VSRS Sodba G 7/2012

Tožba se zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške postopka sodnega varstva.

Dosedanji potek postopka

1Tožnik je 23. 12. 2011 objavil prevzemno namero za delnice ciljne družbe P. L.. 29. 12. 2011 je A. objavila sklic skupščine, na kateri naj bi se odločalo o povečanju osnovnega kapitala, povečanju osnovnega kapitala iz naslova odobrenega kapitala in o soglasju k sklenitvi pogodbe o prodaji delnic B. 18. 1. 2012 je B. vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, 19. 1. 2012 pa jo je umaknil in vložil zahtevo za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere. Slednjo je utemeljeval s tem, da je uprava ciljne družbe sklicala skupščino, na kateri naj bi odločali o povečanju osnovnega kapitala (tudi iz naslova odobrenega kapitala) in soglasju k sklenitvi pogodbe o prodaji delnic, katerih imetnik je prevzemnik, kakor tudi s podatki o pošteni vrednosti delnice ciljne družbe, ki jo je za skupščino pripravil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij.

2Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je zahtevo za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere zavrnila, ker objava sklica skupščine ciljne družbe ne pomeni okoliščine, ki tako otežuje izpolnitev obveznosti prevzemnika, da nakup vrednostnih papirjev ne ustreza več njegovemu pričakovanju (prvi odstavek 52. člena Zakona o prevzemih; v nadaljevanju ZPre-1). Da sklic skupščine ciljne družbe očitno ni pomenil razloga, zaradi katerega nakup vrednostnih papirjev ne bi več ustrezal pričakovanju prevzemnika, je Agencija sklepala tudi na podlagi dejstva, da je prevzemnik odstopil od prevzemne namere (19. 1. 2012) šele tri tedne po objavi sklica skupščine (29. 12. 2011), in to dan po vložitvi zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo (18. 1. 2012), s čimer je potrdil svojo prevzemno namero. Agencija je zavrnila tudi sklicevanje prevzemnika na oceno poštene vrednosti delnice, ki izhaja iz gradiva za skupščino.

Postopek sodnega varstva

3Tožnik v postopku sodnega varstva izpodbija odločbo toženke 40201-19/2011-14 z dne 20. 2. 2012. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlaga, da odpravi tako odločbo toženke 40201-19/2011-11 z dne 26. 1. 2012 kot tudi izpodbijano odločbo in tožniku izda soglasje za odstop od prevzemne namere za prevzem A., ki je bila objavljena 23. 12. 2011; podrejeno temu pa, da obe odločbi odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, v vsakem primeru pa, da toženki naloži povrnitev stroškov sodnega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožba je bila vročena toženki, ki v pravočasnem odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

O tožbi

5Tožba ni utemeljena.

6Tožnik navaja, da je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, saj naj bi bili razlogi o tem, kaj je Agencija štela za odločilno pri zavrnitvi zahteve za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere, popolnoma pomešani. Nasprotje vidi v tem, da je Agencija odsotnost okoliščin iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1 označila kot nosilni razlog za zavrnitev zahteve za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere, večino prostora v obrazložitvi pa namenila dejstvu, da je prevzemnik zahtevo za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere vložil po vložitvi zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo. S takšnimi razlogi nasprotja vsebinsko ni mogoče utemeljiti, zato tožbeni očitek ni utemeljen.

7Tožnik navaja, da ni pomembno, kdaj je vložil zahtevo za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere, saj ZPre-1 ne določa roka za vložitev te zahteve. Pojasnjuje, da si je z vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo hotel zagotoviti, da bo zahteva pravočasno vložena, če bi se organi družbe kljub sklicu skupščine odločili za objavo prevzemne ponudbe. Agenciji očita tudi, da ni navedla, kdaj bi moral vložiti zahtevo za izdajo soglasja, da bi bila ta še pravočasna. Vztraja, da ni pomembno, da se od dneva vložitve zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo (18. 1. 2012) do dneva vložitve zahteve za soglasje za odstop od prevzemne namere (19. 1. 2012) okoliščine niso spremenile, saj je relevantno zgolj, ali so se okoliščine spremenile po objavi prevzemne namere, to je po 23. 12. 2011.

8Agencija je soglasje za odstop od prevzemne namere zavrnila zato, ker niso podane okoliščine iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1; okoliščino, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo soglasja za odstop od prevzemne namere tri tedne po objavi sklica skupščine in le dan po vložitvi zahteve za izdajo dovoljenja za prevzemno ponudbo, je štela kot okoliščino, ki vpliva na verodostojnost zatrjevanega razloga za odstop od prevzemne namere. Ker slednje samo po sebi ni razlog za zavrnitev soglasja za odstop od prevzemne namere, se Vrhovno sodišče do tega ni opredeljevalo.

9Tožnik očita izpodbijani odločbi tudi, da nima nobenih razlogov o tem, zakaj že sam sklic skupščine ne pomeni okoliščine, ki je nastopila po objavi prevzemne namere in zaradi katere nakup vrednostnih papirjev ne ustreza več njegovemu pričakovanju. Tožbeni očitek ni utemeljen. Iz obrazložitve na 6. strani izpodbijane odločbe smiselno izhaja, da sklic skupščine ne pomeni okoliščine iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1, ker ne vpliva na položaj ciljne družbe tako, da nameravani nakup vrednostnih papirjev ciljne družbe ne bi več ustrezal pričakovanju prevzemnika. Agencija je pojasnila, da morajo okoliščine iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1 dejansko nastopiti in da zgolj možnost nastanka teh okoliščin ne zadošča. Po presoji Agencije bi v konkretnem primeru takšnookoliščino lahko pomenil sprejem sklepov s predlagano vsebino, kar sicer ni bil razlog, na katerem bi tožnik utemeljeval svojo zahtevo. Vsekakor pa je trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za odstop od prevzemne namere, na strani prevzemnika in ne Agencije. Ta samo presoja tiste razloge, ki jih zatrjuje prevzemnik.

10Tožnik izpodbija tudi zaključek Agencije, da podatek o pošteni vrednosti delnice ciljne družbe v višini 34 EUR, ki izhaja iz gradiva za skupščino, ne pomeni okoliščine iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1. Navaja, da ta objava vpliva na ponudbeno ceno, ki bi jo lahko ponudil v prevzemni ponudbi, in tako na samo uspešnost prevzemnega postopka. Zatrjuje, da je nameraval ponuditi 19 EUR za delnico s kombinirano ponudbo nadomestnih vrednostnih papirjev in določiti prag uspešnosti pri 75% + 1 delnica. Glede na razliko med oceno poštene vrednosti delnice in nameravano ponujeno ceno bi poslovodstvo ciljne družbe zelo verjetno ponujeno ceno označilo kot prenizko, zaradi česar številni delničarji ciljne družbe prevzemne ponudbe ne bi sprejeli. To pomeni, da bi objava prevzemne ponudbe in sam postopek prevzema za tožnika pomenil strošek brez realne možnosti, da bi dosegel prag uspešnosti ponudbe. Dejstvo, da je šele po objavi prevzemne namere postala znana ocena o pošteni vrednosti delnice in posledično dejstvo, da prevzemnik nima realnih možnosti, da doseže prag uspešnosti ponudbe, zato po mnenju tožnika pomeni okoliščino iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1. Hkrati Agenciji očita, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj objava podatka o pošteni vrednosti delnice ciljne družbe ne pomeni razloga iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1.

11Obrazložitev Agencije v zvezi z objavo podatka o pošteni vrednosti delnice ciljne družbe je resda nekoliko skopa, vendar kljub temu še zadostna. Zakonska določba govori o okoliščinah, ki tako otežujejo izpolnitev obveznosti prevzemnika, da nakup vrednostnih papirjev ne ustreza več njegovemu pričakovanju in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti pogodbe v veljavi (prvi odstavek 52. člena v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZPre-1). Obveznost prevzemnika, ki bo nastopila s sprejemom prevzemne ponudbe, je plačati ponujeno ceno. Tudi če predpostavimo, da je poštena vrednost delnice taka, kot je prikazana v gradivu za skupščino ciljne družbe (višja od cene, ki jo (je) namerava(l) ponuditi prevzemnik), to še samo po sebi ne pomeni, da bo zaradi tega otežena njegova obveznost plačati ponujeno ceno.

12Tožnik Agenciji očita, da se ni opredelila do njegovih navedb, da bi na podlagi sprejetih skupščinskih sklepov lahko prišlo do povečanja osnovnega kapitala ciljne družbe za dodatnih 155 %, v katerem pa tožnik ne bi mogel sodelovati. Za zavrnitev soglasja za odstop od prevzemne namere je bilo odločilno, da predlagani sklepi še niso bili sprejeti, zato se Agenciji ni bilo treba opredeljevati do navedb, kaj bi za tožnika pomenilo, če bi bili sprejeti.

13Ni utemeljeno niti polemiziranje tožnika o neobstoju razlik med pravnimi učinki odstopa od prevzemne namere in preklica prevzemne ponudbe. Tudi preklic prevzemne ponudbe je namreč vezan na okoliščine iz prvega odstavka 52. člena ZPre-1, za katere je bilo ugotovljeno, da v tem primeru niso podane.

Odločitev o tožbi in stroških postopka

14S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tožbene navedbe, ki so bistvenega pomena za odločitev. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI zavrnilo. Skupaj s tožbo je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka sodnega varstva (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).