VSL sodba PRp 987/2009

Pritožbi predlagatelja postopka Postaje prometne policije se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v odločitvi glede prekrška pod točko II tako, da je obdolženi odgovoren za storitev prekrška po petem odstavku 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki ga je storil s tem, da je dne 2008 vozil osebni avtomobil v kraju A. pod vplivom alkohola 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer je kršil drugi odstavek 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa
in se mu na podlagi petega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa določi globa v znesku 1.000,00 EUR (tisoč eurov);

- v odločitvi o določitvi sankcij za prekrške pod točko I tako, da se določi
- za prekršek pod točko 2) globa 600,00 EUR (šesto eurov),
- za prekršek pod točko 3) globa 800,00 EUR (osemsto eurov);

- v odločitvi o enotni sankciji pa tako, da se izreče nova enotna sankcija – globa 2.520,00 EUR (dva tisoč petsto dvajset eurov), ki jo je obdolženec dolžan plačati v 12 (dvanajstih) mesečnih obrokih po 210,00 EUR (dvesto deset eurov), s tem da zapade prvi obrok v plačilo 30. dan po prejemu te sodbe, ostali obroki pa na isti dan vsakega naslednjega meseca.

V nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po šestem odstavku 25. člena, enajstem odstavku 132. člena in petem odstavku 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katere mu je bila po določitvi glob za posamezen prekršek, in sicer 120,00 eurov za prekršek pod točko 1), 500,75 eurov za prekršek pod točko 2) in 510,00 eurov za prekršek pod točko 3), izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 1.130,75 eurov (ki jo sme plačati v dvanajstih mesečnih obrokih), naloženo pa tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse. Postopek zaradi prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1, ki naj bi ga storil 2008, je bil na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavljen, ker ni dokazano, da je storil prekršek.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil predlagatelj postopka, ki se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je za prekrška po enajstem odstavku 132. člena in petem odstavku 130. člena ZVCP-1 (z dne 2007) določilo najnižjo predpisano globo, postopek zaradi prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1 z dne 2008 pa ustavilo. Po mnenju predlagatelja je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri prekrških z dne 2007 je kot olajševalno okoliščino upoštevalo osebne in premoženjske razmere, kar ni zadosten razlog za izrek najnižjih glob za tovrstne prekrške, saj gre za zelo nevarnega voznika (specialnega povratnika), ki je storil očitana mu prekrška z obliko krivde direktnega naklepa zavestne malomarnosti pod vplivom alkohola, njegovo preteklo obnašanje v cestnem prometu pa ne nakazuje, da se bo izboljšal oziroma se ima namen izboljšati in prenehati kršiti cestnoprometne predpise, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti strožji izrek pri višini globe. Prav tako se ne strinja, da je sodišče prve stopnje postopek zaradi prekrška z dne 2008 ustavilo. Meni, da je obdolženec zagotovo vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola, saj je med naznanitvijo prijave prometne nesreče in začetkom postopka preteklo približno 15 do 20 minut, saj se je patrulja postaje prometne policije nahajala v bližini kraja storitve prekrška. Policist je obdolženca pred preizkusom vprašal, ali je zadnjih 15 minut pred preizkusom pil alkoholne pijače, obdolženec pa je odgovoril, da ni pil nobenih alkoholnih pijač. Sodišče prve stopnje pa ocenjuje, da bi moral policist glede na to, da je kontrolo opravljal po vožnji osebnega avtomobila obdolženca, saj obdolženca ni zaustavil pri vožnji osebnega avtomobila in je obdolženec ugovarjal tudi, da v času preizkusa ni vozil avtomobila, izrecno vprašati tudi, ali je od zaključka vožnje avtomobila do opravljanja preizkusa pil alkoholne pijače, zaradi ugotovitve dejanskega stanja koncentracije alkohola v organizmu v času vožnje motornega vozila pa odrediti strokovni pregled, če voznik po vožnji uživa alkoholne pijače (pred tem pa se o tem prepričati). Ker iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne 2008 in potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter izpovedbe policista ne izhaja, da bi bilo v konkretnem primeru to storjeno, je sodišče prve stopnje ostalo v dvomu, ali je imel obdolženec v organizmu 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka v času vožnje avtomobila, saj je v zagovoru povedal, da je alkoholne pijače pil po koncu vožnje. Predlagatelj postopka se s tem ne strinja, saj iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno zaslišanje ključne priče, ki je navedena tudi v obdolžilnem predlogu, in je vse dogajanje, vključno s trčenjem, videla. Navedena priča je takoj po trčenju poklicala in ga tudi prijavila policiji. Povedala je, da je obdolženec po trčenju v robnik, kjer si je poškodoval pnevmatiko, stopil iz vozila močno vinjen in se opotekal, po nesreči pa ni užival alkohola. Kot že navedeno, pa je patrulja na kraj prišla v zelo kratkem časovnem obdobju, tako da so ugotovitve policista na kraju verodostojne in zadostne za izrek globe po očitanem prekršku. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da v skladu s pozitivno zakonodajo zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo oziroma spremeni izrek odločbe v smislu izreka višje globe in izreče globo tudi za prekršek, zaradi katerega je bil postopek ustavljen.

Pritožba je bila vročena obdolžencu, ki na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v postopku zaradi prekrška po petem odstavku 130. člena ZVCP-1 z dne 2008 napačno smiselno uporabilo materialno določbo sedmega odstavka 132. člena ZVCP-1. Po mnenju sodišča prve stopnje mora policist v skladu s sedmim odstavkom 132. člena ZVCP-1 neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki ravna v nasprotju s četrtim odstavkom 135. člena ZVCP-1, kar pomeni, da po prometni nesreči uživa alkoholne pijače, odrediti strokovni pregled ter ni razloga, da takšno pravilo ne bi veljalo tudi v primeru, ko policist pride na kraj, da obravnava prometno nesrečo, pa se na kraju izkaže, da dogodka ni mogoče kvalificirati kot prometno nesrečo, ampak zgolj kot vožnjo motornega vozila. Če voznik osebnega avtomobila po zaključku vožnje uživa alkoholne pijače, namreč alkotest prav gotovo ne pokaže pravilnega rezultata v času vožnje osebnega avtomobila, naloga policista pa je, da postopek preizkusa z alkotestom opravi tako, da glede pravilnosti rezultata ne bo nobenega dvoma. Zaradi ugotovitve dejanske koncentracije alkohola v organizmu v času vožnje motornega vozila je tako treba odrediti strokovni pregled, če voznik po vožnji uživa alkoholne pijače (smiselno sedmi odstavek 132. člena ZVCP-1), pred tem pa se mora policist prepričati, če je voznik po vožnji motornega vozila užival alkoholne pijače.

Tako stališče sodišča prve stopnje ni v skladu z določili ZVCP-1, ki določajo postopek preverjanja voznikove psihofizične sposobnosti. V skladu s sedmim odstavkom 132. člena ZVCP-1 sme policist neposrednemu udeležencu prometne nesreče odrediti strokovni pregled, ne da bi pred tem izvedel preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, neposrednemu udeležencu prometne nesreče, ki ravna v nasprotju s četrtim odstavkom 135. člena tega zakona, pa ga mora odrediti. Četrti odstavek 135. člena ZVCP-1 namreč določa, da neposredni udeleženci prometne nesreče od trenutka nesreče do zaključka ogleda ne smejo uživati alkoholnih pijač, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njihovo sposobnost za varno udeležbo v prometu. Ker se ogled kraja prometne nesreče opravlja le v primerih prometnih nesreč II., III. ali IV. kategorije, se dolžnost odrediti strokovni pregled v skladu s sedmim odstavkom 132. člena ZVCP-1, ne da bi bil pred tem izveden preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, tako nanaša le na neposredne udeležence prometnih nesreč teh kategorij. V primeru prometne nesreče, ki se glede na posledice deli v najnižjo (I.) kategorijo oziroma prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, pa policist tega ni dolžan storiti, ampak to sme storiti.

Policist sme tako v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZVCP-1 zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec cestnega prometa v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, izvesti preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Če se s preizkusom iz prejšnjega odstavka ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušeni udeleženec cestnega prometa. Če voznik odkloni podpis, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik in mu odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku – etilometrom, ki je naprava za ugotavljanje alkoholiziranosti v izdihanem zraku ter ima status zakonskega merila in mora izpolnjevati pogoje, določene s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za etilometer (Uradni list RS, št. 27/2002), ali strokovni pregled (drugi odstavek 132. člena ZVCP-1). Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (alkotestom), iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, policist v skladu s petim odstavkom istega člena prav tako odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku - etilometrom ali strokovni pregled.

V obravnavani zadevi je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne 2008 med drugim razvidno, da je alkotest pokazal 0,97 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka obdolženca kot voznika, pri čemer najmanj 15 minut pred preizkusom ni pil alkoholnih pijač, s čemer se je strinjal in zapisnik s takšno vsebino na kraju samem podpisal brez pripomb. Ugotavljanje obdolženčeve alkoholiziranosti, povezane s predhodno opravljeno vožnjo, pri kateri je prišlo do po obdolženčevih lastnih navedbah zdrsa vozila, zaradi česar je bila na kraj dogodka poslana tudi patrulja prometne policije, je bilo torej opravljeno na zakonsko dovoljen način. Voznik ima (samo) na kraju samem možnost oporekati poteku in/ali rezultatu preizkusa z alkotestom ter je v tem primeru odrejen preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, ki sta določena zaradi kontrole rezultata preizkusa z alkotestom, in je v tem primeru pravica udeleženca, česar pa obdolženec ni storil, s tem pa sam preprečil preveritev izmerjenega rezultata, kar je kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom tudi nedvomno vedel in česar nedvomno ne bi storil, če bi menil, da rezultat ni posledica pred vožnjo zaužite alkoholne pijače, temveč zaradi uživanja alkoholnih pijač po zaključku vožnje. Ni pa policist dolžan ugotavljati ali je voznik že po zaključeni vožnji užival alkoholne pijače in v skladu s temi ugotovitvami odrediti strokovni pregled, če tega voznik sam ob preizkusu ne uveljavlja. Da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 in nasl. – ZUP), javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, pa je v odločbi št. Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 136/2004) že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Glede na navedeno je obdolženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča storil tudi ta prekršek (z upoštevanjem možnosti odstopanja je bila v njegovo korist pravilno ugotovljena stopnja 0,92 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) in je zanj odgovoren. Glede na ugotovljeno visoko stopnjo alkohola v njegovem organizmu pa se je v času odločitve za vožnjo tudi nedvomno zavedal, da je zaužil več alkohola, kot dovoljuje zakon (v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 smejo imeti vozniki, razen voznikov iz prvega odstavka tega člena, največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu), pa kljub temu začel z vožnjo, in torej prekršek storil z direktnim naklepom.

Pritožbeno sodišče je zato ob ugotovitvi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje glede tega prekrška sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačno sodbo, na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

V skladu s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, ki je veljal v času storitve prekrška, se vozniku, ki ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izrečeta globa v znesku najmanj 120.000,00 tolarjev oziroma 500,75 eurov (v skladu s 1. alineo drugega odstavka 17. člena ZP-1 pa jo je bilo mogoče izreči v znesku do 1.200,00 eurov) in osemnajst kazenskih točk. Pri odmeri globe je pritožbeno sodišče upoštevalo težo prekrška in okoliščine, v katerih je bil storjen, pri čemer v obdolženčevem organizmu ugotovljena stopnja alkohola znatno presega mejno stopnjo za izrek najnižje globe (ki je predpisana že, če ima voznik v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) in je bila ugotovljena po vožnji po lokalni cesti v popoldanskem času, ko ni zmanjšane gostote prometa. Ker je obdolžencu vozniško dovoljenje prenehalo veljati že z drugo pravnomočno sodbo, pa ni moglo določiti stranske sankcije kazenskih točk.

Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje globi za prekrška pod točkama 2) in 3) kljub ugotovljenim številnim obteževalnim okoliščinam določilo na spodnji meji predpisanih sankcij. Pritožbeno sodišče je zato ob upoštevanju okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje za ta prekrška, določeni globi zvišalo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri odmeri globe za prekršek pod točko 2) je upoštevalo predvsem, da je obdolženec preveritev njegovega psihofizičnega stanja preprečil po tem, ko je povzročil prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, torej je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen prav zaradi načina njegove vožnje, in to v popoldanskem času, ko ni zmanjšane gostote prometa, za prekršek pod točko 3) pa ugotovljeno visoko stopnjo 1,39 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ki bistveno vpliva na sposobnosti zaznavanja, odločanja in reagiranja kot temeljnih pogojev za varno vožnjo, in to na medkrajevni razdalji po zelo prometni avtocesti, pri čemer je prekrška storil z direktnim naklepom.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena glede višine določenih glob za prekrška pod točkama 2) in 3) ter na novo določena globa še za prekršek z dne 2008, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o enotni sankciji (27. člen ZP-1) ter posledično znesek obroka in rok zapadlosti posameznih obrokov.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja v navedenem delu ugodilo, v nespremenjenem delu pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je predlagatelj s pritožbo uspel, je dolžan obdolženec v skladu s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji, na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008).