VSL sodba PRp 998/2008

Pritožba zagovornika obdolžene se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bila obdolženka spoznana za odgovorno storitve prekrška po d) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega so ji bile izrečene globa v znesku 500,75 eurov, pet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca, oproščena pa je bila povrnitve stroškov postopka.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil obdolženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo, saj je v celoti sledilo le izpovedbi edine obremenilne priče – policista, pri tem pa popolnoma prezrlo nasprotne izpovedbe obdolženke. Izpovedba te priče glede bistvenih dejstev sploh nima nobene dokazne vrednosti, saj se ob zaslišanju sploh ni spominjala nobene okoliščine dogodka, temveč se je v celoti sklicevala na zapisnik, ki ga je drug policist sestavil ob meritvi. Nepravilna je ocena, da je bilo dejansko stanje pri takem izvajanju dokazov ugotovljeno s pomočjo dveh različnih, medsebojno skladnih dokazov, saj je bila v resnici edina dokazna podlaga zapisnik o opravljeni meritvi, ne pa njegova izpovedba. Bistveni okoliščini, glede katerih se je priča policist v celoti oprl le na zapisnik, sta vprašanje razdalje do avtomobila obdolženke v trenutku meritve ter vprašanje, ali je bilo njeno vozilo v trenutku meritve zakrito zaradi spredaj vozečega tovornega vozila. Priča je pojasnila, da v zapisnik - tabelo o meritvah posameznega dne policisti ob vsaki meritvi v stolpcu vpisujejo ključne podatke, eden od stolpcev v tabeli pa služi tudi zaznamovanju dejstva, da je izmerjeni kršitelj pripeljal sam. Jasno je, da z laserskim merilnikom ni mogoče izmeriti hitrosti vozilu, pred katerim v trenutku meritve vozi drugo vozilo, torej policist po logiki stvari v ta stolpec ne bo mogel vpisati nič drugega, vsebina zapisnika – tabele pa je glede na zgoraj navedeno glede te bistvene okoliščine že vnaprej določena. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo tudi glede vprašanja, ali je bilo glede na temperature z uporabljenim merilnikom sploh mogoče opraviti veljavno meritev in ali je bila v konkretnem primeru meritev izvedena pravilno. To dejstvo bi sodišče prve stopnje lahko in tudi moralo ugotavljati z ustreznimi listinami, pri čemer ni jasno, na kakšni dokazni podlagi je sodišče sprejelo ugotovitev, da lahko Urad za meroslovje za posamezen merilnik hitrosti v postopku odobri tudi meritve v širšem temperaturnem območju. Prav tako ne vzdrži resne presoje izpovedba priče policista, ki je zatrdil, da se meritve z laserskim merilnikom opravljajo v notranjosti avtomobila, kjer naj bi bila temperatura bistveno drugačna od okoliške, pri čemer je priča izrecno potrdila, da mora biti ob opravljeni meritvi v avtomobilu odprta stranska šipa na vratih in da merilnik nasloni na vrata avtomobila tako, da čez rob izven vozila gleda približno dva centimetra. Temperaturne razlike, ki se morebiti pojavijo proti notranjosti vozila, gotovo vplivajo na zanesljivost delovanja temperaturnega tipala, ki naj bi onemogočilo merjenje z merilnikom takrat, ko okoliška temperatura pade pod določeno mejo. Glede na navedeno predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da postopek zoper obdolženko ustavi, podredno pa razveljavi ter vrne zadevo v novo odločitev. Zgolj v primeru, da pritožbi ne bi ugodilo, pa naproša, da jo oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj je študentka in ima samo minimalna lastna sredstva za preživljanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in obdolženko utemeljeno spoznalo za odgovorno storitve obravnavanega prekrška. Pri tem se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge sodbe sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri čemer je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku tudi pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi in v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj obdolženka s svojim zagovorom ni uspela vzbuditi dvoma v to, da je bila hitrost njenega vozila pravilno izmerjena. Pri tem je sodišče prve stopnje odločitev o odgovornosti utemeljeno oprlo na neposredne ugotovitve policista pri merjenju z laserskim merilnikom hitrosti, kot izhajajo iz zapisnika o meritvi hitrosti vozil z laserskim merilnikom hitrosti, saj je navedeno v skladu z zahtevami Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 25/2002 in 90/2005) glede zahtevanih dokazil o pravilni dodelitvi merilnega rezultata kontroliranemu vozilu pri meritvah z ročnimi merilniki hitrosti (prvi odstavek 12. člena pravilnika), če je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila (15. člen pravilnika), pri čemer v obravnavani zadevi tudi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja. Obdolženka je namreč v svojem zagovoru zgolj posplošeno navedla, da naj bi na primerni razdalji vozila za tovornim vozilom s priklopnikom, ki naj bi zakrivalo njeno vozilo, ter da je po njeni oceni vozila manj kot 70 km/h, kar po mnenju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma v pravilnost v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. V primeru, da bi bil žarek med meritvijo prekinjen, ker bi pot prečkalo drugo vozilo ali bi bila meritev »majava« oziroma ne bi bila ves čas usmerjena na (isto) vozilo, temveč na kak drug objekt, se na ekranu tudi ne bi izpisala izmerjena vrednost. Pred uporabo merilnika pa so bili tudi opravljeni vsi testi, s katerimi je bilo preverjeno pravilno delovanje naprave, pri čemer je iz priročnika za uporabo laserskega merilnika hitrosti razvidno, da naprave že v primeru, da se zgolj pri enem od testov pojavi napaka, ni mogoče uporabljati. Že sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, da zgoraj navedeni pravilnik v 7. členu med delovnimi pogoji opredeljuje tudi delovne pogoje za dele, ki so med delovanjem izpostavljeni okoliškim vplivom, in sicer mora biti okoliška temperatura najmanj v območju od 0 stopinj Celzija do +50 stopinj Celzija, pri čemer pravilnik s to določbo opredeljuje minimalne pogoje, ki jih mora izpolnjevati merilnik hitrosti, da Urad za meroslovje lahko začne postopek preverjanja skladnosti merila z zahtevami meroslovnih predpisov ter odobritve konkretnega tipa merila za uporabo na območju Republike Slovenije. Ker pa posamezne naprave omogočajo veljavne meritve hitrosti tudi pri nižjih ali višjih temperaturnih razponih od minimalno predpisanih v pravilniku, lahko Urad za meroslovje za posamezni merilnik hitrosti v postopku odobri tudi meritve v širšem temperaturnem območju. Temperaturno območje izvajanja meritev navede v dokumentu »Odobritev tipa merila« za vsak posamezen tip naprave posebej. Temperaturni razpon, v katerem lahko policisti opravljajo meritve, je zato od naprave do naprave različen, za laserski merilnik hitrosti TraffiPatrol je temperaturni razpon od –10 stopinj Celzija do +50 stopinj Celzija, pri čemer iz Navodila za lasersko uporabo laserskega merilnika hitrosti TraffiPatrol med drugim izhaja, da ima naprava zaporo meritve hitrosti izven dovoljenih temperatur in oskrbe območja napetosti z ustreznim javljanjem napake (pri uradnem merjenju je sicer dopustno tudi merjenje skozi šipo postavljenega vozila, je pa merjenje skozi obarvane šipe vozil vzrok za manjši doseg). Certifikate o odobriti tipa meril za vse merilne naprave v Policiji hrani Urad za meroslovje, kopije pa Generalna policijska uprava ter policijske enote, pri čemer na vprašanje voznika v postopku policist pojasni veljavni temperaturni razpon delovanja za merilnik, s katerim je izmeril hitrost, voznik pa ima možnost vpogleda v dokumentacijo pri vodstvu enote, kjer se ta hrani. Sicer pa je nalepka Urada za meroslovje, ki potrjuje letni pregled, nalepljena na ohišju merilnika, potrdilo o opravljenem letnem pregledu merilnika pa lahko kršitelj preveri pri vodstvu policijske enote, na podlagi podatkov o znamki, tipu in serijski številki merilnika.

Glede na navedeno pritožbene navedbe dvoma v pravilnost v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja niso vzbudile in je obdolženka tudi po mnenju pritožbenega sodišča storila obravnavani prekršek in je zanj odgovorna.

Pri preizkusu odločitve o sankcijah je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile le-te izrečene v zakonitih mejah, pri njihovi odmeri pa so primerno prišle do izraza vse v postopku ugotovljene in za odmero pomembne okoliščine, kot so navedene v sodbi sodišča prve stopnje, pri čemer so bile izrečene v najnižji predpisani meri.

Glede na navedeno in ker kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker je storilka brez sredstev za preživljanje in bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo njeno vzdrževanje, jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s petim odstavkom 144. člena ZP-1 oprostilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.