UPRS sodba III U 350/2010

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja,
številka 33101-51888/2007/25 z dne 24.11.2009, se odpravi in se zadeva vrne
istemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka
odmerjene na 420,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe brez obresti, po izteku
roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil naslednje zahtevke: za ekološko kmetovanje – travinje za 111,151 enot; delno kritje stroškov ekološke pridelave – DOD-EK za 1,00 enot; in dodatek za ostala zav. obm v % za 111,51 enot, ki jih je tožeča stranka uveljavljala za plačilo kmetijsko okoljskih ukrepov za leto 2007. Odločil je tudi, da mora tožeča stranka preveč plačana sredstva v višini 15.399,58 EUR, izplačana na podlagi odločbe številka 33101-51888/2007/13 z dne 15.7.2008, v roku 30 dni od vročitve odločbe vrniti (1. točka izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka). V postopku izdaje odločbe posebni stroški niso nastali (točka 3 izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 26.4.2007 uveljavljala neposredna plačila za leto 2007 in da ji je bila dne 15.7.2008 izdana odločba, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo z dne 31.3.2009 odpravilo po nadzorstveni pravici in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku je bilo pri pregledu na kraju samem ugotovljeno, da je površina za posamezno kmetijsko rastlino večja od ugotovljene in sicer GERK-u ... na površini 75,58 ha. Zato sta bila v skladu s 16. členom Uredbe o plačilih za kmetijsko okoljske ukrepe iz Programa razvoja podeželja za RS 2004-2006 v letih 2007-2010 (Uradni list RS, št. 19/2007 in 124/2007 – Uredba SKOP) zahteva za ukrepa EK in KZO oba na površini 75,58 ha zavrnjena. Ker nepravilnosti pri posamezni skupini posevkov z isto višino plačila v zahtevku znašajo več kot 20% ugotovljene površine, se zahtevek za SKOP EK zavrne v celoti. Zahtevek za KZO na tej površini pa se zavrne, ker na določeni površini ni odobren noben SKOP zahtevek.

Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo številka 33101-463/2010/2 z dne 13.7.2010, zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z izpodbijano odločbo ne strinja iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Ker dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno toženi stranki očita tudi kršitev 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nasprotuje ugotovitvam o domnevni preveliki pokrovnosti krošenj. Meni, da so ugotovitve upravnih organov posledica nestrokovnega ogleda s strani kontrolorja in da temeljijo na orto-foto posnetkih iz leta 2006, ki ne ustrezajo več dejanskemu stanju. Zatrjuje, da GERK-e obdeluje in jih konstantno čisti, da pa so se dela v času kontrole zaradi slabega vremena zavlekla, kar izhaja tudi iz pripomb podanih na zapisnik z dne 29.4.2008. Meni, da bi pravo dejansko stanje moralo biti ugotovljeno z uporabo novejših orto-foto posnetkov in s strokovno opravljenim pregledom na kraju samem. V zvezi s tem se sklicuje na Uredbo (ES) – št. 796/2004 z dne 21.4.2004, po kateri pregledi na kraju samem zajemajo vse enote rabe oziroma poljine, za katere se zahteva pomoč v skladu s shemami iz Priloge 1 k Uredbi (ES) 1782/2003.

Upravnemu organu očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, kar utemeljuje z navedbo, da so bile pri ugotavljanju dejanskega stanja dne 29.4.2008 uporabljene določbe Pravilnika o evidenci rabe kmetijskih zemljišč, ki v času prijave zahtevka niso bile znane in so začele veljati šele 1.1.2009. Tudi sicer, so se pogoji določeni v tem pravilniku večkrat spreminjali za nazaj. Na odločitev pa so vplivale tudi spremembe definicij v Interpretacijskem ključu. V zvezi s tem opisuje spremembe predpisov, ki regulirajo področje kmetijskih subvencij in toženi stranki kot zakonodajalcu očita, da leta 2006, ko je iz Pravilnika o evidenci dejanske rabe črtal pašnike, ni upošteval specifičnosti kraškega območja to je površin, ki so bolj zaraščene so pa pašno primerne.

Sklicujoč se na Uredbo SKOP, Uredbo o izvedbi ukrepov, Uredbo Sveta ES št. 1782/2003, Uredbo o predpisanih zahtevah ravnanja ter dobrih kmetijskih in okoljskih pogojih pri kmetovanju, na Zakon o kmetijskih zemljiščih in na članek prof. dr. A.A., ugotavlja, da na obravnavanih zemljiščih poteka najboljši od razpoložljivih načinov kmetovanja za takšno območje, pri čemer je upoštevan kodeks dobre kmetijske prakse. Zemljišča se dejansko rabijo za potrebe paše, dejanska raba zemljišča pa je pravno pomembna okoliščina, kar izhaja tudi iz sodbe U 1642/2007. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe, tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in poudarja, da bistvene ugotovitve izhajajo iz zapisnika o kontrolnem pregledu na kraju samem dne 29.4.2008. Ker je tožeča stranka navedeni zapisnik podpisala brez pripomb, v pritožbenem postopku pa je bilo ugotovljeno, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vplivale na pravilnost kontrole ima navedeni zapisnik značaj javne listine. Zato teh ugotovitev v tožbenem postopku tožeča stranka ne more izpodbijati. Ker je v letu 2007 veljal Pravilnik o evidenci rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/2006 – Pravilnik), ki je določal interpretacijski ključ, objavljen na spletnem naslovu navedenem v 7. členu Pravilnika, je neutemeljen tožbeni očitek, da je bil ob kontroli dne 29.4.2008 uporabljen pravilnik, ki je pričel veljati 1.1.2009. Šifrant iz priloge Pravilnika pa je že določal šifro 1800, ki pa v letu 2007 ni bila upravičena površina. V nadaljevanju tožbene trditve o spreminjanju pogojev za nazaj prereka in navaja, da je bila za leto 2007 raba 1300 podrobneje definirana v že navedenem Pravilniku kot trajni travnik in barjanski travnik, pri čemer se za trajni travnik šifra 1300 dopusti poraslost z do 50 drevesi/ha. Že v letu 2007 so bili pri rabi 1300 namreč omiljeni pogoji, ki so bili pred tem določeni v Pravilniku o katastru dejanske rabe kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka pa se je s podajo izjave v zbirni vlogi za leto 2007 tudi obvezala, da je seznanjena s pogoji in ukrepi, ki jih uveljavlja ter s predpisanimi sankcijami za leto 2007. Tudi sklicevanje tožeče stranke na šifrant sedaj veljavnega Pravilnika o evidenci rabe kmetijskih zemljišč je brezpredmetno, saj za kontrolo za leto 2007 ni mogel biti uporabljen. Ker je za uveljavljanje neposrednih plačil potrebno upoštevati specialne predpise, ki za vsako rabo posebej določajo pogoje, se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na Zakon o kmetijskih zemljiščih. Meni, da ob kontroli ugotovljeno dejansko rabo, tožeča stranka ne more ovreči niti s sklicevanjem na strokovnjake. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da tožeči stranki v celoti zavrne zahtevek za plačilo ukrepov SKOP (za ekološko kmetovanje- travinje, delno kritje stroškov kontrole ekološke pridelave – DOD-EK; in dodatka za ostala zavarovana območja) za leto 2007. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da raba površine ne ustreza vrsti rabe, za katero je mogoče ugotavljati neposredna plačila in ki je bila prijavljena v zbirni vlogi. Za tožečo stranki pa ostaja sporen zaključek, da prijavljena kmetijska površina ne ustreza vrsti dejanske rabe oziroma ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa Pravilnik. Zanjo ostaja sporen postopek ugotavljanja dejanske rabe, dejanske ugotovitve oziroma sklep o dejanskem stanju ter posledično tudi pravilna uporaba materialnega prava.

V času vložitve zbirne vloge, je podrobnejše vrste dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč določal Pravilnik o evidenci dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (Uradni list RS, št. 90/2006, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v prilogi I „Šifrant in opis vrst dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč“ opredeljuje v skupini dejanske rabe Travniške površine pod šifro 1300 – Trajni travnik (1000 m2) površine kmetijskih zemljišč porasle s travo in drugimi zelmi, ki se jih redno kosi oziroma pase. Te površine niso v kolobarju in se ne orjejo. Kot trajni travnik se štejejo tudi površine, porasle s posameznimi drevesi, kjer gostota dreves ne presega 50 dreves na hektar. Sem sodijo tudi pašniki v visokogorju. V Pravilniku je med drugim predpisan način določanja dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (7. člen) in tudi metodo zajemanja podatkov dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč (9. člen).

Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je tožeča stranka v zbirni vlogi za leto 2007 uveljavlja zahtevke na površini 116, 35 ha s prijavljeno vrsto dejanske rabe 1300 – trajni travnik. Iz zapisnika o kontroli na kraju samem z dne 29. 4. 2008, ki predstavlja podlago za izpodbijano odločitev, pa je pri GERK-u ..., ugotovljeno, da znaša površina trajno travinje, z vrsto dejanske rabe 1300 trajni travnik, 37,48 ha, preostali del prijavljene površine pa je uvrščen v drugo vrsto dejanske rabe (pod šifro 1500 – drevesa in grmičevje (1000 m2) in pod šifro 2000 – gozd).

Bistvenih okoliščin o (ne) izpolnjevanju pogojev za določitev vrste dejanske rabe zemljišča, ki so med strankama sporne, pa sodišče na podlagi izpodbijane odločbe in listin v upravnih spisih ni moglo preveriti. Za določitev vrste rabe 1300 – Trajni travnik je namreč bistven podatek o tem, da število dreves ne presega 50/ha. Iz podatkov v spisih izhaja, da se je pri dveh kontrolnih pregledih ugotovljena površina in dejanska raba obravnavanega GERK-a razlikovala, da pa se superkontrola prijavljene površine, za katero je tožena stranka dne 20.7.2009 tudi imenovala izvedence, ni opravila. V upravnem spisu tako razen navedbe kontrolorja v zapisniku z dne 29.4.2008, ni nobenega drugega dokazila o tem podatku, niti navedbe kako je kontrolor, do takšnega izračuna oziroma ugotovitve prišel. Ker strokovno mnenje v okviru superkontrole, pred izdajo izpodbijane odločbe in niti v pritožbenem postopku ni bilo izdano, čeprav so ugotovitve in dejansko stanje bile sporne, po oceni sodišča za utemeljitev odločitve ni dovolj sklicevanje na verodostojnost zapisnika kot dokazne listine. Ob upoštevanju dejstva, da nosi upravni organ trditveno in dokazno breme za dejanske ugotovitve, morajo biti le-te preverljive, kar pa v konkretnem primeru glede na podatke, ki so v upravnih spisih, niso. To pa pomeni, da podatki, na podlagi katerih je prvostopni organ ugotovil neizpolnjevanje pogojev, ne zadoščajo in je zato izpodbijana odločitev vsaj preuranjena. Pravo dejansko stanje bo v tem delu treba ugotoviti z upoštevanjem določb Pravilnika, tako, da bo tudi sodišču omogočena učinkovita kontrola pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da na podlagi podatkov v upravnih spisih, ne more ugotoviti pravilnosti dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe in tako samo ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka bo morala o zahtevku tožeče stranke ponovno odločiti (tretji odstavek 64. člena ZUS-1) tako, da bo pri odločanju upoštevala zgoraj navedeno in bo dejstva, na katerih bo temeljila izdana odločba, ugotovila z ustreznimi dokazi, primernimi za ugotavljanje stanja stvari v takšnem primeru kot je obravnavani (164. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP).

K točki II izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožeča stranka, ki je s tožbo uspela, upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega pravilnika je sodišče tožeči stranki, ki jo zastopa odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, prisodilo 350,00 EUR in 20% DDV.