično sklenjena pogodba postane z realizacijo veljavna, kar pa pri nepremičninah ne pomeni tudi pridobitnega načina, potrebnega za prenos lastninske pravice (prim. sodbe VSRS II Ips 251/2000, II Ips 139/2006, II Ips 584/2002, II Ips 481/2008, II Ips 95/2010).

6Materialnopravno napačna so tudi pritožbena stališča glede posesti. Posest je dejanska oblast nad stvarjo (paragraf 1460 ODZ, 70. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR in 24. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), bodisi neposredna, bodisi prek drugega (posredna posest). Že iz tožbenih trditev samih pa ne izhaja, da naj bi imeli tožnica in njeni pravni predniki ves čas od zatrjevanega nakupa dejansko oblast na predmetni nepremičnini. Iz trditev izhaja le dejanska oblast F.C.: da je imel na zemljišču material za gradnjo hiše. Opazovanje nepremičnine, urejanje formalnosti v zvezi z njo, plačevanje prispevkov, sklepanje pogodb glede nepremičnine in podobno ne predstavlja izvrševanja posesti, saj ne gre ne za neposredno ne za posredno dejansko oblast nad stvarjo. Posest je torej izvrševal le F. C., vendar je posest opustil. Kdaj točno sicer ni ugotovljeno, sigurno pa pred potekom priposestvovalne dobe. Ta je za nepremičnine, kakršna je obravnavana, trajala 40 let (paragraf 1472 ODZ). Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, je F. C. posest opustil najkasneje leta 1950 (ko je umrl). Od zatrjevanega nakupa do opustitve posesti je poteklo največ 20 let. Da bi imeli dejansko oblast nad nepremičnino tudi A. P. in tožnica, pa kot rečeno tožba niti ne zatrjuje. Torej priposestvovalna doba ni tekla dalje. Razen tega pa je bila nepremičnina po neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v letu 1949 nacionalizirana, na njej je bila vknjižena lastninska pravica za splošno ljudsko premoženje, ki ga je upravljal Krajevni ljudski odbor K.. Na družbeni lastnini pa se lastninska pravica sploh ni mogla priposestvovati (29. člen ZTLR).

7Določila 269. člena SPZ v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Krajša priposestvovalna doba po SPZ velja le za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči pred uveljavitvijo SPZ, pa se do njegove uveljavitve 1. 1. 2003 še ni iztekla. V obravnavanem primeru bi se priposestvovalna doba iztekla že mnogo prej. Glede na načelno mnenje razširjene seje ZVS št. 30/86 z dne 4. 4. 1960 bi priposestvovanje, če bi bile podane ostale predpostavke zanj, nastopilo že po 20 letih nepretrgane posesti.

8Ker tudi tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice že iz obrazloženih razlogov ni mogoče ugoditi, višje sodišče na ostale pritožbene navedbe, razen glede pripoznave tretje in četrtotožene stranke, ne bo odgovarjalo.

9Ker so toženci glede ugotovitvenega zahtevka enotni sosporniki, saj je spor mogoče rešiti samo na enak način za vse, se štejejo za enotno pravdno stranko, zato se tudi na tretje in četrtotoženo stranko raztezajo učinki ugovorov, ki sta jih v pravdi podali prva in drugotožena stranka (196. člen ZPP). Zaključek, da tretji in četrti toženec ne moreta razpolagati z nepremičnino, saj nista njena lastnika, zato tudi ne moreta podati zemljiškoknjižnega dovolila, je materialnopravno pravilen. Čeprav se pri pripoznavi zahtevka ne presoja njegova materialnopravna utemeljenost, je glede na okoliščine konkretnega primera odločitev prvostopenjskega sodišča, da ne dovoli pripoznave tretje in četrtotožene stranke glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, pravilna (drugi odstavek 316. člena ZPP). V nasprotju s temeljnimi načeli stvarnega prava in kogentnimi določbami Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je namreč, da bi zemljiškoknjižno dovolilo izdala oseba, ki ni, nikoli ni bila in se tudi nikoli ni imela za lastnika predmetne nepremičnine.

10V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) prvo sodišče ni zagrešilo, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), prvo in drugotožena stranka pa, ker sta v odgovoru na pritožbo le povzeli navedbe pritožbe in izpodbijane sodbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).