VSL sklep I Cpg 675/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče v Kranju je sklenilo, da ni pristojno za izdajo začasne odredbe, izdajo katere je 1. 4. 2010 predlagala tožeča stranka, in posledično zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe z naslednjo vsebino:

- da se v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Bujah pri nepremičninah s parcelno številko 1521, 1522, 1523, 1524, 1525, 1526 in 1527, vse vpisane pri vložku 802, k.o. N., Republika Hrvaška, vknjiži prepoved odsvojitve in obremenitve v korist tožeče stranke;

- da velja začasna odredba 30 dni po pravnomočnosti sodbe, izdane v tem postopku;

- da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zavarovanjem, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil upnik, ki uveljavlja »zmotno uporabo pravila o mednarodni pristojnosti« in »zmotno uporabo določb postopka«. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlogu »tožeče stranke« za izdajo začasne odredbe ugodi, »toženi stranki« pa v plačilo naloži vse stroške postopka zavarovanja »tožeče stranke«, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje, podredno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila 24. maja 2010 vročena dolžnikoma, ki pa nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi upnik predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve dolžnikovih nepremičnin, ki se nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške. Glede teh nepremičnin že teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Kranju, in sicer zahteva upnik ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu dela premoženja, med katerim so tudi sporne nepremičnine, s prvotožene stranke na drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o spornem predlogu za zavarovanje, oprlo na določbo 1. odstavka 63. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) in zavzelo stališče, da slovenska sodišča niso pristojna za dovolitev in opravo izvršbe, če naj bi se ta opravljala izven ozemlja Republike Slovenije. Na podlagi ugotovitve, da slovensko sodišče ni pristojno za izvršbo na spornih nepremičninah, je zaključilo, da tudi ni podana njegova pristojnost za odločanje v postopku zavarovanja z začasno odredbo.

Osrednji pritožbeni očitek upnika meri na zmotno uporabo določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v delu, ki se nanaša na pristojnost. Pritožnik tako sodišču prve stopnje očita, da je pri odločanju spregledalo, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti določbo 2. odstavka 266. člena ZIZ, po kateri je v primeru, ko je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe pristojno sodišče, pred katerim teče postopek. Pritožnik zastopa stališče, da ta zakonska določba ne določa le krajevne, temveč tudi stvarno pristojnost sodišča. Pritožbeno sodišče sodi, da se določba o izključni pristojnosti sodišča, pri katerem teče postopek, nanaša le na krajevno, ne pa tudi na mednarodno pristojnost sodišča (tako tudi dr. Aleš Galič, v članku z naslovom Začasne odredbe v evropskem civilnem procesnem pravu, Zbornik znanstvenih razprav 2004, stran 137), kar nenazadnje trdi tudi upnik tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kot tudi v pritožbi. Tako se določba o atrakciji pristojnosti za odločitev o ukrepu zavarovanja z začasno odredbo lahko uporabi le v primeru, ko je tako za odločitev v sporu, kot tudi za odreditev in opravo izvršbe pristojno slovensko sodišče, ne pa tudi v primeru, ko sta ta dva postopka v pristojnosti različnih držav. V konkretni zadevi je zato treba pristojnost za izdajo začasne odredbe vezati na pristojnost za dovolitev in opravo izvršbe.

Pri tem je pomembna določba 2. odstavka 50. člena ZMZPP, ki določa, da je pristojnost sodišč Republike Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in Republiko Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč Republike Slovenije, razen če zakon določa drugače. Predmet obravnavane zadeve je ukrep zavarovanja z začasno odredbo na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, ki ležijo na ozemlju Republike Hrvaške. Za zavarovanje se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki veljajo za izvršbo (239. člen ZIZ). 1. odstavek 63. člena ZMZPP določa, da je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na ozemlju Republike Slovenije. Dovolitev in oprava izvršbe ter smiselno dovolitev in oprava zavarovanja, če se to opravlja na ozemlju Republike Slovenije, je torej tista okoliščina, ki utemeljuje izključno pristojnost sodišča Republike Slovenije. Ko se torej zavarovanje dovoljuje in opravlja na ozemlju druge države, v konkretni zadevi na ozemlju Republike Hrvaške, je to okoliščina, ki izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o predlogu za začasno odredbo. Posledično tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ne sodi v pristojnost slovenskega sodišča.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravno nevzdržna tudi zato, ker naj bi upniku odrekala začasno sodno varstvo v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami. Pritožba namreč navaja, da tudi po hrvaškem pravu velja, da je po uvedbi pravdnega postopka za odločanje o začasni odredbi krajevno pristojno sodišče, pred katerim teče postopek, zaradi česar tožeča stranka tudi pred hrvaškim sodiščem ne bi mogla uveljavljati predlagane začasne odredbe. Po presoji pritožbenega sodišča takšna določba hrvaškega prava ne more pripeljati do odrekanja pristojnosti za izdajo začasnih odredb. Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na sodno prakso slovenskih sodišč, ki so kljub začetemu pravdnemu postopku v drugi državi priznavala pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v primeru, ko se je predmet izvršbe nahajal na ozemlju Republike Slovenije (primerjaj sklep Višjega sodišča v Kopru v zadevi Cpg 595/97 z dne 11. 12. 1997).

Nenazadnje pritožba smiselno napada tudi argument sodišča prve stopnje, da slovensko sodišče ne more nalagati stvarno pristojnemu zemljiškoknjižnemu sodišču vpisa prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist tožeče stranke. Upnik je namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagal, da se v zemljiški knjigi Občinskega sodišča v Bujah pri spornih nepremičninah vknjiži prepoved odsvojitve in obremenitve v njegovo korist. Če bi sodišče izdalo začasno odredbo s takšno vsebino, bi dejansko samo odločilo o vpisu prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo, kar pa ni v njegovi pristojnosti, temveč v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča. Ta argument sodišča prve stopnje dejansko meri tudi na nesklepčnost predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki bi se v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ moral glasiti na 1) prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine (dolžniku se prepove odsvojitev in obremenitev nepremičnin) 2) z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin se zaznamuje v zemljiški knjigi). Pritožbeni očitek je bilo zato treba kot neutemeljen zavrniti.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Na podlagi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek pritožnika na povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.