VSL sklep I Cpg 1023/2010

Pritožbi dolžnikov se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo ugovor prvega dolžnika in potrdilo sklep o začasni odredbi z dne 29. 04. 21010 ter (2) dolžnikoma nerazdelno naložilo plačilo nadaljnjih stroškov upnika v znesku 3.476,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila oba dolžnika, in sicer zaradi bistvenih kršitev postopka, napačne uporabe materialnega prava in določil ZIZ ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki je odgovoril le na navedbe v pritožbi prvega dolžnika. Le-tem nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

O pritožbi prvega dolžnika:

4V konkretnem primeru gre za nepreklicno bančno garancijo na prvi poziv, kar med strankama ni sporno. Prvi dolžnik pravilno navaja, da besedilo garancije vzpostavlja zavezo banke, da dolžniku izplača garancijski znesek brez presojanja narave pogodbenih obveznosti: njena obveznost je zgolj, da ugotovi, ali so podani vsi pogoji, ki so navedeni v garanciji za primer njene unovčitve. Stališče, da je takšna garancija samostojna in neodvisna od temeljnega posla ter je tako glede razmerja, katerega uspeh garantira abstraktna zaveza, je pravilno. Ugovori iz temeljnega posla v primeru garancije "brez ugovora" oziroma "na prvi poziv" ne pridejo v poštev, izdaja začasne odredbe (na prepoved izplačila zneska po garanciji) pa je dopustna le izjemoma, in sicer v primerih, ki bi kazali na zvijačno ravnanje upravičenca iz garancije ob njegovi unovčiti. Neodvisna bančna garancija je namreč sredstvo zavarovanja, pri katerem obveznost garanta na izplačilo določenega denarnega zneska ni odvisna od temeljnega posla. Namen neodvisne bančne garancije je doseči, da upnik iz temeljnega posla kot upravičenec iz garancije ne nosi bremena zaradi možnosti zadrževanja plačila. Garantu se priznava pravica, da odkloni izplačilo le tedaj, če upravičenec postavi zahtevo za izplačilo očitno in nesporno neutemeljeno. Zgolj takšna zahteva se šteje za zlorabo pravice iz bančne garancije, ki tudi po sodni praksi (I Cpg 1218/2001, I Cpg 776/2007, I Cpg 581/2009) predstavlja razlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo izplačila zneska po garanciji.

5Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ne izhaja, v čem naj bi prvi dolžnik, s tem ko je izdano bančno garancijo predložil na unovčitev, zlorabil svoje pravice iz garancije. Prvi dolžnik utemeljeno opozarja, da v sklepu ni obrazloženo, zakaj sodišče prve stopnje njegovih ugovornih navedb ne sprejema oziroma jih zavrača in tudi ne, zakaj šteje, da je upnik izkazal upravičenje do začasne odredbe, s katero se prepoveduje unovčitev bančne garancije. Iz izpodbijanega sklepa tako ne izhaja, v čem je dolžnik ravnal zvijačno oziroma s čim je upnik izkazal kot verjetno zvijačno ravnanje prvega dolžnika v zvezi z unovčevanjem bančne garancije. Upnik je svoje stališče o zlorabi bančne garancije v postopku na prvi stopnji utemeljeval z navedbami, da je bila zahteva za unovčitev garancije zaradi odprave napak v garancijski dobi neutemeljena, saj se napake ne nanašajo na garancijske obveznosti upnika, medtem ko so nekatero obveznosti že bile odpravljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik pristopil k reševanju reklamacij, zaradi česar naj bi bila unovčitev bančne garancije preuranjena, vendar slednje po zaključku višjega sodišča ne utemeljuje zvijačnega ravnanja upravičenca iz garancije ob njegovi unovčitvi. Ker je bančna garancija abstraktna zaveza, pri kateri ugovori iz temeljnega posla ne preidejo v poštev, mora upnik izkazati takšno ravnanje prvega dolžnika, ki ga je mogoče opredeliti kot zvijačnega, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo.

6Upnik mora v postopku zavarovanja z začasno odredbo kumulativno izkazati vsaj še enega od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. V postopku na prvi stopnji je upnik trdil, da unovčitev bančne garancije lahko prepreči uspešen zaključek prisilne poravnave. V kolikor je prisilna poravnava že pravnomočno potrjena, potem ne more biti ogrožena. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kako je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nevarnosti, da bo prišlo do nenadomestljive škode ali da bo terjatev sicer onemogočena; v sklepu, s katerim je ugodilo predlagani začasni odredbi, pa je navedeno le, da bi v primeru neupravičenega unovčenja upniku nastala nepopravljiva škoda, ki bi lahko imela posledice v prenehanju poslovanja upnika, pri čemer tudi ta zaključek ni obrazložen.

7Ker po zaključku višjega sodišča odločilni razlogi o pogojih za izdajo začasne odredbe v izpodbijanem sklepu niso navedeni, le-tega ni mogoče preizkusiti. Zaradi navedenega je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi prvega dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

O pritožbi drugega dolžnika:

8Drugi dolžnik opozarja, da je banka (le) dolžnikov dolžnik in nima položaja stranke, zaradi česar bi sodišče prve stopnje predlog za začasno odredbo zoper drugega dolžnika moralo zavrniti, saj je upravičenec iz naslova bančne garancije prvi dolžnik. Drugi dolžnik bi lahko v postopku nastopal le kot tretji – dolžnikov dolžnik. Prav tako je pritožba utemeljena v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da je dolžnikoma (nerazdelno) naložilo plačilo stroškov postopka, pri čemer je ugovor zoper sklep o začasni odredbi vložil le prvi dolžnik, ki z ugovorom ni uspel. Ker sodišče prve stopnje odločitve o stroških postopka tudi sicer ni obrazložilo, zaradi česar je niti ni mogoče preizkusiti, je višje sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ugodilo tudi pritožbi drugega dolžnika.