VSL sodba I Cp 674/2010

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. točki in v 1. ter 3. odstavku II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo glavni tožbeni zahtevek po tožbi, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta vsak do 3/100 solastnika nepremičnine, parc. št. 1117/11, k.o. Z. Š. in vsak do 2/100 solastnika nepremičnine, parc. št. 1117/10, k.o. Z. Š., ter da jima je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo njune solastninske pravice pri navedenih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek po tožbi, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta vsak do ½ solastnika 19,88 m2 severovzhodnega dela parc. št. 1117/10, k.o. Z. Š. in 113,52 m2 severovzhodnega dela parc. št. 1117/11, k.o. Z. Š. po skici priložene terenske meritve, ter da je toženka dolžna na njene stroške dopustiti parcelacijo z izdelavo elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru po skici priložene terenske meritve tako, da novo odmerjena parcela obsega del parc. št. 1117/10, k.o. Z. Š. v izmeri 19,88 m2 in del parc. št. 1117/11, k.o. Z. Š. v izmeri 113,52 m2, in pri novo odmerjeni parceli dovoliti vknjižbo lastninske pravice na tožnika, na vsakega do ½ (I. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da sta tožnika (po nasprotni tožbi toženca, v nadaljevanju tožnika) dolžna s parc. št. 1117/10 in 1117/11, k.o. Z. Š. na svoje stroške porušiti zgrajen zidan garažni objekt izmere 10,34 m x 5,68 m ter parceli prosti oseb in stvari izročiti v posest toženki (po nasprotni tožbi tožnici, v nadaljevanju toženki). Zavrnilo pa je nadaljnji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da sta tožnika dolžna s parc. št. 1117/10 in 1117/11, k.o. Z. Š. na svoje stroške porušiti zgrajen zidan garažni objekt v izmeri 7,37 m x 8,05 m. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna plačati toženki nastale pravdne stroške v znesku 1.533,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta tožnika. Uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne ter toženki naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da ugibanje sodišča prve stopnje o letu izgradnje spornega objekta zgolj na podlagi fotografij ne more biti podlaga za odločanje, saj so bile fotografije podane zgolj kot dokaz o obstoju objekta - garaže. Menita, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da nista pridobila lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji sporna garaža. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnih izhodišč, da je za razsojo odločilna veljavnost predpisov v času dokončanja gradnje, da je prenos pravice uporabe mogoč samo skupaj z lastninsko pravico na stavbi ter da je mogoče pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR) uporabljati le za zasebna lastninska razmerja. Ker je bila sporna garaža ob pričetku veljave ZTLR že postavljena, pa bi lahko prišla v poštev kvečjemu pravila ODZ. Prepričana sta, da sta postala poštena graditelja že po pravilih ODZ. Stališče sodišča prve stopnje, da na sredstvih v družbeni lastnini nima nihče lastninske pravice pa zanika že Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami; v nadaljevanju ZLNDL). Sporno zemljišče pa je bilo tudi sicer v denacionalizacijskem postopku vrnjeno v last fizičnim osebam, s tem pa je prenehala tudi družbena lastnina na tem zemljišču. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa navajata, da je ta odvisen od rešitve zahtevka po tožbi, zato izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu izreka, kjer je ugodeno zahtevku po nasprotni tožbi. Na koncu še navajata, da je izpodbijana sodba v celoti neobrazložena, saj v njej ni navedeno, katerega od naštetih predpisov je sodišče prve stopnje uporabilo, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnika pritožujeta zoper odločitev v I. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo glavni in podredni tožbeni zahtevek po tožbi, in zoper odločitev v 1. odstavku II. točke izreka, v kateri je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ter posledično zoper odločitev o stroških postopka v 3. odstavku II. točke izreka sodbe, zato je sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku II. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, že pravnomočna in ni predmet preizkusa pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 - v nadaljevanju ZPP).

Neutemeljene, predvsem pa nerelevantne so pritožbene navedbe, ki izpodbijano dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nista zgradila garaže na zemljiščih, ki so predmet te pravde, že leta 1964, kot sta to zatrjevala. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka (predvsem na podlagi aero posnetkov Geodetskega zavoda RS) zaključilo, da sporna garaža ni bila zgrajena pred letom 1967. Ker je tako v letu 1964, kot v letu 1967 (pa vse do 1.9.1980, ko je pričel veljati ZTLR) pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču urejal ODZ, za odločitev v tej zadevi ni relevantno, ali je bil objekt zgrajen že leta 1964 ali nekaj let kasneje.

Odločilo v tej zadevi je, da sta bili parceli, na delu katerih zahtevata tožnika ugotovitev (so)lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu, v času gradnje sporne garaže v družbeni lastnini, imetnica pravice uporabe pa je bila Občina L.. Pritožba navedene ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija. Navedeno pa tudi sicer med pravdnima strankama tekom postopka ni bilo sporno. Pri presoji, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču, pa so odločilne okoliščine ob gradnji in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina (glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z občne seje 21.12.1987, objavljeno v Poročilu VSS 2/87 str. 11). Z gradnjo na zemljišču družbene lastnine ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice ne po določilih ODZ, ne po določilih ZTLR, kot tudi ne pravice uporabe (tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi in sklepu II Cp 3724/2008, Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 240/2005, II Ips 401/2005 in drugih odločbah). Za odločitev v tej zadevi tako ni relevantno, da sporni zemljišči sedaj nista več v družbeni lastnini, kot tudi ne, ali sta bila tožnika poštena oziroma dobroverna graditelja, kar sicer poudarja pritožba.

Kot že povedano, tožnika na spornih zemljiščih nista imela pravice uporabe, niti je s samo gradnjo nista mogla pridobiti. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, za pridobitev pravice uporabe ni zadoščalo že dejstvo, da je nekdo zgradil stavbo na zemljišču v družbeni lastnini (glej 12. člen ZTLR). Pravico uporabe je moral najprej zakonito pridobiti, šele potem je bila gradnja mogoča. Da bi tožnika v predpisanem postopku in na predpisan način pridobila pravico uporabe zemljišča, na katerem sta zgradila garažo, pa nista ne zatrjevala, ne dokazovala. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na določila ZLNDL, kot tudi na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1993 (objavljeno v Poročilu VSS 1/93 str.34) o tem, da je dovoljen prenos pravice uporabe med fizičnimi osebami.

Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika nista pridobila (so)lastninske pravice na zemljiščih, parc. št. 1117/11 in 1117/10, k.o. Z. Š. in tako pravilno zavrnilo tožbena zahtevka po tožbi ter posledično (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na vrnitev spornega zemljišča prostega oseb in stvari lastnici – toženki (92. člen Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/02 – SPZ). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev natančno obrazložilo in pri tem navedlo vse za odločitev relevantne predpise, zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neobrazloženosti izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v I. točki in v 1. ter 3. odstavku II. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).