VSL sodba I Cpg 363/2010

Pritožba se zavrne (zoper 2. točko izreka za znesek 2.398,09 EUR in zoper 3. točko izreka) in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

je dolžna tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 5.595,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2005 do plačila (1. točka izreka);

se v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrne (2. točka izreka);

je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.394,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da toženo stranko s stroškovno posledico obsodi na plačilo odškodnine v vsej ugotovljeni višini.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka napada odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo soodgovornost tožeče stranke za prometno nezgodo dne 28. 5. 2004 (v deležu do 30%) in glede stroškovne odločitve. Odločitev sodišča prve stopnje izpodbija torej glede zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 2.398,09 EUR (del 2. točke izreka) in glede stroškov postopka (3. točka izreka). Pritožbeno sodišče se s pritožbenim razlogovanjem ne strinja in soglaša z zaključki sodišča prve stopnje.

V zvezi z zaključkom o soodgovornosti tožeče stranke je potrebno presojati vse okoliščine nezgode. V postopku angažirani izvedenec cestno prometne stroke je v svojem mnenju (kateremu tožeča stranka ni nasprotovala) pojasnil, da je bilo vozišče na kraju nezgode pregledno. Prav tako je izvedenec podal natančne izračune glede hitrosti vozil in razdalje med njima, po katerih je ugotovil, da bi voznik avtobusa lahko pravočasno opazil osebno vozilo, ki je zavijalo desno preko vozišča, po katerem je vozil, in bi s pravočasnim zaviranjem lahko preprečil nezgodo.

Res je nevarno situacijo povzročil voznik osebnega avtomobila, vendar navedeno voznika avtobusa ne odvezuje dolžne skrbnosti v prometu. Upoštevaje nenapadno ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se na desni strani avtobusa nahajali označeni parkirni prostori, bi zato moral predvidevati, da se bo kakšno vozilo odločilo za „manever“ parkiranja na njih. Ker je promet na samem mejnem prehodu potekal po več voznih pasovih (levo za osebna vozila in na desni strani za večja vozila, tovornjake in avtobuse), so morala osebna vozila, namenjena na označene parkirne prostore ob desni strani smernega vozišča, po prehodu mejne črte zaviti desno čez ploščad, ki leži naprej od mejnega prehoda, da so se lahko usmerila na označene parkirne prostore. Glede na takšno prometno situacijo, ni mogoče govoriti o nepričakovani oviri/dogodku, ki bi voznika avtobusa ekskulpirala odgovornosti. Upoštevati je potrebno, da mora biti kriterij, kdaj je nek dogodek nepričakovan, strog in objektiven: potrebno je presoditi, ali voznik avtobusa na potek dogodkov res ni mogel vplivati tako, da bi škodo preprečil (»izključnost vzroka«), ali se posledicam dejanja voznika osebnega vozila res ni mogel izogniti ter nadalje ali je bilo njegovo dejanje nepričakovano.

Ob ugotovitvi, da bi tožeča stranka oviro na cesti (prečkanje osebnega vozila proti parkirnim površinam) morala pričakovati, je potrebno nadalje ugotoviti, ali je storila vse, da bi se ji lahko izognila – v nasprotnem primeru namreč ni bila povsem skrbna, zato naj (so)trpi posledice oz. drugače: kritično situacijo je res povzročil voznik osebnega vozila, vendar je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da je voznik avtobusa osebno vozilo prepozno opazil in je prepozno začel zavirati (2. odstavek 20. člena in 1. odstavek 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami, ZVCP). Ob ugotovitvi, da je potrebno takšno oviro pričakovati, zaradi česar je vozniku naložena prilagojena hitrost in previdnost, je očitno, da je tožeča stranka sopovzročila nastanek škode. Da pa bi oviro lahko pravočasno zapazila, potrjuje tudi izpovedba šoferja avtobusa, da ga je na avtomobil opozoril drug potnik v sredini avtobusa. V kolikor je slednji lahko zaznal avtomobil, je toliko bolj mogoče to pričakovati od voznika avtobusa, pred katerim je osebni avtomobil zapeljal desno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede ugotovljenega razmerja v deležih krivde. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno ugotovilo, saj je pri tem izhajalo iz teže kršitve, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da je nevarno situacijo povzročil voznik osebnega vozila in da je pravilno prednosti (23. člen ZVCP), ki ga je ta prekršil, eno temeljnih pravil v prometu. Pri tem pa ni mogoče prezreti dejstva, da bi voznik avtobusa ob dovolj skrbni vožnji nezgodo lahko preprečil. Ugotoviti je še, da tudi pritožba ne ponudi argumentov, zakaj bi bilo to razmerje drugačno. Zgolj dejstvo, da je nevarno situacijo povzročil voznik osebnega vozila, tožene stranke ne razbremeni soodgovornosti za nastalo škodo.

Trditve v pritožbi, da voznik osebnega vozila ni pravilno signaliziral svojega manevra (s prižganim smernim kazalcem in zaviranjem), pritožbeno sodišče ocenjuje kot nedovoljene pritožbene novote in jih zato ni upoštevalo. Tožeča stranka ni pojasnila razlogov oz. okoliščin, zaradi katerih navedb ni mogla podati do prvega naroka za glavno obravnavo (1. odstavek 337. člena v zv. s 4. odst. 286. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Tudi ni utemeljena pritožba v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb in pravnih nadziranj. Pritožba ne pojasni, do katerih navedb in pravnih nadziranj se sodišče ni opredelilo. S tako pavšalnimi očitki zato pritožnik ne more uspeti.

Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka (tč. 3. izreka sodbe). V postopku sta bila sporna tako temelj in višina zahtevka, sodišče prve stopnje je zato izvajalo dokaze za ugotovitev obeh. V takem primeru je stranka upravičena do povrnitve deleža pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Zato v tem primeru ni podlage, da bi sodišče posebej vrednotilo uspeh po temelju in po višini. Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo izjemoma (tako tudi sodba in sklep II Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007), vendar pa v konkretni situaciji ne gre za tak poseben primer.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke (zoper 2. točko izreka za znesek 2.398,09 EUR in 3. točko izreka) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).